03. januar 2014

Menza


Ta zgodba je stara več kot pol stoletja, tekst  je bil objavljen pred dobrim mesecem v Odprti kuhinji, sliko pa sem naredila te dni in se ob tem spomnila ... našega Ivana.

Neko obdobje v mojem otroštvu je bila naša družina abonirana na hrano v menzi. To v tistem času in okolju ni bilo nič izjemnega. Kolikor vem, je takrat marsikatero gospodinjstvo imelo doma posode, zložene drugo na drugo in povezane z nosilcem, čemur smo ne vem zakaj rekli »štos«, pravilnega poimenovanja pa še danes ne vem. Vsak dan smo s »štosom« hodili v menzo ustanove, v kateri je bila zaposlena večina naših staršev. Posode so bile na delilnem pultu veliko prej, preden so jih kuharice začele polniti. Natančno so vedele, kateri družini kakšna pripada, a niso delale velikih izjem, ker so bile dobrega srca. Koščkov peciva na zgornjem pokrovu je bilo res samo toliko kot naročenih kosil, posode spodaj pa so bile skoraj vedno polne do roba. Kako me je jezilo, ko mi je zaradi tega vroča juha pljuskala po bosih nogah! Po kosilo smo večinoma hodili otroci; med razposajeno hojo, včasih tudi prerivanjem, je bilo skoraj nemogoče držati ročaj tako čvrsto, da bi se nič ne polilo. Hrana ni bila vedno po našem okusu, a posode smo vseeno izpraznili do dna. Ne spomnim se, da bi kdaj zavrgli še kaj razen solate, ki je bila zaradi toplih posod pod njo skoraj skuhana. Starejši sosed je imel v menzi naročeno tudi večerjo. Ni rad hodil ponjo, zato je angažiral mojega brata, ki je »službo« jemal skrajno resno. Kadar je bil pozen, je zajahal kolo, mene pa nagovoril, da sem sedeč na drogu držala posode s hrano. Bilo je zabavno, dokler se nisva prevrnila in večerja je šla po zlu. Bila sva trda od strahu, a naju je iz zadrege rešila mama, ki je sosedu na hitro nekaj skuhala, da se ni preveč jezil.
Najlepše je, če si kosilo in večerjo skuhamo sami doma, a te možnosti žal nima vsak. Tudi danes jih je veliko, ki si ne morejo/ne znajo/nimajo časa kuhati. Dostava hrane na dom ali v pisarno je dokaj vsakdanja, večinoma gre za pice in druge preproste jedi, izbor je pač prilagojen povpraševanju. Mlajša generacija s tem, da jim kosilo kuhajo drugje, nima nobenih težav. Kaj pa starejši? Posebej tisti, ki živijo sami?
Nekateri si gotovo radi sami kuhajo tudi v pozni starosti, a se bojim, da so v manjšini. Pogostejše je mnenje, da se za enega ne splača, da tudi prave volje ni za to. Še posebej takrat, ko se priplazi bolezen, ko zmanjka moči. Zato marsikdo bolj kot živi samo še životari. Dostikrat niso materialne razmere tiste, ki določajo način življenja, čeprav se o lakoti toliko kot danes že dolgo ni govorilo. Starost je le redko prijazna, še posebej, kadar jo spremljata osamljenost in bolezen, toda kaj, ko si je tako težko priznati nemoč. Najtežje je tistim, ki so bili od otroštva navajeni samozadostnosti, zato se je še v poznih letih oklepajo in si ne pustijo blizu. Ponos jim ne dovoli sprejeti pomoči kaj šele, da bi prosili zanjo. Zaenkrat še lahko sam, pravijo, čeprav je očitno, da že dolgo ni več tako. Kuhinjsko ognjišče ostaja mrzlo, hrana pa čisto nepomembna. Lahko bi bilo drugače.
Pogosto malo pred poldnem opazujem, ko nekateri vstopajo v enega od ljubljanskih domov starejših občanov. Iz vrečke ali cekarja, ki ga tiščijo ob telesu, kukajo posode za prenos hrane. Zdi se mi, kot da jim je malce sitno, ker si ne kuhajo doma, a so njihovi obrazi vseeno videti zadovoljni. Kar nekaj razlogov je za zadovoljstvo: hrana iz domske kuhinje je okusna, zdrava, prilagojena starejši populaciji. In cena je razumna. Sprehod od doma do doma, stavek ali dva z znanci, kratek klepet s prijaznimi kuharicami, že to je prijetna popestritev vsakdanjika, in če k temu prištejem še dobrobit toplega in zdravega kosila, verjamem, da so se dobro odločili, ko so se abonirali v domski kuhinji. V visokih stolpnicah okrog tega doma upokojencev gotovo živijo ljudje, ki bi jim vsakdanji topel obrok, čeprav iz menze, še kako izboljšal kakovost življenja. A žal jih prihaja le peščica.
(Odprta kuhinja, december 2013)

 
Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objavite komentar

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...