 | ||
|
|
Neko obdobje v mojem
otroštvu je bila naša družina abonirana na hrano v menzi. To v tistem času in
okolju ni bilo nič izjemnega. Kolikor vem, je takrat marsikatero gospodinjstvo imelo
doma posode, zložene drugo na drugo in povezane z nosilcem, čemur smo ne vem
zakaj rekli »štos«, pravilnega poimenovanja pa še danes ne vem. Vsak dan smo s
»štosom« hodili v menzo ustanove, v kateri je bila zaposlena večina naših staršev.
Posode so bile na delilnem pultu veliko prej, preden so jih kuharice začele
polniti. Natančno so vedele, kateri družini kakšna pripada, a niso delale velikih
izjem, ker so bile dobrega srca. Koščkov peciva na zgornjem pokrovu je bilo res
samo toliko kot naročenih kosil, posode spodaj pa so bile skoraj vedno polne do
roba. Kako me je jezilo, ko mi je zaradi tega vroča juha pljuskala po bosih
nogah! Po kosilo smo večinoma hodili otroci; med razposajeno hojo, včasih tudi
prerivanjem, je bilo skoraj nemogoče držati ročaj tako čvrsto, da bi se nič ne
polilo. Hrana ni bila vedno po našem okusu, a posode smo vseeno izpraznili do
dna. Ne spomnim se, da bi kdaj zavrgli še kaj razen solate, ki je bila zaradi
toplih posod pod njo skoraj skuhana. Starejši sosed je imel v menzi naročeno
tudi večerjo. Ni rad hodil ponjo, zato je angažiral mojega brata, ki je »službo«
jemal skrajno resno. Kadar je bil pozen, je zajahal kolo, mene pa nagovoril, da
sem sedeč na drogu držala posode s hrano. Bilo je zabavno, dokler se nisva prevrnila
in večerja je šla po zlu. Bila sva trda od strahu, a naju je iz zadrege rešila
mama, ki je sosedu na hitro nekaj skuhala, da se ni preveč jezil.
Najlepše je, če
si kosilo in večerjo skuhamo sami doma, a te možnosti žal nima vsak. Tudi danes
jih je veliko, ki si ne morejo/ne znajo/nimajo časa kuhati. Dostava hrane na
dom ali v pisarno je dokaj vsakdanja, večinoma gre za pice in druge preproste jedi,
izbor je pač prilagojen povpraševanju. Mlajša generacija s tem, da jim kosilo
kuhajo drugje, nima nobenih težav. Kaj pa starejši? Posebej tisti, ki živijo
sami?
Nekateri si gotovo
radi sami kuhajo tudi v pozni starosti, a se bojim, da so v manjšini. Pogostejše
je mnenje, da se za enega ne splača, da tudi prave volje ni za to. Še posebej
takrat, ko se priplazi bolezen, ko zmanjka moči. Zato marsikdo bolj kot živi
samo še životari. Dostikrat niso materialne razmere tiste, ki določajo način
življenja, čeprav se o lakoti toliko kot danes že dolgo ni govorilo. Starost je
le redko prijazna, še posebej, kadar jo spremljata osamljenost in bolezen, toda
kaj, ko si je tako težko priznati nemoč. Najtežje je tistim, ki so bili od
otroštva navajeni samozadostnosti, zato se je še v poznih letih oklepajo in si
ne pustijo blizu. Ponos jim ne dovoli sprejeti pomoči kaj šele, da bi prosili
zanjo. Zaenkrat še lahko sam, pravijo, čeprav je očitno, da že dolgo ni več tako.
Kuhinjsko ognjišče ostaja mrzlo, hrana pa čisto nepomembna. Lahko bi bilo
drugače.
Pogosto malo pred
poldnem opazujem, ko nekateri vstopajo v enega od ljubljanskih domov starejših
občanov. Iz vrečke ali cekarja, ki ga tiščijo ob telesu, kukajo posode za
prenos hrane. Zdi se mi, kot da jim je malce sitno, ker si ne kuhajo doma, a so
njihovi obrazi vseeno videti zadovoljni. Kar nekaj razlogov je za zadovoljstvo:
hrana iz domske kuhinje je okusna, zdrava, prilagojena starejši populaciji. In
cena je razumna. Sprehod od doma do doma, stavek ali dva z znanci, kratek
klepet s prijaznimi kuharicami, že to je prijetna popestritev vsakdanjika, in če
k temu prištejem še dobrobit toplega in zdravega kosila, verjamem, da so se
dobro odločili, ko so se abonirali v domski kuhinji. V visokih stolpnicah okrog
tega doma upokojencev gotovo živijo ljudje, ki bi jim vsakdanji topel obrok,
čeprav iz menze, še kako izboljšal kakovost življenja. A žal jih prihaja le
peščica.
(Odprta kuhinja, december 2013)
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar