Ko pride človek
na svet, mu je skoraj takoj jasno, kako se lahko nasitiš: z usteci zagrabiš
bradavico mamine dojke, malo stisneš in použiješ, kar pride iz nje. Kasneje med
usta in hrano vstopi dodaten organ – roka. Z njo je mogoče prijeti skoraj vse in
nesti v usta. Nekateri pri tem načinu ostanejo in vse življenje jedo z rokami.
Pravzaprav z roko, ker dosledno uporabljajo samo eno, za katere snažnost se malce
bolj potrudijo kot za drugo. Žlica, vilice in nož se jim zdijo nepotrebno, celo
moteče orodje. Pred leti sva bila gosta v preprostem berberskem domu.
Pripravili so ogromno skledo kuskusa, na sredi katerega je bila jamica, v
kateri se je kopala drobovina v omaki. Posedli smo okrog posode. Stara mama
poleg mene se je kar takoj lotila jedi in demonstrirala, kako se stvari streže.
Roko je skoraj do zapestja porinila v omako, zagrabila nekaj mesnatega, nato pa
jo premaknila v področje kuskusa, ter nazadnje polno pest jedi ponesla v usta,
jo z užitkom pospravila, roko pa očedila kar z jezikom. Od strani se mi je
nasmihala, nevednici, ko sem ob robu posode čisto po malo zajemala kuskus,
mesni omaki pa sem se odrekla. Gotovo bi bilo tej Berberki enako neprijetno, če
bi se znašla v mojem domu, pa bi ji h krožniku priložila kopico pribora in pričakovala,
da ga bo tudi uporabljala.
V domači kuhinji
lahko je vsak po svoje. Nikogar ne briga, če nekdo položi predse časopisni
papir, nanj pa da kos slanine, rezine čebule, ščepec soli in zajedo kruha. Brez
pribora, če ne štejemo ostrega pipca. Kdo drug si bo ob krožnik položil časnik
ali revijo, ki jo bo z eno roko listal, medtem, ko bo z drugo nosil v usta, da
še sam ne bo vedel, kaj. Seveda nič od tega ne propagiram, a navsezadnje je res
stvar posameznika, ne le s čim pač pa tudi kako si bo napolnil želodec.
Priznam, da mi zajtrk z jutranjimi novicami v ozadju krožnika tekne bolj, kot
bi mi brez njih. Razen te (grde) jutranje razvade imam ob obrokih rada mizo pogrnjeno
in pripravljeno kot se šika. Tudi doma. Ali pa predvsem doma.
Eni vse življenje
jedo z rokami, drugi se rodijo z zlato žlico, kot pravi pregovor. Zunaj svojega
doma naj bi vsaj približno spoštovali norme, ki vladajo v tistem okolju. Poleg običajnih
žlice, vilic in noža uporabljamo razne vrste klešč, pa tudi vilice, žlice in
žličke so vseh mogočih oblik, skoraj za vsako jed posebne. Včasih so zadeve tako
zapletene, da lahko mimogrede izpademo neotesanci, če ne obvladamo vseh fines.
Velik del svetovnega
prebivalstva kot jedilni pribor že tisočletja uporablja palčke, s katerimi so
tako spretni, da drugega niti ne potrebujejo. Pred kratkim sva se znašla v
skupini azijskih turistov. Za mizo nas je bilo šest, drugi štirje so bili
Kitajci. Z univerzalno angleščino smo se kar dobro sporazumevali, da med nami
ni bilo videti razlik, dokler nam niso postregli kosila. Na sredo mize so postavili
krožnik z velikansko kuhano ribo, v posodah okrog nje je bilo sočivje, školjke
v ananasovi omaki, ocvrt tofu, kuhana blitva, zelenjavni zvitki in velika skleda
riža. Hrane, kolikor hočeš! Predse je vsak dobil čisto majhno skodelico in par
palčk. Za Kitajce »mala malca«. Pravzaprav velika malica, midva pa sva imela
bolj majhno. Zelo nespretno sva poskušala s palčkami lomiti koščke mehke ribe,
uloviti kakšen rižek, da o zmuzljivih školjkah ne govorim. Edino zvitke se je
kolikor toliko še dalo zagrabiti s palčkami, a jih je hitro zmanjkalo. Kitajci
so bili skrajno vljudni, nihče ni niti trenil z očmi. Molče smo se trudili vsak
po svoje, dokler ni ena od Kitajk s svojima palčkama odlomila zajetna kosa ribe
in nama ju položila v skodelici. Vsi smo se sproščeno nasmejali. Pravzaprav ni
pomembno, kako jesti, če si v dobri družbi.
(Odprta kuhinja, 5. 1. 2014)
Ni komentarjev:
Objavite komentar