lep dan: Vietnam, treking v okolici Sape

Riž je pospravljen, polja pripravljena na novo setev

V vaseh v okolici Sape blizu meje s Kitajsko živi več etničnih skupin, ki izhajajo iz Kitajske. Med seboj se precej razlikujejo, tako po noši, navadah, veri, jeziku in še čem. Naša vodička Son je iz skupine črnih H'mongov, so pa še rdeči H'Mongi, rožasti H'mongi, skupina Dzai in številna druga ljudstva. Nekaj vasi smo danes obiskali. Preživljajo se s kmetijstvom, v glavnem z rižem, terase z rižem pokrivajo skoraj vse površine strmih bregov okrog vasi. Dežja je vse leto dovolj, celo zdaj v sušnem obdobju se ga ne manjka, od spomladi do jeseni pa se kar zliva z neba, da se reke v grapah napolnijo do vrha in čez.

Ob devetih, ko je bil čas odhoda, se je močno ulilo, zato je trgovina s pelerinami čez cesto nasproti hotela naredila kar dober promet. Škoda, da nam niso prodajali še pohodnih palic, nadvse prav bi prišle. Dokler smo hodili ob robu ceste, je kljub dežju kar dobro šlo, potem pa smo se po strmi blatni stezi začeli spuščati navzdol. Po nekaj deset metrih so se nekateri zaradi skoraj nemogoče hoje obrnili, malo kasneje je nek Korejec grdo padel, da so ga odpeljali nazaj, drugi pa smo se poskušali prebiti po blatni drsalnici navzdol. In kasneje strmo navzgor pa spet navzdol. Ravnega ni bilo nič. Zdaj so nastopile domačinke H'Mongčanke, ki so nas ves čas spremljale, oblečene v dekorativna indigo oblačila in obute v plastične natikače na boso nogo. Njim ni skoraj nič drselo, so že znale stopit na pravo mesto. Prijele so nas za roko, ena ali dve, kolikor se jim je zdelo potrebno glede na naše sposobnosti, in nas varno spravile čez najbolj kritična mesta. Nekateri so se čutili bolj sposobni samostojne hoje, zato so bili padci kar pogosti. Tako smo kolovratili štiri ure, ves čas je močno deževalo. Vmes smo se malo pogovarjali, vse spremljevalke so znale za silo angleško in so se rade pogovarjale. Zanimalo jih je, od kje smo, koliko otrok imamo, koliko smo stari ipd. Pripovedovale so tudi o sebi. Vse imajo doma otroke, ki jih čuvajo možje, stari starši, le najmlajše so nosile s seboj, privezane na hrbtu. Son, ki dela kot vodička že štiri leta, je v tem času rodila vse tri otroke. Samo en mesec po porodu je ostala doma, potem pa je najmlajšega nosila s seboj, večja dva pa puščala doma. Nekatere spremljevalke so nosile na hrbtu pletene koše, v katerih so imele izdelke za prodajo, razne vezenine, torbe, nakit ipd. So zelo atraktivnega videza, manjše postave, vedno nasmejane. Vse imajo črne dolge lase, umetelno ovite okrog glave, tako da začnejo prepletati zadaj na temenu, ovijejo okrog in spnejo z dekorativnimi sponkami. Lase si morda še kdaj postrižejo pred poroko, potem pa nikoli več. Naša Son si jih je odpela, da je pokazala, kako dolgi so. Opere si jih vsake 3-4 dni, zato se ji prav lesketajo. Mislim, da so kar ponosne na svoje lase. Nosijo velike srebrne uhane, oblečene so v doma stkana platnena oblačila, obarvana v indigo in bogato izvezena. Pokrite so s karirastimi rutami živih barv, prepletenimi v nekakšen turban. Že majhne punčke naučijo vesti, nato pa svoje izdelke prodajajo turistom. Ko se pri šestnajstih ženska poroči, priredi družina slavje za vso vas. Moževa družina plača okrog 25 miljonov dongov, to je dobrih tisoč dolarjev, darovati morajo tudi določeno količino prašičev, piščancev in riža. Zaradi številnih gostov na poroki na koncu skoraj nič ne ostane. Ženske iz plemena rdečih H'Mongov, ki smo jih danes tudi srečevali, si po poroki pobrijejo obrvi in lase visoko na čelu ter nadenejo atraktivno rdeče pokrivalo.

Ko smo se nekako pridrsali do vasi, kjer naše spremljevalke živijo, so odprle koše in trgovina se je začela. Razumljivo so pričakovale, da se bomo oddolžili za njihovo pomoč in kaj kupili. Tako smo tudi storili, potem pa so nas začele oblegati še deklice, ki so po četrt dolarja ponujale izvezene zapestnice, ki so jih same naredile. Pod streho so nam postregli kosilo, piščanca, ohrovt in umešano jajce ter obvezen riž, zelo dobro je bilo, a nas je mokre malo zeblo, v nadaljevanju poti pa se je za hip pokazalo nekaj sonca, pa tudi blata ni bilo več toliko. Šli smo skozi vasi z betonirano osrednjo potjo, po kateri so se vozili celo motorji, tudi trgovina z vsem mogočim je zacvetela ob obeh straneh poti. Pred šolo so se igrali otroci. Osnovna šola traja tri leta od petega do osmega leta, nato grejo v srednjo šolo do petnajstega leta, potem pa večina šolanje zaključi, ker bi se bilo treba preseliti v Hanoi in šolanje plačati. Nazaj v hotel nas je pozno popoldne odpeljal avtobus, 15 blatnih km je bilo kar dovolj za en dan. Žal razgled na riževa polja v megli in dežju ni bil tako lep kot bi bil v soncu, a izkušnja hoje po strmih blatnih poteh bo ostala v spominu za zmeraj. Ne bom pozabila drobne a čvrste roke, ki mi je dajala toliko opore, čeprav bi na prvi pogled lahko narobe sodila, da sem močnejša od postavice, ki mi ni segla niti do ramen. Mislim, da so H'Mongčanke vsestransko močne ženske. Pa ne mislim ravno na fizično moč.