Kaprije, Žirje

Ker sem narobe pogledala na vozni red, sva zgodaj zjutraj na hitro zmetala vase zajtrk in bila ob 8.15 že v pristanišču, ko naj bi prišel katamaran za Žirje. Po desetih minutah potrpežljivega čakanja sva izvedela, da pride ladja okrog devetih. Nič zato. Tako je ostalo dovolj časa za kavo.

Po kaj gresta na Žirje, tam ni nič, nama je rekla starejša domačinka, ki sama še nikoli ni bila na bližnjem otoku, no, razen enkrat v pristanišču. Nisva spremenila načrtov in po dvajsetih minutah smo pristali v zalivu Muna na otoku Žirje. 

Otok je enkrat večji od Kaprij in ima pol manj stalno naseljenih prebivalcev, pa še ti se, če se le da, pozimi umaknejo v Šibenik. Pozimi pogosto piha močna burja, da niti trajekt ne more pristati. Danes pa je bilo povsem mirno, brez oblačka, prav vroče.

Zaliv Muna je obdan s hišami, med njimi sta majhna trgovinica in bar, ki deluje samo v sezoni. Otok je odprt za motorni promet, zato so nas že v pristanišču pričakali avtomobili, večinoma brez registracij in v slabem stanju. Jugič, stoenka, katrca in fičko so stali drug ob drugem, kot v starih časih. Večji del mesta  Žirje ni ob morju pač pa više zgoraj na celini. Ob morju sva videla tablo za muzej na prostem in  si ga ogledala. Razen kamnite preše za olje ni kaj videti. Potem pa sva jo kar po cesti mahnila v hrib. Že na prvem ovinku je tabla za zaliv Koromašna, a sva šla naprej do vrha, kjer je na tabli pisalo Ziri. Nadaljevala sva po cesti in z vrha opazila razpotegnjeno vas malo nižje v dolini. Do nje sva prišla po dolgem ovinku z zadnje strani,  najprej sva šla na pokopališče, kjer je tudi Marijina cerkev, v kateri se ruši strop, zato vstop ni dovoljen. V vasi sva srečala tri domačine, malo smo poklepetali. Pravijo, da na otoku ni nikogar, ki bi bil mlajši od 60. Neka gospa, ki se je na otok primožila pred 35 leti, a se ga še ni navadila, naju je odpeljala nekaj km naprej do konobe Julie. Med vožnjo je pripovedovala o težkem življenju, polja so opuščena, nima jih kdo obdelovati, vsi so stari, nikakršne perspektive ni tukaj, zato so vsi mladi odšli.  Ljudje živijo v osrednji vasi, po zalivih so vikendi, kjer oddajajo apartmaje. Pogosti najemniki so prav Slovenci.

Konova Julie je bila odprta, a jo namerava lastnik te dni zapreti, sezona je končana. Zdaj bo začel loviti lignje in hobotnice, ki jih bo zamrznil in uporabil prihodnje poletje. Iz hobotnice pripravlja vsaj deset različnih jedi, ne samo pod peko in v solati, kar je najbolj znano. Naredi golaž, ki ga ponudi s polento ali testeninami, skuha enolončnico s čičerko, naredi polpete. Hobotnico tudi suši na burji, pred pripravo jo je treba namočiti in malo potolči, kot polenovko. Gospod naju je vabil, naj prihodnje leto raje dopustujeva na Žirju namesto na Kaprijah, po njegovem je tod bolj mirno, morje čistejše.

V dveh minutah sva se spustila do morja v zaliv Tratinje, kjer sta dva pomola in ravne skale, primerne za sončenje. In popoln mir. Čista voda. Eno uro sva imela za plavanje in poležavanje na skalah, F je našel tudi šop žajblja, nato sva se po cesti vrnila v vas, kakšne 4 km asfaltirane ceste je do tja. Prometa ni bilo. Med potjo sva videla dva vzdrževana vinograda in nekaj oljčnikov, vse drugo je zapuščeno. Nekoč so Žirje slovele po posebej dobrih slivah, a jih nihče ni vzdrževal in so nekako propadle. Nekaj je še fig in mandljev. V vasi je pošta, drugega nič. Marsikatera hiša se ruši. Srečala sva gospoda, ki ne živi stalno na Žirjah, odkar je upokojen, pa se poskuša ukvarjati s kmetijstvom. Predstavil se je, da je Goran Grguričin, menda ga vsi poznajo v tem okolju. Pravkar je spekel hlebec kruha pod peko. Spodaj močno zakuri, pokrov pokrije samo z vročim pepelom. Čez 20 minut odkrije in preveri, po 40 minutah je kruh pečen.

Iz vasi sva se spustila spet dol v pristanišče, a po veliko krajši poti, zato sva prišla že uro pred odhodom trajekta. Tako kot drugi sva si v trgovini kupila mrzlo pivo in ga spila na klopci pred njo. Odpirač za steklenice imajo privezan kar na klop, zamaške pa mečejo pod njo. Žirje imajo še velikansko možnost razvoja.

Na Žirjah nabrani žajbelj sem porabila za pripravo preprostega kosila. Panceto ocvremo, dodamo oljčno olje in listke žajblja, da zahrustajo, nato pa žlico mrzlega masla in polno žlico česna, narezanega na rezinice. Prilijemo dve žlici vode, v kateri so se kuhali špageti, pritresemo kuhane špagete in damo na mizo. Poleg se prileže skleda paradižnikove solate in kozarec vina.

Zvečer sva posedela pri Kati. Prav prijetno smo se zaklepetali, dokler ni prišla skupina glasnih in dobrovoljnih Trboveljčanov. Potem pa smo si morali vpiti na ušesa, zato sva se vrnila na svojo mirno teraso.

Žirje, muzej na prostem

Avtomobilski park Žirje

Z lastnikom konobe Julie na Žirjah

Zaliv Tratinje na Žirjah

Vas Žirje

Goran Grguričin je spekel kruh pod peko