Ascoli Piceno

Dopoldne se je bilo treba odtrgati od Fabriana, sicer se bo pa danes festival tudi zaključil. Odpeljala sva se proti Anconi, spotoma opazila tablo za San Paolo di Jesi, ki sva ga včeraj degustirala v kozarcu, ter se na hitro odločila iti pogledat, kje raste tako dobro vino. San Paolo je majhna hribovska vas, označena kot mesto vina, a v nedeljo je bilo zaprto prav vse, razen cerkve. Pred vhodom v mesto pa sedi na sodu tale veseljak.

Ustavila sva se tudi v mestu Jesi, po glavni promenadi se je zrlo sprehajalcev, družine z otroki, mladi pari, a sva navsezadnje komaj našla odprto kavarno, potem ko se je okrog poldne mesto spraznilo, vsi so šli verjetno domov na kosilo, ker gostilne nisva našla nobene. V obzidanem mestu je nekaj lepih palač in trgov, z roba ozkih ulic se odpira pogled na valovito okolico,  tudi mestna promenada je privlačna, sicer pa ni nič posebnega. 

Ancono sva preskočila, pravzaprav prevozila in nadaljeva pot ob morju ter se ustavila v kraju Sirolo, ki je menda najlepše na tem delu sicer puste in ravne obale. Tu pa je polotok, na katerem je ohranjeno nekaj naravne divjine, a za raziskovanje nisva imela časa niti prave volje, ker je začelo deževati. Sva pa poskusila ocvrte polnjene olive ascolana, kar je posebnost tega okoliša. Za 5€ ti naložijo 10 vročih v papirnat škrnicelj, podobno kot pri nas jeseni kostanj. Z roba mesta je lep pogled na zaliv globoko spodaj in pečine za njim, morda vidi še kam dlje, kadar ni megleno in deževno.

V Ascoli Piceno sva prišla v dežju proti večeru, poiskala rezervirano prenočišče B&B Mimi e Coco. Cesta do tega prenočišča je izredno strma in zelo vijugasta, vmes je ograja z opozorilom, da gre za privatno posest, ki jo čuva hud pes. Ob prihodu na cilj sva tega psa videla, a je ravno za vedno končal svoj posel, nakar so ga odnesli.

Prenočišče vodi zelo prijazna gospa (Mimi?), ki govori samo italijansko, a smo se nekako sporazumeli, da je ta dan v mestu velika fešta, ker je jutri državni praznik. V mestu je bilo ogromno ljudi, zato nekaj težav s parkiranjem. Povsod so bili šotori, v katerih so bile degustacije, predstavitev lokalnih proizvodov ipd. Poseben šotor je bil samo za oljčna olja iz vse Italije. Tam nama je gospod Paolo iz Trapanija, Sicilija, vse povedal o svojem olju in razkazal fascikel družinskih slik. 

Neki drug kmetovalec iz Apulije, ta je znal angleško, je z veliko ljubeznijo pripovedoval o svojem olju. Res bo treba iti enkrat na ta skrajni jug Italije, mislim, da tam živijo fajn ljudje. Nekaj olja (s kruhom) sva poskusila, a sva se trudila, da ne preveč, da sva šla lahko še na vročo mineštro v neko zelo fajn gostilnico. Če bom kje našla vizitko, bom dopisala podrobnosti, ker jo lahko res priporočam. Zelo dobro in poceni, kar ni tukajšnja posebnost.

V Ascoli Piceno naj bil bil najlepši italijanski trg Piazza del popoli. Res je zelo lep, pravilne kvadratne oblike, obkrožen z lepimi stavbami, arkadami. Tokrat ga je izrazito kazil (po mojem mnenju) prireditveni šotor, zato sem morda pristranska, kar se tiče ocene lepote. Zame ostaja Il Campo v Sieni na prvem mestu, tudi Piazza grande v Arezzu je po moje zanimivejši trg od tega. Ali pa ga bo treba še kdaj obiskati, kdo ve.

Malo me je skrbelo, kako bova v temi prišla po tisti strmini do prenočišča, a je šlo z odličnim šoferjem brez problemov.