Od trga do trga

Preden sva se od mesta poslovila, sva se še enkrat sprehodila po Piazza Grande, čeprav je zelo deževalo, pihalo, morala sem si natakniti rokavice. Hm, tole vreme zadnje dni je pa res pestro. Kavo sva seveda pila znotraj kavarne, a s pogledom na trg. In prireditveni šotor, na žalost.

Najprej sva se namenila ta dan obiskati tudi Sieno in zatem še Arezzo, preden bova do večera prišla do Ravenne, kot sva se namenila, da bova lahko kar takoj primerjala vse tri najlepše italijanske trge, ki jih poznava, in sem jih včeraj omenila. Ker pa je treba včasih zaiti z začrtane poti, je za Sieno zmanjkalo časa. Nenačrtovano sva se namreč za dalj časa ustavila v Norciii.

Tudi v Norcii je lep zrg, pa ne le eden, a znana ni po trgih pač a po klobasah. In drugih lokalnih specialitetah, kot so siri, ročno delane testenine, stročnice in tartufi. Najbolj pa so cenjeni suhomesnati izdelki. Trgovine, ki ponujajo lokalne dobrote, stojijo druga ob drugi, vmes so restavracije, taverne ipd., vse nabito polno. Preden sva prišla do Murcie, naju je presenetil sneg, nasproti so začeli vozi avtomobili, na katerih je bilo več cm snega, vse naokrog je bilo pobeljeno. Konec aprila res ne bi pričakoval snega v srednji Italiji, a danes ga ni manjkalo. V Murcii pa je posijalo sonce, čeprav je bilo še zmeraj zimsko mraz. Ljudi se je po mestu kar trlo, vsak je nosil vrečko z nakupljenimi specialitetami. Klobasive prodajajo tudi na metre, punca jih je odmerila en meter na zanimivi napravi, nekakšnem vretenu, na katerem so bile klobase navite.

Seveda je šlo nekaj teh izdelkov tudi z nama, pa tudi v restavracijo Granaro del monte, menda najstarejšo v mestu in eno najstarejših v Italiji, ki jo vodi družina Bianconi, sva se pustila zvabiti. Ni nama bilo žal. Zato pa je zmanjkalo časa za Sieno, ne pa za Arezzo.

Na Piazza grande v Arezzu, kjer so snemali film La vita è bella, je bil danes sejem starin. Torej tudi ta trg ni bil prazen in lep, kakršnega poznava. Če bi bil vedno tako natlačen z vsemogočim, kot je bil danes, se gotovo ne bi uvrstil na seznam najlepših. Vseeno pa mi ni kaj očitati, na njegovem robu v kavarni Dolce vita sva kar precej časa posedela ob kozarcu vina in opazovala živahno dogajanje na trgu. 

Tako da je bilo treba potem malo bolj pritisniti na gas, da sva še pred temo prišla v Ravenno in na Punta Marini našla hotel Regina, kjer imava rezervirano prenočišče. Nekaj zadnjih kilometrov naju je z zahoda grelo večerno sonce, ki se je kot zlato mehko razlivalo po ravni pokrajini brez enega samega hribčka. 

Ravenna, njeni trgi in morda tudi freske pridejo na vrsto jutri.

Ascoli Piceno

Dopoldne se je bilo treba odtrgati od Fabriana, sicer se bo pa danes festival tudi zaključil. Odpeljala sva se proti Anconi, spotoma opazila tablo za San Paolo di Jesi, ki sva ga včeraj degustirala v kozarcu, ter se na hitro odločila iti pogledat, kje raste tako dobro vino. San Paolo je majhna hribovska vas, označena kot mesto vina, a v nedeljo je bilo zaprto prav vse, razen cerkve. Pred vhodom v mesto pa sedi na sodu tale veseljak.

Ustavila sva se tudi v mestu Jesi, po glavni promenadi se je zrlo sprehajalcev, družine z otroki, mladi pari, a sva navsezadnje komaj našla odprto kavarno, potem ko se je okrog poldne mesto spraznilo, vsi so šli verjetno domov na kosilo, ker gostilne nisva našla nobene. V obzidanem mestu je nekaj lepih palač in trgov, z roba ozkih ulic se odpira pogled na valovito okolico,  tudi mestna promenada je privlačna, sicer pa ni nič posebnega. 

Ancono sva preskočila, pravzaprav prevozila in nadaljeva pot ob morju ter se ustavila v kraju Sirolo, ki je menda najlepše na tem delu sicer puste in ravne obale. Tu pa je polotok, na katerem je ohranjeno nekaj naravne divjine, a za raziskovanje nisva imela časa niti prave volje, ker je začelo deževati. Sva pa poskusila ocvrte polnjene olive ascolana, kar je posebnost tega okoliša. Za 5€ ti naložijo 10 vročih v papirnat škrnicelj, podobno kot pri nas jeseni kostanj. Z roba mesta je lep pogled na zaliv globoko spodaj in pečine za njim, morda vidi še kam dlje, kadar ni megleno in deževno.

V Ascoli Piceno sva prišla v dežju proti večeru, poiskala rezervirano prenočišče B&B Mimi e Coco. Cesta do tega prenočišča je izredno strma in zelo vijugasta, vmes je ograja z opozorilom, da gre za privatno posest, ki jo čuva hud pes. Ob prihodu na cilj sva tega psa videla, a je ravno za vedno končal svoj posel, nakar so ga odnesli.

Prenočišče vodi zelo prijazna gospa (Mimi?), ki govori samo italijansko, a smo se nekako sporazumeli, da je ta dan v mestu velika fešta, ker je jutri državni praznik. V mestu je bilo ogromno ljudi, zato nekaj težav s parkiranjem. Povsod so bili šotori, v katerih so bile degustacije, predstavitev lokalnih proizvodov ipd. Poseben šotor je bil samo za oljčna olja iz vse Italije. Tam nama je gospod Paolo iz Trapanija, Sicilija, vse povedal o svojem olju in razkazal fascikel družinskih slik. 

Neki drug kmetovalec iz Apulije, ta je znal angleško, je z veliko ljubeznijo pripovedoval o svojem olju. Res bo treba iti enkrat na ta skrajni jug Italije, mislim, da tam živijo fajn ljudje. Nekaj olja (s kruhom) sva poskusila, a sva se trudila, da ne preveč, da sva šla lahko še na vročo mineštro v neko zelo fajn gostilnico. Če bom kje našla vizitko, bom dopisala podrobnosti, ker jo lahko res priporočam. Zelo dobro in poceni, kar ni tukajšnja posebnost.

V Ascoli Piceno naj bil bil najlepši italijanski trg Piazza del popoli. Res je zelo lep, pravilne kvadratne oblike, obkrožen z lepimi stavbami, arkadami. Tokrat ga je izrazito kazil (po mojem mnenju) prireditveni šotor, zato sem morda pristranska, kar se tiče ocene lepote. Zame ostaja Il Campo v Sieni na prvem mestu, tudi Piazza grande v Arezzu je po moje zanimivejši trg od tega. Ali pa ga bo treba še kdaj obiskati, kdo ve.

Malo me je skrbelo, kako bova v temi prišla po tisti strmini do prenočišča, a je šlo z odličnim šoferjem brez problemov.

Akvarel z akvarelom

Tajski slikar Boonkwang Noncharoen je danes naslikal slovenskega slikarja Franca Goloba. Slikanje je potekalo v živo pred gledalci s projekcijo na velikem platnu. To se mi je zdel višek današnjega dopoldanskega dogajanja v Fabrianu. Pred tem je s projekcijo slikal tudi Franc Golob, ki ima izrazito svoj, meni zelo všečen slog. Skratka, res uživam v vsem dogajanju, počutim se kot riba v vodi. Pravzaprav bolje. Si lahko predstavljate 300 slikarjev na kupu, kolikor jih je ta vikend v Fabrianu, kakšna ustvarjalna energija je to?!

Tudi nebesa so na naši strani, ker je vreme stabilno kljub vztrajnem napovedovanju dežja. Težki oblaki, ki plavajo po modrem nebu in z višine gotovo občudujejo malarijo, so se verjetno zaradi navdušenja nad videnim odločili polulati nekje drugje, nas pa puščajo na suhem. Nimam nič proti, naj tako ostane.

Pa še ena jutranja (zame) nova izkušnja: italijanski hotelski zajtrk sestavljajo: skodelica čaja (ali kave), rogljiček in kozarec mrzle vode. Zelo asketsko. Postreženo z nasmeškom. 

Zato pa je bila toliko bogatejša degustacija domačih pridelkov in vina (10€/osebo), na katero sva zašla proti večeru, potem ko sva prekolovratila čisto vsa prizorišča, kjer razstavljajo, najbolj so navdušili Tajci, ki so izven kategorije. Potem sva se sprehajala po ozkih uličkah, širokih največ za dva složna pešaka, vedno v krogih nazaj do trga, kjer je mrgolelo slikarjev. Postavali so tudi po vseh vogalih po mestu. Pod arkadami sva zagledala sliko Zmajskega mostu, ki so jo vsi občudovali, avtorja ni bilo nikjer.  Izkazalo se je, da jo dela (še ni dokončana), svetovno znani indijski umetnik Amit Kapoor, ki sploh še ni bil v Ljubljani, ima samo fotografijo. Prijazno je pristal, da se fotografira s svojo še nedokončano umetnino.

Koliko prijetnih naključij! Res sem hvaležna, da me je usoda ta vikend pripeljala v to mesto. 

No ja, prav zares pripeljal me je nekdo drug. Ki mi je danes na skrivaj kupil indijansko rumeno barvo Daniel Smith, ki sem jo občudovala, s se mi je zdela predraga. Temu se reče L Če še ne veste.

Fabriano

Z

J

Fabriano, mesto v italijanski pokrajini Marke, vsako pomlad zbere slikarje akvareliste iz vsega sveta. To se dogaja prav ta vikend. Seveda me je dogodek vlekel kot magnet in navsezadnje se je res vse tako izšlo, da sva se lahko da es navsezgodaj zjutraj odpeljala sem. Dobrih 600 km, kaj pa je to takega v teh časih? Še posebej, če greš lepo zlagoma in spotoma še kaj pogledaš. Denimo lepo Chioggio na robu beneške lagune, prave male Benetke, lepo skrite v senci velike sestre, kar pomeni nič turistov v mestecu, kot narejenem za pohajkovanje, kofetkanje itd. Fotka sledi na koncu tega prispevka.

V Fabriano sva prispela v času sieste, zato sva našla zaprta vrata hotela Arrivederci e grazie, kjer sem rezervirala sobo, s težavo priklicala nekoga, ki je za silo znal angleško in po pol ure pričakala prihod fanta s ključem. Vse skupaj je bilo malo smešno, a se nisva jezila in zato sva bila nagrajena s kavico in miniaturno sobico ter se zadovoljna odpravila v nekaj minut oddaljen center mesta, o katerem ne vem (še) nič, a mi je na prvi pogled že všeč. Palače, cerkve, trgi in trgci, ozke ulice, malo ljudi, posode z rožami in zelenjem pred vrati, hiše iz opeke, vse nekako starinsko, kot bi se zbudil v nekem drugem času. Danes je malo nevsakdanje, ko na vsakem vogalu naletiš na kakšnega slikarja, ki zavzeto poskuša ujeti njegov utrip na papir. Počutim se kot riba v vodi. Slabo polovico slik tokratnega bienala, ki so razstavljene na različnih lokacijah po mestu, sva si ogledovala nekaj ur danes, drugo sledi v naslednjih dneh. V živo sem videla slike avtorjev, ki jih sicer "poznam" samo s FB. Morda se bo dalo koga videti tudi v živo pri delu. Tukaj je tudi nekaj znanih ponudnikov slikarskega materiala, poleg papirja Fabriano tudi Escoda čopiči in Daniel Smith barve. Joooj, a me kdo lahko razume, kaj se mi mota po glavi? 

Aja, pa še to. Napovedali so dež in mraz, temu ustrezno sva se oblekla, zato nama je bilo danes tes vroče, ko naju je  pričakalo toplo, pravzaprav vroče sonce, kakih 25 stopinj. Bi se človek smel pritoževati zaradi lepega vremena? Mogoče pa naju že jutri "potolaži" napovedani dež, haha. Mi je vseeno.

V majhnem mestu hitro naletiš na sorodno dušo. S slikarjem Francem Golobom je nekaj uric ob pivu minilo kot bi trenil. Zelo, zelo zanimiv gospod.

Bil je en lep dan. 

Regratec

Slovenska krajina je brez dvoma ena najlepših na svetu. Tokrat v mislih nimam zelenih hribčkov s cerkvicami ali cvetočih planjav s podrtimi kozolci, pač pa si predstavljam takle spomladanski pejsaž: travnik, nedaleč od velikega blokovskega naselja, na osojnih legah še prekrit z zaplatami snega, med katerimi kot svojevrstne kiparske stvaritve postopajo številne figure, ki se zdijo kot bi bile v nekašnem upočasnjenem gibanju. Kdaj pa kdaj se katera globoko prikloni, druga prestopi, tretja počepne in iz vrečke privleče nož z dolgim rezilom ter ga do ročaja krepko zarine v zemljo, malo povrti in hip zatem potegne na plan temno zeleno rozeto nazobčanih listkov, ki se pri korenini še držijo skupaj.
Regrat, kraljevska spomladanska zel! Je eden zanesljivejših znanilcev pomladi, njegov glavni mesec je marec ali sušec, ki se je letos svojemu imenu povsem izneveril. “Včeraj sem že regrat nabirala, danes pa je spet prava zima” je prve dni sušca, ko je na zvončke, trobentice, teloh in tudi regrat čez noč zapadlo skoraj pol metra snega, komentirala gospodinja Ana na kostelski turistični kmetiji. Takoj za sneženjem se je obrnilo na dež, sušec pa je postal pravi mokrec. Nad nezanesljivostjo vremena (in vsega drugega) se vseeno ne kaže pritoževati, ker za dežjem vedno pride sonce!
Ker pa je regrat v nasprotju z vremenom tako zelo zanesljiv marčevski gost, bi se prvi spomladanski mesec lahko upravičeno imenoval tudi regratec. S poudarkom na drugem zlogu, da bi se bolj fino slišalo.
O regratu se pripovedujejo zgodbe, ki o marsičem namigujejo med vrsticami. Kako sem štiri ure čistila regrat za deset ljudi. Ali pa: Vnuku sem dala polno vrečko očiščenega regrata. In še najboljša: Moj regrat so bolj hvalili kot njeno pečenko.
Res je, kar pravijo, da vodijo do najlepših stvari dolge poti. Za zamudno nabiranje, zatem pa še čiščenje in pranje si je treba vzeti čas. Nekateri pravijo, da ga je treba “oprati iz desetih vod”, kar se mi zdi pretiravanje, razen če ga ne nabirate na pasjem sprehajališču.
Brez pretiravanja pa je regrat zame najboljša, najokusnejša in najbolj zdrava zel za pripravo solate, pred katero se lahko skrijejo vse druge, še posebej tiste, vzgojene v rastlinjakih ali pripeljane iz toplih krajev. Užitni in koristni so vsi deli rastline – korenina, list, steblo in cvet. Edino regratove lučke niso za pojest, so pa zato toliko lepše, ko pihnemo vanje, da se nešteto semen zvrtinči po zraku ter odjadra iskat prostor za nov dom.
Ko naštevajo koristi rastline, seznamu skoraj ni konca. Izboljšala naj bi celotno presnovo, posrbela za odvajanje strupov iz telesa, dobro dela jetrom in tako naprej. V ajurvedi in kitajski tradicionalni medicini ga uvrščajo med rastline, ki telo hladijo. Ta plevel, kar uradno je, zaradi odličnih lastnosti ponekod že gojijo na njivah. Nemara bo v boljših restavracijah regratova posteljica kmalu izpodrinila rukolino, ki je postala popularna pred leti.
Zame je najboljši, če je pretlačen z vročim krompirjem in/ali kuhanim jajcem ter prelit z oljem in kisom. Bratranec ga rad zabeli s prekajeno čelugo, kot imenuje prašičji podbradek, ki ga prav za ta namen da na stran, ko imajo koline. Nekateri liste blanširajo kot blitvo ali špinačo in priložijo k ribam ter drugim jedem. Iz listov lahko skuhamo juho, naredimo pesto, jih dodamo v rižoto, zmešamo v omleto. Dobro in zdravo. Regratova korenina je menda sploh eno samo zdravje. Očiščeno posušimo in zdrobimo v možnarju, nato pa zmešamo z vodo in uživamo po požirkih. Pražena, posušena in zmleta je lahko celo kavni nadomestek.
Tudi regratovi cvetovi niso samo lepi, pač pa tudi užitni. Popke lahko vložimo v kis, podobno kot kapre. Dobili bomo pikantno prilogo za posebne priložnosti. Iz cvetov z dodatkom sladkorja in medu smo pred leti delali sirup, ki smo mu rekli regratov med. Okus je res spominjal na čebelji pridelek. Odprte rumene cvetove lahko ponudimo ocvrte ali pa jih danes preprosto položimo na krožnik z juho, krompirjem ali mesom, da bodo cvetoč okras praznične mize. Saj je vendar cvetna nedelja!

(Odprta kuhinja, 20. marec 2016)

Čajček, piškotek, medek

Navadno kupujem med pri svoji dobaviteljici jabolk, ona pa ga nabavlja pri sosedu čebelarju. Do zdaj se nisem spraševala o zdravju njegovih čebel, za naprej pa nisem prepričana, ali se ne bo treba brigati tudi za to.

Zadnjič sem v eni manjših trgovin opazila sivkinega, kakršnega moj čebelar nima, zato me je zamikal nakup. Bolj iz navade sem vprašala za ceno in ostala odprtih ust, ko je prodajalka navedla dvakrat višji znesek od tistega, ki ga običajno plačam. Bolj od blizu sem pogledala kozarec, pa ni bilo kaj videti. Navaden med. Prodajalka je hitela utemeljevati visoko ceno: “Veste, to je hladno pridelan grški medek, zato je malo dražji.” Aha, medek. Se mi že svita, kam pes taco moli. Medek je vedno dražji od medu. Pa še hladno pridelan, tak še posebej. Verjetno je pihala mrzla burja, ko so čebele obletavale sivkine cvetove, pa so si nahladile nežne nožice. Japajade.

Hudovala se seveda nisem na glas, sama pri sebi sem malce bentila. Poskus trgovke, da bi zvišala vrednost medu in opravičila visoko ceno, se mi je zdel predvsem smešen. Z nakupom seveda ni bilo nič, več kot toliko se namreč ne pustim vleči za nos.

Razmišljala sem, kako pogosto nasedamo takim štosom. Decembra, ko se zapravlja na veliko, ker je šla potrošnikova zdrava pamet začasno na počitnice v neznano, je bilo pomanjševalne ponudbe še toliko več. Piškoti so se spremenili v piškotke, vrečkico so zavezali z rožnato pentljico … le kdo bi se lahko uprl ljubkosti. Tale čajček bo najboljši za želodček, tale oljček pa je pravi balzam za dušico, so ponujali. Odlično darilce, čisto zdravje v majcenih stekleničkah. Majhno je vendar tako prisrčno. In dragoceno. V praksi seveda predvsem drago.

Tudi na zelenjavni tržnici je tovrstnega marketinga na pretek. Najkasneje s prvim mrazom, ko je glavne vrtne sezone konec in moramo po zelenjavo na tržnico, se korenje spremeni v korenček, solata postane solatka, motovilec pa motovilček, po dekah ga prodajajo. Rukolo, oprostite, rukolico pa po gramih. Dobro, da ne po listkih. Tudi domača jajčka imamo, gostobesedno ponuja branjevka, pa tako dober zeljček smo skisali letos, ste ga že poskusili? Kaj pa kisla repica, pa tale sivček, kar topi se v ustih, še domače krvavičke, boste vzeli? Seveda, kar sem z robo – in že vlečemo evre, pravzaprav evrčke iz žepov.

Gre za čuden paradoks, kako s pomanjševalnicami stvarem povečati vrednost. Seveda samo navidezno. Naj ne zamerijo, a zdi se mi, da so ženske bolj kot moški nagnjene k takemu čebljanju.

Zakaj otroci pogosto govorijo v pomanjševalnicah? Ker jih tako učimo, seveda. Če gre za zelo neješče bitjece, ni težko razumeti zaskrbljenih staršev, ki si pomagajo na vse načine. Otrok bo juhico, krompirček in mesek gotovo lažje spravil dol kot pa juho, krompir in meso, mar ne? Če ne mara mleka, bo mogoče srknil vsaj malo mlekca?

Včasih se otroški žargon nikoli ne konča in dogajajo se kar komični prizori. Znanka, tako kot jaz že babica, je zadnjič predlagala, da greva na malčko. Približno že vem, kam to pelje, a se pustim zapeljati. V lokalu polistam jedilni list, negotovo izbiram iz ponudbe malic, medtem ko se ona hitreje odloči. Ker zadnje čase nima pravega apetita, s čimer seznani vse navzoče, bo použila samo solato. Pavzaprav solatko, kot se izrazi. A zahteva, da priložijo še nekaj olivic, pol jajčka, malo sirčka in pršutka, pa bog ne daj  česnčka, paradižnik naj bo izključno češnjevček. Pa dober olivček naj bo in na popečeni kruhek naj ne pozabijo, roti že natakarjev hrbet.

Gospod natakar se je dobro vživel v igro in ni prav na nič pozabil. Za povrh je dodal še prisrčen nasmešek, ko se je po obedu rahlo priklonil pred njo, rekoč: “Izvolite računček, gospodična.”

(Odprta kuhinja, 31. 1. 2016)

Kaj delam, ko ne delam

Ker ima moj blog tudi podpodrubriko akvareli, je prav, da kdaj pa kdaj objavim, kaj delam, kadar "nič ne delam". Nekateri delovanja, pri katerem ne uživajo, ne štejejo za delo. Meni pa se zdi, da delo, pri katerem ne uživaš, ni dosti vredno.

Evo, najprej nekaj portretov. Naslovni je avtoportet, ki sem ga naredila tako, da sem v eni roki držala majhno ogledalo, v drugi pa čopič. Čisto vsaka guba ni narisana (tako se pač dela portrete po moje), a vnuka sta vseeno prepoznala podobnost. No ja, tudi drugi: "Ima nekaj tvojega v sebi, mogoče usta, ali pa oči, mogoče izraz, kaj pa vem, ja seveda, to si ti." Približno tako so komentirali. Zagotavljam, da je uhan avtentičen.

V nadaljevanju so gospe, v glavnem moje sošolke na tečaju slikanja.

Poskusila sem z akti, zgleda bolj preprosto kot se je izkazalo v praksi. Vaja, vaja, vaja ...

Tale rdečelaska je nastala kar sama od sebe, ko sem nekaj časa gledala prazen list. Meni je všeč. Mislim, da se bo zgodba še nadaljevala.

Vsaj kdaj pa kdaj je treba narisati kakšen šopek, čeprav to ni moja priljubljena tema. Da se malo polepša kakšen pust dan.

In za konec še zima. Je čista domišljija, prizor je nastal v moji glavi. Kaj pa naj naredim drugega, če letos ni nič snega. No ja, ga tudi ne pogrešam preveč.

Baba Kivča

Ne hodi na Balkan, če ne ješ mesa, mi je dobrohotno namignil znanec, preden sva z možem zavrtela skoraj enomesečni balkanski krog skozi Bosno, Črno goro, Kosovo, Makedonijo, Grčijo in Albanijo. Deloma je imel prav; meso, meso, meso in še enkrat meso je osrednja ponudba vsakega balkanskega menuja.

Ni problema, če ne jeste mesa, vam bomo pa naredili sendvič s sirom in pršutom, so mi predlagali kar dvakrat. Lačna vseeno nisem bila; dobi se pečen fižol s čebulo, ki ga v Bosni imenujejo prebranac, v Makedoniji gravče tavče, v Albaniji pa fasule; solato iz sveže zelenjave in slanega sira imajo povsod, prav tako tudi lepinje, ki jih radodarno napolnijo s sirom. Da ne govorim o pitah, kot so sirnica, krompiruša in zeljanica. K naštetemu naj dodam še nekaj rečnih in jezerskih, tudi morskih rib, pa postane brezmesno prehranjevanje na Balkanu kar zanimivo. 

 Najbolj od vsega pa me je navdušil ajvar, pravi makedonski ajvar, ki ga je skuhala oziroma bolje spekla baba Kivča v vasi Stenje ob Prespanskem jezeru, tik ob albanski meji.

Hišo, v kateri sva se namenila prenočevati, je kar razganjalo od vonja pečenih paprik. V kuhinji ob štedilniku na drva je stala ženička z ruto na glavi in s kuhalnico mešala po velikanski kastroli z rdečo brozgo. Šestdeset kilogramov doma pridelane paprike so oprali, osušili, spekli, potem pa ohlajeno olupili, očistili pecljev in semenja, zmleli, prilili nekaj olja in dodali pest soli. Pri zamudnem delu, ki je trajalo ves dan, je sodelovalo več družinskih članov, tudi babica Kivča, ki je zdaj potrpežljivo stala ob štedilniku, nalagala na ogenj in mešala po posodi. Ob tem pa je njen obraz kar žarel od zadovoljstva. Mogoče bi kdo pomislil, da postaneš siten ob tako monotonem opravilu, a vse je odvisno od zornega kota. Lahko ga vzameš tudi kot svojevrstno meditacijo, medtem ko roka vrti kuhalnico in se sladke vonjave dvigujejo pod strop. Baba Kivča je pri svojem poslu nedvomno uživala, o tem je pričal njen širok nasmeh in dobra volja.

Kakih pet do šest ur traja, da dobi gošča pravo teksturo, takrat se jo vročo nadeva v kozarce, te pa potisne v pečico na počasno ohlajevanje. Le petnajst do dvajset kozarcev so napolnili, nič več. A kako neznansko dobrega okusa! Zvečer so naju namreč povabili na degustacijo; še mlačnega so prinesli na mizo, poleg pa domač popečen kruh, narezan paradižnik z vrta in rezine domačega kozjega sira. Dokler ga nisem poskusila, sem mislila, da je ajvar nekaj brezveznega, kar dodaš na krožnik k mesu na žaru, če že nimaš kaj boljšega pri roki. Ta večer pa sem ugotovila, da je v koncentratu pečene paprike nakopičeno vse najboljše, kar je v njegovi preprostosti sploh mogoče. Mesece je paprika vpijala sončne žarke, da se je nazadnje ob do skrajnosti potrpežljivi dodelavi spremenila v nekaj svilnato mehkobnega, sladkastega, kar se je kar topilo v ustih. A toliko dela in potrpljenja za tako pičlo količino rdeče dobrote, komu se to še ljubi početi, bi morda kdo pomislil.

Naslednje dopoldne, ko so mladi šli po opravkih in je doma ostala le baba Kivča, se mi je marsikaj razjasnilo. Ravno sem občudovala njeno ognjišče, kjer peče kruh, ko se ji je razvezal jezik. Dveletna je med vojno ostala brez mame, a se je hitro pokazalo, iz kakšnega testa je. Ko jo je v najstniških letih poiskal fant iz vasi, ali pa ona njega, kdo bi vedel, je bila njena usoda utirjena. Samo dvakrat v življenju je šla z doma: prvič ko je peš poromala čez hrib na drugo stran k svetemu Naumu na Ohridskem jezeru in drugič, ki sta se z možem odpravila na neskončno dolgo pot v Pulj obiskat sina, ki je tam služil vojsko. Ta dva velika dogodka njenega življenja obroblja nešteto majhnih, ki so iz nje naredili to, kar je. Drobna ženica, segala mi je komaj malo čez pas, se bliža osmemu križu, pri tem pa sama skrbi za ovce, koze, prašiče, dela na njivi, peče kruh in sploh vodi gospodinjstvo, medtem ko sta sin in snaha v službi, vnuka pa v šoli. Zadovoljen nasmeh na obrazu ji je zamrl šele potem, ko je omenila, da se bo verjetno kmalu vse zaraslo, ker ji moči pešajo, za njo pa ni nikogar, ki bi ga delo na zemlji še veselilo.

Bo nova generacija srečnejša od nje, ker je izbrala drugačno življenjsko pot? Ne verjamem.

(Odprta kuhinja, 18. oktober 2015)

Ohrovtove glave

Kako to, da imamo na vrtu toliko ohrovta, je zanimalo moža, a mu nisem znala pojasniti, čemu sem spomladi, ko sem kupovala sadike kapusnic, vzela ohrovtovih dvojno količino. Nespamet ob nakupu se mi je krepko povrnila: ohrovtove glave so mi dobesedno zrasle čez glavo in velikanske čisto zasenčile tako peso kot cvetačo, ki sem ju posadila levo in desno in njega.

Ohrovt, čeprav je povsem na vrhu lestvice koristnih vrtnin, ni moja najljubša zelenjava, a mi je z leti nekako zlezel pod kožo. Dolga leta ga skoraj ni bilo v naši kuhinji, potem pa sem na Portugalskem, kjer raste kodrolistna sorta skoraj ob vsaki hiši, vzljubila caldo verde, preprosto juho iz ohrovta in krompirja. Podobna jed je smukavc, ki ga poznajo na idrijsko-cerkljanskem področju, le da je ta gostejša in izdatno zabeljena z ocvirki. Še najraje pa imam mineštro iz vrzote, kakor je primorski izraz za čisto navaden ohrovt. 

Naklonjenost temu sočivju je rasla prav počasi, začelo pa se je že zdavnaj. Na obisk v najino mlado gospodinjstvo se je napovedala daljna sorodnica, teta Minka je rekel mož gospe v zelo zrelih letih. In jasno z veliko izkušnjami. Popadla me je panika. Kaj ji skuhati, da ne bom izpadla preveč zelena? Pri dvajsetih sem si namreč zelo želela delovati zrelo, kot se za mlado mamo spodobi. Dodatno skrb mi je povzročal podatek, da je bila teta nekoč učiteljica gospodinjstva na dekliški gospodinjski šoli. Gotovo ve o kuhanju vse, sem pomislila, jaz pa skoraj nič. Navadno sem nam za kosilo, toliko da nismo bili lačni, naredila zmečkan krompir z omako, kaj dosti drugega niti znala nisem. Tokrat to  seveda ni prišlo v poštev. Zdelo se mi je, da moram za visoki obisk skuhati nekaj finega, po možnosti hudo zapletenega.

Odločila sem se dati vse od sebe. Mrzlično sem listala kuharico F. Kalinšek in se ustavila pri Nadeti ohrovtovi glavi. Nekajkrat sem morala prebrati zapleten postopek, da bi ga za silo razumela: … Vzemi 6-7 niti …položi potem eno podolgem, drugo počez, potem po vrhu teh dveh še ostale, vsako za dva prsta naprej od prejšnje … položi glavo na sredo, poreži storžek pri vsakem listu pa ga pripogni nazaj na niti … z nadevom namaži najprej srčeca, potem pa druge liste, kakor daleč moreš do štora, pa jih prikladaj k srčku … in tako naprej, dokler ni glava nadevana, tesno povezana, kuhana in na koncu brez niti cela postavljena na mizo. Zahteven recept se mi je zdel komaj dovolj dober, da bo zadostil visokim tetinim pričakovanjem. Pravzaprav mojim, a to sem spoznala kasneje.

Še zdaj ne vem, kateri angel je bdel nad mano in vodil mojo pamet  ter predvsem prste, da je na koncu vse izpadlo, kot je treba. Teta je bila odkrito presenečena, ko je vroča, z mesom in rižem nadevana ohrovtova glava cela priromala na mizo. S pohvalami ni skoparila, jaz pa sem kar žarela. Če sem ta preskus opravila, bom pa še kakšnega v življenju, sem na tiho pomislila. Še in še sem ji morala zatrjevati, da sem res vse sama naredila. Prvič. In tudi zadnjič, če povem po pravici. Če zdaj v kuharici naletim na zelo zapleten recept, takoj obrnem list.

Šele z leti in izkušnjami sem prišla k pameti, da se obiskom nikoli ne kuha novih jedi po neznanih receptih, ter da zadovoljstvo gostov nima nobene zveze s kompliciranostjo jedilnika.

(Odprta kuhinja, 13. 9. 2015)

Informirana odejica

Odločila sem se narediti odejico, v katero bi vgradila svoje premišljevanje, namenjeno novemu družinskem članu, ki nas bo spomadi počastil s svojim prihodom. Zdaj se dobre želje kopičijo v mojem srcu, a silijo ven, zato sem pomislila, da bi jih lahko "vgradila" v odejico. Tako bi nastala nekakšna informirana odejica, po vzoru informiranih kozarcev.
Pred dnevi sem zato zakorakala v eno od prodajaln z volno in podobnimi stvarmi ter naletela na zelo razumevajočo prodajalko, ki me ni debelo gledala, ko sem rekla, da bi rada naredila odejico za dojenčka, a ne vem, kako. Niti s čim. Nekakšen pisan travniček iz kvadratkov imam v mislih, sem ji rekla, kvačkati ali plesti pa komaj znam. Ni se ji zdelo nemogoče.
Med kupi volne, ki mi jih je pokazala kot primerne, sem opazila nekaj nakvačkanih vzorčkov, ki so mi bili takoj  všeč. Podučila me je, da se temu načinu reče tuniško kvačkanje, kar sem sploh prvič slišala. Zato je poklicala sodelavko, da me je mimogrede naučila, kako se dela ta vzorec. Delaš ves čas na isti strani, od desne proti levi ustvarjaš nove zanke, od leve proti desni pa jih ukinjaš, če povem po domače. Ta pravih izrazov ne poznam, a res je preprosto. Kvačka za tovrstno kvačkanje je malo posebna, daljša kot so navadno.
In tako počasi nastajajo pisani kvadratki. Kot rožice na travniku, ki bodo cvetele ob njegovem rojstvu. Kakih petdeset jih bom potrebovala, sem izračunala. Izdelava je zelo preprosta, zato lahko med delom moje misli plavajo v neskončne širjave in se vedno znova vračajo na isto točko.

To bo en tak fejst fant, naš Pavle, že zdaj ga imamo vsi radi!