Razkošje

V trdih časih se najbolje učimo. To je uvodni stavek priročnika Pridelujmo več dobre zelenjadi, ki je v zavidljivi nakladi štiri tisoč izvodov izšel na začetku druge svetovne vojne, ko je imel naš narod gotovo hujše skrbi kot kako obdelovati vrtiček. Kljub temu je bila drobna knjižica hitro razprodana in še pred koncem vojne ponatisnjena.

Kaj je narekovalo takšno slo po vrtnarskem znanju sredi vojne vihre? Pomanjkanje hrane je bilo najbrž eden od razlogov, čeprav se mi zdi, da takrat niso toliko razpredali o lakoti kot danes. Je šlo preveč zares. Mislim, da je bilo samoumevno, da je treba zemljo obdelati, da je pravzaprav prednost, če jo lahko.

Kljub mnenju nekaterih, da slabše kot je zdaj, ne bi moglo biti, k sreči ni tako. Dokler so polja še opuščena, zaraščena in zapleveljena, ne bi smelo biti lakote. Težko je sprejeti, da otroci lačni zlezejo pod odejo, ker jim starši nimajo kaj dati za večerjo. Seveda pa je hudo, če nekateri komaj napraskajo za skorjo kruha, medtem ko ga pri sosedu mečejo v smeti. Primerjanje, ki po eni strani poganja, da rinemo naprej in na bolje, zna zarezati tudi globoke rane. Očitno pa ne tolikšne, da bi prijeli za motiko in si sami pridelali vsaj krompir in zelenjavo. Izgovorov je kolikor hočeš: ker se ne splača, ker nimam niti za seme, ker nisem sam kriv, da sem brez službe, ker se mi dogajajo krivice, ker vsi kradejo, ker ne bom garal na tuji zemlji, ker imam svoj ponos, ker nimam svojega vrta, ker ne znam vrtnariti…Vsaj zadnji izgovor bi lahko ovrgli. Ni treba iti prav daleč v zgodovino, pa bi vsak trčil v svoje kmečke korenine, celo najbolj meščanski meščani. Geni torej so, pravega motiva za samooskrbo z zelenjavo pa vseeno ni.

Lahko vam povem, zakaj sama rada vrtnarim. Najprej so tu drobne vsakdanje radosti. Denimo, ko zjutraj na gredi opazim miniaturne zelene pike, ki so bile nekaj dni nazaj še seme, nato pa v dnevu ali dveh postanejo majceni okrogli listki, čisto drugačni od onih na sosednji gredici, ki nekam suličasto rinejo na površje ali tretjih, ki so videti kot mali zeleni srčki. Zdaj že vem, da se bodo prvi razvili v radič z imenitnim imenom castel franco, drugi v špinačo, tretji pa v rukolo. Vsak dan lahko spremljam njihovo tekmo v rasti in na tihem navijam za vse tri, naj le napredujejo sebi in nam v veselje. Pa jutranje zalivanje, ko bosa stojim v rosni travi in poslušam kaplje vode, ki se zlivajo z zeljnih listov, nekaj pa jih ne odteče takoj, pač pa se skupaj z listi gugajo pod težo vodnega curka in se srebrno lesketajo v vzhajajočem soncu. Všeč mi je vonj zemlje, ki se kot megličasta sopara dviga iz pregrete prsti ob poletnem dežju. Rada brodim skozi meto, žajbelj, origano, da se dvigne omamen vonj in mi roke še dolgo zatem dišijo lepše od vsakega parfuma.

Najpomembnejši razlog, zakaj se navdušujem nad možnostjo samooskrbe z zelenjavo, pa ni prav nič romantičen pač pa nasprotno skrajno razumski. V Sloveniji imamo neznansko srečo, da živimo v podnebnem pasu, kjer uspeva pestra paleta rastlinskih vrst. Ozračje v glavnem (še) ni onesnaženo, zemlja (še) ni zastrupljena, poseljenost pa je tako majhna, da je njiv, primernih za pridelavo vrtnin, več kot pridnih rok. Vsa ta naravna danost ni nekaj samoumevnega, kot bi se komu zdelo, ker marsikje po svetu temu žal ni (več) tako. Zato štejem možnost pridelovanja dobre, naravne, ekološke hrane za privilegij. K sreči je dosegljiv kot le malokateri drug. Zelenjava, ki jo vzgojimo sami, je razkošje najvišjega ranga. Pa ne zato, ker je poceni in pri roki, ko jo potrebujemo. Njena največja prednost je v vrhunski kakovosti, biološki prvovrstnosti, živosti, ki je v taki meri ne more imeti nobeno drugo sočivje. Dosežemo jo s prepletom pozitivne energije, ki jo dajemo in še v večji meri sprejemamo. Najprej na vrtu in potem na krožniku. 

(Odprta kuhinja, 6. 7. 2014)

Hortenzije

Hortenzije, akvarel

Na našem vrtu imamo hortenzije navadne roza barve. No ja, temno roza. Pred časom sem si zelo prizadevala, da bi prišla do modrih, še raje temno vijoličnih, kakršne rastejo ponekod v Evropi celo kot plevel, denimo v Pirenejih ali v Bretanji. Tam se jih nisem mogla nagledati, še zdaj imam sliko živo pred očmi.
Pred leti sva poskusila vse, kar sva vedela in znala, da bi tudi doma prišla do take barve. Po sadike sva šla v vrtnarijo Hortensia (blizu italijanske meje) in dobila zagotovilo, da bodo po vsej verjetnosti prave barve. Takrat namreč še niso cvetele. Skopala sva globoko jamo, jo obložila s polivinilom, da se zemlja ne bi mešala, v jamo sva nasula kislo zemljo, po katero sva šla na barje. Hortenzijo sem zalivala z vodo, ki sem ji dodajala dodatek, ki naj bi poskrbel za modro obarvanje. Pa nič. Ni uspelo. Hortenzije so roza, kot sem napisala že na začetku. Saj so mi take tudi všeč, ampak še veliko bolj so mi všel tiste, ki so temnejše, prelivajoče modriovijolične. Zaenkrat mi preostane le to, da si jih naslikam. Najprej sem naredila modre. Vijolične in temno rdeče tudi še pridejo na vrsto.

Besede

Nekateri trenutki grejo neopazno mimo, da skoraj ne veš, kdaj. Niti dotaknejo se te ne, lepo vljudno odvijugajo in za seboj pustijo komaj kakšno sled.

Kakšni drugi se nanizajo kot biseri na ogrlici, dotaknejo se te in potrkajo na srce, da otrpneš. Zaželiš si nemogoče. Da bi vse okamenelo, zamrznilo, da bi se kazalci ustavili, da bi se nič več ne spreminjalo. Da bi vse ostalo tako, kot je zdaj. Seveda veš, da ni mogoče. Čas je kot prgišče mokrega peska, ki spolzi med prsti in potone v morje.

Še dobro, da imamo besede...

Val. Sonce. Kamen. Parcelca. Galebi. Safari. Sardine. Srce kravje. Skala. Trstika. Ljubezen. Veter. Porer. Fenoliga. A boš? Roka. Polje. Plavanje. Midva. Koža. Kapljica. Stopinje. Cejca. Modro. Temno modro. Mokro. Ta. Steza. Mir. Premanura. Kamenjak. Gornji Kamenjak. Križ. Jadrnica. Zaliv. Hiška. Kava. Ribič. Bor. Rožmarin. Brancin. Klop. Smokva. Oblak. Bodeča neža. Bodeča neža. Bodeča neža. Na stotine bodečih než. Fosil. Ključ. Riba. Žajbelj. Oljka. Foška. Veter. Sidro. Školjka. Brin. Kamenjak. Morje. Kažun. Istra. 

... čeprav nobena od njih pa niti vse skupaj, ne glede na vrstni red, ne zmorejo povedati, kar se povedati z besedami ne da. A bo kljub temu ali pa prav zato vse ostalo za vedno z mano tudi jutri in vse druge dni.

Češnjev cvet

Na Portugalskem

Samo enkrat v življenju sem češnje kupila v trgovini. Stara sem bila sedem let. Ob koncu šole je šel naš prvi razred na končni izlet v Litijo. Mama mi je zjutraj dala nekaj denarja, naj si spotoma kupim malico. V trgovini sem negotova stala pred trgovko, ker nisem vedela, kaj bi. Potem se zagledala češnje. Nisem se mogla premagati, ves denar sem dala na pult, ravno za četrt kile sladkih hrustavk ga je bilo. Odnesla sem jih v koničastem škrniclju, ki sem ga izpraznila, še preden sem prišla do lokalne železniške postaje, kjer je imel naš razred zbor. Ne spomnim se, kaj smo si tisti dan na našem izletniškem cilju ogledovali, a ko me je med malicanjem sošolcev učiteljica vprašala, zakaj ne jem, sem ji rekla, da nisem lačna. Kaj sem pa hotela drugega.

V tistem obdobju so se mi češnje zdele vrhunec slasti. Na bližnjem državnem posestvu, kjer okoliških otrok niso preganjali, zato smo se lahko prosto pasli po sadnem drevju, češenj niso imeli. Tako pač je v človekovi naravi, da malo ceni, kar ima, več pa tisto, česar nima. In si neizmerno želi.

Prijateljica, srečnica, se je odselila v hišo z vrtom, na katerem je kraljevala velikanska češnja, da vseh niti obrali niso, pač pa so na koncu dozorele popadale po tleh, kar se mi je takrat zdelo nedoumljivo. Črvive so, je bila prijateljica zgrožena, ko sem ji rekla zanje. Celo razpolovila je eno, da sem lahko videla migetajočo belo nitko, ki se je zvijala v rdečem sočju. Potem je padla ponudba. Če pojem odprto češnjo z vidnim črvom, jih lahko dobim z drevesa, kolikor hočem. Tehtala sem: na eni strani majhen črviček, na drugi sladke češnje, ki so me vabile z vej. Zaprla sem oči in črva s češnjo scela pogoltnila. Žal en dokaz poguma ni zadostoval, pojesti sem morala še eno pa še eno pa še eno …, da so se mi po dolgih mukah končno odprla vrata v raj. Neprijeten test mi ni zatrl ljubezni do češenj, a sem od takrat skrajno previdna. Tistih iz trgovine sploh ne jem, z drevesa pa le, če se poprej prepričam, da še niso mesene.

S češnjami me veže tudi marsikatera prijetna izkušnja. Na portugalskem podeželju, kjer živijo najprijaznejši ljudje na svetu, so nama v neki vasi odžagali vejo, obloženo z debelimi, slastnimi hrustavkami, da sva se lahko sladkala spotoma, med hojo, tam nekje na petstotem kilometru je bilo. Najslajše češnje doslej sem jedla v južni Franciji, lepljiv sok mi je tekel za rokav, ko sem jih smukala z obloženih vej velikanskega češnjevega nasada. Lastnika ni bilo videti, pač pa je bila ob robu sadovnjaka skrinjica, v katero si po svoji presoji vrgel novcev, ki bodo šli za dober namen, kot je pisalo na priloženem listu. Najljubšo češnjo, ne sadež, celo drevo, pa sem dobila skupaj z možem. Ne vem, če nisem bila v hipu še malo bolj zatreskana, ko sem ugotovila, da imajo pri njem doma ne eno, pač pa kar tri češnje, od katerih sta bili dve kasneje priključeni vrtu ob najini hiši. Čez leta smo bili ostarelo drevo prisiljeni podreti, a ni šlo v peč, pač pa deske še vedno potrpežljivo čakajo mojstra, ki bi znal iz njih izvabiti kakšen prav poseben izdelek. Ko češnje dozorijo, pa ni kaj čakati. Hitro jih je treba obrati in porabiti, nobenega cincanja ne prenesejo.

Še krajšega veka kot sadež je češnjev cvet. V razcvetu, ko je krasota skoraj boleče popolna, naj se oči in srce napijejo čudeža, ki ne bo večno trajal! Japonci so umetnost občudovanja
češnjevih cvetov, ki so s svojo lepoto, krhkostjo in minljivostjo prispodoba življenja, pripeljali do popolnosti. Sakura, češnjev cvet, tudi neuradni simbol Japonske, privabi vsako pomlad pod krošnje dreves množice občudovalcev na hanami, piknik, na katerem posedajo po trati, uživajo tradicionalne jedi, pijejo sake, plešejo in se veselijo. Ob tem pa občudujoče zrejo v oblake nežno rožnatih češnjevih cvetov, ki se bodo usuli ob prvi sapici.

(Odprta kuhinja, 6. april 2014)

Prijateljica Stanka

Ko je naša mama živela v tej hiši, je imela prijateljico Stanko. Nista se prav pogosto družili, ker takratni časi pač niso dopuščali držanja križem rok. Je bilo treba delati. A trdnost prijateljstva pač ne more biti pogojena s pogostostjo stikov. Na pragu odraslosti ju je življenje frcnilo vsako na svoj konec sveta. Nekaj časa sta še imeli stike, potem ne več. Kazalo je, da sta se mladostni prijateljici za vedno razšli.
Preskočila bom kakih šest, sedem desetletij. Naša mama je zaradi bolezni žal pozabila skoraj vse, kar se ji je v življenju lepega zgodilo. K sreči pa tudi vse, kar je bilo hudega. Sem pa tja v njeno temo posveti žarek, večinoma iz časa zgodnje mladosti. Tega potem obdelujeva z vseh strani, enega in istega, spet  in spet. Skoraj vsak dan skupaj pijeva kavo, mama ves čas govori, a žal njenih besed ne znam in ne morem povezati v smiselne stavke. Oni dan pa je začela pripovedovati, kako sva se vedno dobro razumeli, da sva skupaj hodili okrog, tudi plesat sva šli skupaj. Ta je pa bosa, sem hotela reči, a sem se še pravi čas ugriznila v jezik. Kaj bi ji oporekala, črne luknje v spominu pač poskuša zapolniti z njej všečno vsebino. Še dobro, da je tako. Tako sva se "pogovarjali" dan za dnem, dokler nisem nekega dne presenečena ugotovila, da me ni več. Izginila sem iz njenega spomina. Nima hčerke, ne spomni se, da bi jo sploh kdaj imela. Danica? Ne, to ime ji je povsem neznano. Postala sem Stanka, prijateljica iz mladih dni. Ko smo ji previdno in počasi poskušali dopovedati, da nisem Stanka, in kdo da sem v resnici, je bila iskreno presenečena, a je vztrajala pri svojem. "Bodi, kar hočeš, zame si Stanka," je bila odločna. In moj F je postal Jože. "A sama si prišla, kje je pa Jože," me je danes spet in spet spraševala. "Jože je ostal doma, danes ima veliko dela," sem ji potrpežljivo odgovarjala. Oprostite, prijateljica Stanka ji je potrpežljivo odgovarjala.

Mate kej za pusta hrusta

Naša Katarina je šla na kratke počitnice, na njeno mesto pa je takoj vskočila Indijanka, ne vem, kako ji je že ime. Najprej je že kazalo, da bosta viroza in povišana temperatura Indijanki preprečili, da se pokaže, zato sem bila kar malo presenečena, ko se je skupaj s kavbojem, nindžo in staro babo prikazala na vratih. "A mate kej za pusta hrusta," se je na široko smejala, da sem se čisto raznežila. "Kje je pa zdaj vročinca," sem nepremišljeno zinila. "Vročinca, kaj je to vročinca? Indijanci ne vemo, kaj je vročina," je odločno pribila in pospravljala bombone v torbo. Prijela sem jo za mrzle roke in jih malo pogrela. Nič se ni branila, a se je vseeno obrnila h kavboju in stari babi in ninji ter se posmehnila: "Kdo je še videl kaj takega, da bi babice Indijancem grele roke?"

Meka, meka

Življenjski krog se z mlekom začne in marsikdaj tudi zaokroži. Brez dvoma je najpomembnejše živilo do prvega leta, a tudi v starosti je človek marsikdaj pripravljen vso prehransko raznolikost zamenjati za skodelo mleka in vanj nadrobljenega kruha.

Povprečna dnevna poraba na prebivalca Slovenije je 1,4 decilitra. Pri tem je upoštevano samo čisto mleko, medtem ko mlečnih izdelkov, denimo jogurta, sira in masla, porabimo še več kot trikrat toliko. Pomnoženo s številom dni in ljudi dobimo na leto kar solidno količino. Menda ga krave, ki se pasejo na domačih pašnikih, ne pridelajo dovolj za vse te potrebe.

V mojem dvočlanskem gospodinjstvu sva daleč pod povprečjem. Dober deciliter mleka nama zadostuje za ves mesec, pa še ta količina gre navadno vsa za potrebe gostov, ki si ga po kapljicah prilivajo v kavo. Zato me vest, da so vzorci mleka na mlekomatih vsebovali nedovoljene snovi, ki da so celo rakotvorne, ni prizadela zaradi skrbi zase. Vir strupenih snovi je bila menda krma, ki je imela - pozor! - vsa potrdila ustreznih inštitucij, da je neoporečna. Uspela se je prebiti skozi kontrole dveh držav, ne da bi kdo ugotovil njeno oporečnost. Ne vem, če je kdo od inšpektorjev pomislil, kako velikansko škodo so s tem povzročili ne le uporabnikom pač pa tudi nič krivim kmetijam! Vest je pricurljala v javnost in hitro poniknila, kot bi šlo za nekaj obrobnega. In to je tisto, kar me je zares pretreslo. Ali postajajo tovrstne srhljive informacije del našega vsakdana? Bomo lahko zaupali le v verodostojnost tistega, kar bomo pridelali sami? Ali niti tega ne?

Kolikor se spomnim, mleka nisem nikoli marala, niti v najzgodnejšem otroštvu ne. Z alergijami se takrat še niso tako intenzivno ukvarjali kot danes, a meni je že oster protest želodca zelo jasno povedal, da to živilo ni zame. K sreči me niso silili. Moj brat pa je bil nasprotno pravi mlekoljub, zato ga doma ni manjkalo. Neko obdobje smo ponj hodili na kmetijo, tako kot mnoge druge delavske družine, eni k Jamšk, drugi k Jozbalt, tretji k Majerčk, četrti k Zajc in tako naprej. Nobena kmetija ni imela toliko krav, da bi lahko sama zadostila povpraševanju. Ne spomnim se, da bi bilo s tistim mlekom kdaj kaj hudo narobe, a krave so se seveda pasle kar na okoliških travnikih. Po mleko smo večinoma hodili otroci. Zoprno opravilo ni bilo nikdar na vrsti o pravem času; poleti je bilo prezgodaj, pozimi prepozno, ker so se že v mraku začele prikazovati prve pošasti. Vsak dan je bilo treba iti, izgovori niso zalegli. Takrat sem se naučila čarovnije hitrega vrtenja odprte polne kanglice, ne da bi se polila ena sama kapljica. Ker sem se bila prisiljena osredotočiti na mleko, sem pozabila na strašljivo temo.

Za razliko od mene imajo naši ta mali mleko zelo radi. Ko je bil vnuk še čisto majhen, je bila mleko ena prvih besed; mleko in crkljanje pri mamici je bilo namreč takrat še v paketu. »Meka, meka,« je rad zajokcal, ko si ju je zaželel. Tiste dni so se malčkovi starši ravno odločali o nakupu novega računalnika. Šlo je za veliko odločitev, saj je bilo treba dobro razmisliti, kako zvoziti med krediti in drugimi nujnimi potrebami. Oči je kljub visoki ceni navijal za maca, mami je bila bolj racionalna in bi se bolj nagibala k izboru kakšne cenejše znamke, zato sta argumente za in proti premlevala več tednov. Kocka je padla neko noč, ko je sinko spet glasno zahteval »meka, meka«, pa je očka hitro vskočil: »No vidiš, tudi mali je za to, da kupimo maca (meka).«

Navsezadnje so ga res, pri čemer smo se vsi strinjali, da je treba, kadar gre za pomembne reči, slišati in pretehtati prav vsa mnenja. Potem tudi odločitev ni težka.

(Odprta kuhinja, 24. 2. 2014)

Srečanja

Oliveira de Azemeis, na sejmu obujanja starih običajev

V življenju se kar naprej srečujemo. Ko so bile te dni nekatere domačije zaradi žleda čisto odrezane od sveta, smo lahko videli radost ljudi, ko so bili odrešeni samotnosti. Seveda so se razveselili prevozne ceste in elektrike, a pomenljiva je bila izjava neke gospe reševalcem: "Tako sem vas vesela, da lahko spet s kom spregovorim."
Nekatera srečanja so usodna, sem pa tja kakšno nam ostane v spominu brez znanega razloga, kakšno drugo je prav zato tudi pozabljeno. Kolikokrat se moramo z nekom srečati, da postane znanec? Na družabnih omrežjih imamo prijatelje, s katerimi se sploh ne srečujemo. Včasih si želimo družabnosti, kdaj drugič nam bolj paše samost. Nekaj takega je razlog, da je moj blog malo počival.
Pisala res nisem, risala in slikala pa intenzivno. Dobila sem prijetno nalogo, da naslikam spomine na camino po Portugalski, ki sva ga prehodila predlansko leto. Ob dnevniku s poti bo iz tega nastala elektronska knjiga. Ta zadnji camino, kot sem že enkrat omenila, je bil pot k ljudem, tistim, ki ob poti živijo in onim, ki so jo enako kot midva prehodili korak za korakom. Vsa ta srečanja so bila absolutno prijetna. Čeprav enkratna, so ostala v mojem spominu. Malo tudi zato, ker sem jih zapisala v dnevnik in se jih rada spominjam zdaj, ko jih poskušam naslikati.

Werner Burghart, Švicar

Z Wernerjem sva se družila najdlje. Spoznala sva ga na nekem križišču, ko smo utrujeni in lačni ugibali, če bi bila stavba v daljavi lahko bar. Werner, stari caminarski maček, je bil opremljen bolje kot midva. Iz žepa je potegnil mali daljnogled in upov na skorajšnji počitek je bilo v hipu konec. Veliko prihodnjih kilometrov smo prehodili skupaj, se nekajkrat za več dni tudi zgrešili, dokler nismo navsezadnje skupaj prišli na cilj. Zadovoljni z doseženim in žalostni, da je konec.

Arcade, gospa Almudena

Prijazna gospa v baru - trgovini Cafe Esperon v Carracedo

Mealhadčanka

Zgleda malo mrk, v resnici pa je bil prav prijazen.

Postanki v barih so prijetnejši del hoje. Najsi bo dež ali sonce, počitek v malem lokalčku ali pred njim je čisti užitek. Še posebej, ko vidiš, da si sprejet z odprtimi rokami in srcem, ko kar ne vedo, kako bi ti s svojimi skromnimi možnostmi omilili napor. Jaz sem se vedno takoj znebila gojzarjev in nogavic, da so hladna tla malo pohladila utrujene noge. Ne enkrat sem v hipu dobila karton ali kaj drugega za pod noge, da se ne bi prehladila. Večina teh malih lokalčkov je bar in trgovinica v enem, pa še osrednji družabni prostor za vaščane.

Antonio Matins Ferreira, lastnik restavracije in prenočišča za dva v Pedri Furadi

Prenočevanje v Pedri Furadi je bilo eno prijetnejših ob poti. Začelo se je z naročilom limonade in gospod Antonio me je skozi kuhinjo odpeljal na zadnji vrt, kjer se je limonovec šibil pod težo sadežev. Kolikor hočete si jih natrgajte, je bilo prijazno povabilo. Čeprav prej nisva načrtovala, sva ostala čez noč, zvečer uživala ob dobri večerji in zanimivem pogovoru z Antoniom, ki nama je dvojezično zaigral legendo o petelinu, zjutraj pred odhodom pa naju je njegova mama pocrkljala s svežim rumenim kolačem. Kot veliko toplo sonce se mi je zdel v meglenem jutru.

Walter van Wingerden, pripovedovalec zgodb iz Nizozemske

Med Lizbono in Portomsva je zahtevnejši del camina, ker je prenočišč in druge romarske infrastrukture malo, toda ljudje ob poti se izredno trudijo, da jo naredijo prijaznejšo. Nekaj odsekov gre res ob robu prometnih cest, zato pa so drugi ob bregu reke Tejo nepozabni. Na tem delu sva srečala samo pet romarjev in Walter je bil eden od njih. Najprej sva ga videla na daleč in mu na vse pretege mahala, naj se vrne, ker je korakal proti podrtemu mostu, na katerega sva bila midva opozorjena. Kasneje smo se srečali v baru, kje pa drugje, in bili veseli drug drugega. Nekdanji biolog, znanstvenik in raziskovalec na univerzi se je nekega dne odločil, da ima dovolj in se upokojil, čeprav mu ne bi bilo treba. Postal je pripovedovalec zgodb, ima svojo spletno stran (tukaj), občasno prehodi kakšen daljši odsek camina. In je srečen.

Gospa z jagodami

Srečali smo se v eni od vasic pred mestom Ponte de Lima. Malo je deževalo, pa spet prenehalo, zato sva se večkrat ustavljala. Nekateri vaščani so se ravno odpravljali na polja, v vozove so vpregali govedo. Dve ženski sta se sami mučili z vozom gnoja, ki sta ga vlekli na njivo. Vas je bila videti kot nekoč, majhne kamnite hiše in ograje, za njimi pa dvorišča tesno drugo ob drugem. Ko sva srečala gospo na sliki, smo se kot navadno pozdravili "bom diiia", pri čemer je treba i  malo povleči. Široko se nama je nasmejala in z vrha glave vzela plastično posodo, polno dišečih jagod, ki jih je pravkar nabrala. Izbrala je dve najlepši, veliki kot manjši jabolki in nama ju ponudila. Joj, kako sta bili dobri.

Rjavčki

Recept za rjavčke sem našla v današnji Odprti kuhinji (avtorica Ana Bulat). Pravzaprav se originalno imenujejo hrustljavi orehovčki, a sem morala ime spremeniti, ker sem jih naredila malo po svoje. V shrambi nisem našla vseh sestavin, ki jih zahteva originalni recept. Moke sem imela premalo, rozin pa sploh ne.

Jajce sem zmešala s 70 g zmehčanega masla in 70 g sladkorja. Dodala sem deset suhih sliv (namesto rozin), ki sem jih prej nasekljala. Pirine polnozrnate moke sem imela slabih 100 g. Primešala sem ji četrt pecilnega praška, 100 g mletih orehov in 50 g kakava. Žlico po žlico sem moknato mešanico vsipala v testo in vsakič premešala. Vse sem delala ročno, brez mešalnika. Na koncu sem primešala še štiri žlice vode, ker se mi je zdelo pregosto.

Z mokrimi rokami sem naredila kroglice, ki sem jih povaljala v mešanici rjavega in vaniljevega sladkorja. Kroglice sem polagala na peki papir in v vsako vtisnila pol orehovega jedrca.

Rjavčke sem pekla 12 minut na 175 stopinj Celjzija. Iz pečice sem jih vzela, ko so bili še čisto mehki, a se je skorjica strdila in malo zahrustala, ko so se čisto ohladili. V sredici pa so ostali prijetno mehki. Boljši so, kot bi lahko sklepali po videzu, je bil komentar. Meni pa se zdijo tudi luštni. Malo so podobni tistim prikupnim vietnamskim čolničkom.

Ne kaj, temveč kako

Ko pride človek na svet, mu je skoraj takoj jasno, kako se lahko nasitiš: z usteci zagrabiš bradavico mamine dojke, malo stisneš in použiješ, kar pride iz nje. Kasneje med usta in hrano vstopi dodaten organ – roka. Z njo je mogoče prijeti skoraj vse in nesti v usta. Nekateri pri tem načinu ostanejo in vse življenje jedo z rokami. Pravzaprav z roko, ker dosledno uporabljajo samo eno, za katere snažnost se malce bolj potrudijo kot za drugo. Žlica, vilice in nož se jim zdijo nepotrebno, celo moteče orodje. Pred leti sva bila gosta v preprostem berberskem domu. Pripravili so ogromno skledo kuskusa, na sredi katerega je bila jamica, v kateri se je kopala drobovina v omaki. Posedli smo okrog posode. Stara mama poleg mene se je kar takoj lotila jedi in demonstrirala, kako se stvari streže. Roko je skoraj do zapestja porinila v omako, zagrabila nekaj mesnatega, nato pa jo premaknila v področje kuskusa, ter nazadnje polno pest jedi ponesla v usta, jo z užitkom pospravila, roko pa očedila kar z jezikom. Od strani se mi je nasmihala, nevednici, ko sem ob robu posode čisto po malo zajemala kuskus, mesni omaki pa sem se odrekla. Gotovo bi bilo tej Berberki enako neprijetno, če bi se znašla v mojem domu, pa bi ji h krožniku priložila kopico pribora in pričakovala, da ga bo tudi uporabljala.

V domači kuhinji lahko je vsak po svoje. Nikogar ne briga, če nekdo položi predse časopisni papir, nanj pa da kos slanine, rezine čebule, ščepec soli in zajedo kruha. Brez pribora, če ne štejemo ostrega pipca. Kdo drug si bo ob krožnik položil časnik ali revijo, ki jo bo z eno roko listal, medtem, ko bo z drugo nosil v usta, da še sam ne bo vedel, kaj. Seveda nič od tega ne propagiram, a navsezadnje je res stvar posameznika, ne le s čim pač pa tudi kako si bo napolnil želodec. Priznam, da mi zajtrk z jutranjimi novicami v ozadju krožnika tekne bolj, kot bi mi brez njih. Razen te (grde) jutranje razvade imam ob obrokih rada mizo pogrnjeno in pripravljeno kot se šika. Tudi doma. Ali pa predvsem doma.

Eni vse življenje jedo z rokami, drugi se rodijo z zlato žlico, kot pravi pregovor. Zunaj svojega doma naj bi vsaj približno spoštovali norme, ki vladajo v tistem okolju. Poleg običajnih žlice, vilic in noža uporabljamo razne vrste klešč, pa tudi vilice, žlice in žličke so vseh mogočih oblik, skoraj za vsako jed posebne. Včasih so zadeve tako zapletene, da lahko mimogrede izpademo neotesanci, če ne obvladamo vseh fines.

Velik del svetovnega prebivalstva kot jedilni pribor že tisočletja uporablja palčke, s katerimi so tako spretni, da drugega niti ne potrebujejo. Pred kratkim sva se znašla v skupini azijskih turistov. Za mizo nas je bilo šest, drugi štirje so bili Kitajci. Z univerzalno angleščino smo se kar dobro sporazumevali, da med nami ni bilo videti razlik, dokler nam niso postregli kosila. Na sredo mize so postavili krožnik z velikansko kuhano ribo, v posodah okrog nje je bilo sočivje, školjke v ananasovi omaki, ocvrt tofu, kuhana blitva, zelenjavni zvitki in velika skleda riža. Hrane, kolikor hočeš! Predse je vsak dobil čisto majhno skodelico in par palčk. Za Kitajce »mala malca«. Pravzaprav velika malica, midva pa sva imela bolj majhno. Zelo nespretno sva poskušala s palčkami lomiti koščke mehke ribe, uloviti kakšen rižek, da o zmuzljivih školjkah ne govorim. Edino zvitke se je kolikor toliko še dalo zagrabiti s palčkami, a jih je hitro zmanjkalo. Kitajci so bili skrajno vljudni, nihče ni niti trenil z očmi. Molče smo se trudili vsak po svoje, dokler ni ena od Kitajk s svojima palčkama odlomila zajetna kosa ribe in nama ju položila v skodelici. Vsi smo se sproščeno nasmejali. Pravzaprav ni pomembno, kako jesti, če si v dobri družbi.

(Odprta kuhinja, 5. 1. 2014)