Portič |
Ko sva se dodobra naplavala in nalenarila na žgečkljivem soncu, sva se vrnila po isti poti, a sva pri pokopališču po drugi stezi zavila na drugo stran otoka spet dol k morju v zaliv Portič, kot mu pravijo tukaj ali Mrtavac, kot piše na zemljevidu. Ob morju je široka kamnita pot do konobe Antonio, od tam pa sva pot nadaljevala ob morju. Tod raste neverjetno veliko divjega česna, tako sva spet nabrala dovolj mladih poganjkov. In še nekaj čebulic, ki jih bova za hec posadila doma, morda bo kaj zraslo, za spomin na Kaprije.
Drugi zalivi, ki sva jih ta teden spoznala, so še Vanjska in Remetic (s čolnom) ter Smetna, Nozdra mala, Nozdra vela, Portič in Jedinjača (peš). Mogoče bom doma dodala link na zemljevid, zdaj se mi ga ne ljubi iskati po spletu. Če bi morala izbrati sebi najljubšo, bi se težko odločila. Če pa v Smetni ne bi bilo toliko plastike, bi bila izbira čisto preprosta. Do tja sicer ni najlažja pot, a tako pač je v življenju: kar je kaj vredno, navadno ni lahko dosegljivo.
Da ne bom preveč dolgočasna s pocukranimi sončnimi zahodi, danes za spremembo predstavljam zvezdico. Ne vem, kako ji je ime. Čisto vsak večer je tukaj; prikaže se malo pred osmo zvečer, ko se nebo obarva pariško modro, rdečina spodaj ob robu skoraj črnega grebena na nasprotni strani zaliva pa počasi polzi nekam na spodnjo stran zemeljske krogle. V Afriko ali kam že.
Ni komentarjev:
Objavite komentar