Madeira, vzhod

Na Madeiri so mogoči vsakršni vremenski pojavi, zato nisem bila presenečena, ko sem zjutraj, ko sem pogledala skozi okno, zagledala mavrico, ki se je raztezala od enega do drugega konca neba. Torej bo lep dan kljub črnim oblakom, ki so kukali izza hribov. Na poti do avta sem vstopila v turistični urad in vprašala, če se danes kjerkoli na otoku kaj zanimivega dogaja. Ne, čisto nič, je rekla uslužbenka. Nič?!? Prav, potem greva pa midva malo po svoje.
Najprej sva zavila severovzhodno od Funchala, kjer je 700 metrov nad morjem kraj Camacha, znan po  izdelkih iz vrbovih vej. Ogledala sva si proizvodnjo in trgovino. Ni da ni, kaj vse znajo narediti iz vrbja, izdelki so razpostavljeni v treh nadstropjih hiše, visijo tudi s stropa. V Camachi so leta 1875 odigrali prvo nogometno tekmo na Portugalskem, čemur na čast so postavili spominsko obeležje. V mestu je tudi manjša tržnica. Seveda sva šla v bližnji bife na kavo (0,50€).
Odpeljala sva naprej proti Santo da Serra, majhni vasici, katere polno ime je pravzaprav Santo Antonio da Serra. V vasi je cerkvica tega svetnika, v celoti obložena z azujelos, tudi oltar je narejen iz modrih poslikanih keramičnih ploščic. Danes je bil v vasi semenj. Trlo se je obiskovalcev, da sva komaj našla parkirni prostor. Turistov ni bilo veliko. Na stojnicah so prodajali vse mogoče od oblačil, obutve, plošč, orodja, igrač. Nisem videla, da bi ljudje kaj veliko kupovali. Zato pa se nas je precej več gnetlo na živilski tržnici, kjer so kmetje prodajali sadje in zelenjavo. Vmes je bilo nekaj zelo preprostih stojnic s hrano in pijačo. Marsikaterega sadja in zelenjave nisem poznala. Neka ženska je imela v škafu, pokritem s krpo, nekakšne velikanske bunke nedoločene barve, v eno so bile zapičene vilice. Vprašala sem jo, kaj je to, pa je odgovorila "njam". Njam? Na pogled se mi ni zdelo ravno njam, prej nasprotno, a je bilo že prepozno, ker mi je odrezala zajeten kos, naj poskusim. Ni mi ostalo drugega, pa sem odgriznila košček sivkaste gmote, medtem ko se je F temu užitku odpovedal. Stvar je bila precej brez okusa. Gospa je vztrajala, da je to njam in besedo tudi napisala: inhame. Seveda! To se izgovori približno "njam", je pa neka vrsta gomoljev, ki rastejo v zemlji kot krompir. Poskusila sem kuhanega, kasneje sem videla tudi surove gomolje.
Blizu trga je nek možakar pekel kostanj v visoki lončeni posodi, ki jo je občasno potresel. Malo me je motilo, ker ni čisto nič dišalo po pečenem kostanju, čeprav so izgledali precej podobni našim, le malo bolj rumeni so bili.
Kasneje sva si v provizorični restavraciji Barraca Tia Rita enako kot številni drugi obiskovalci sejma naročila hrano: sopa trigo in trimihada ter česnov kruh. Prvo je bil nekakšen ričet, namesto ješprena je bila kuhana pšenica, drugo pa pečena svinjska rebrca. Preden sva se odpeljala iz vasi, sva se sprehodila še po bližnjem botaničnem vrtu, kjer je tudi manjši živalski vrt.
Ko je začelo rositi, sva se odpeljala v dolino proti Machicu, a do tja nisva prišla, ker so naju v kraju Piguinho malo nad Machicom "ustavili" pisani cvetovi, s katerimi so bile okrašene ulice in tudi ploščad pred cerkvijo, kjer je igral pihalni orkester. Kaj dogaja? Vsak čas se bo začela prireditev v čast San Joseju, so povedali. V cerkvi je bila pri odprtih vratih ozvočena maša, da smo dolgo pridigo lahko poslušali tudi tisti zunaj, zadaj za cerkvijo je bil namreč šank, kjer so točili vse mogoče, tudi okusno poncho. Po maši je bila procesija, na kateri so nosili prapore in kip San Joseja, nato pa je nastopila folklorna skupina otrok in odraslih. Na odru so igrali, pod njim pa plesali. Nekaj časa sva fotografirala, nato pa so naju pritegnili medse v krog, enako kot še nekaj drugih opazovalcev. Koreografija plesa ni bila preveč zapletena, bilo je prav zabavno. Proti večeru sva se odpeljala domov po znani cesti, ki pelje nekaj časa vštric nato pa pod letališko pisto ob morju. To so si res dobro izmislili, da so pisto podaljšali v morje, saj drugam ni bilo mogoče glede na strme hribe vse naokrog.
Zvečer sva se še sprehodila po mestu in prišla v predel, kjer doslej še nisva hodila. Nato sva hodila ob obali, ki jo v večjem delu prenavljajo. Na plankah je narisana podoča podoba obale, marine, parka, podaljšanega v morje in ploščadi na mestu, kjer zdaj pritečeta skupaj obe reki, ki se tod izlivata v morje. Madeirčani so odlični izvajalci cest in predorov, s katerimi je prepreden ves otok, da so postali dostopni tudi prej zelo odročni kraji. Verjetno tukaj glede na narejeno količino tovrstne infrastrukture gradbinci ne kradejo tako kot pri nas.

Mavrica za dobro jutro.

Camacha, izdelki iz vrbja

Izdelovalec košaric

Košare visijo celo s stropa

Polna gajbica vrtavk in zadovoljen prodajalec

Kuhan inhame. Njam?

Prodajalka kuhanega inhameja v Santo da Serra

Santo da Serra

Peka kostanja v visoki lončeni posodi

Enolončnica s pšenico

Park v Santo da Serra

Piguinha nad Machicom, praznik Sao Jose

Domači godci

Zanimive čepice v noši

Ples za praznik Sao Jose

Tudi gledalci plešejo

Madeirčan

Madeira, z juga na sever

Lep dan, v celoti sončen in brez vetra, kot nalašč za izlet po otoku. Madeiri tod rečejo nekoliko po ribniško Madajra, poudarek na drugem a, ki ga tudi malo potegnejo. Funchal se izgovori Funšal, podarek na zadnjem zlogu. Danes so naju inštruirali tudi z imeni sadežev, a sem si zelo malo zapomnila. Drugič si bom raje zapisala.
Okrog devetih sva se odpeljala po južni obali proti zahodu, ves čas po obalni cesti. Ozki in vijugasti, ves čas gor in dol. Najprej sv se ustavila na Cabo Girao, kjer je narejena razgledna ploščad na vrhu 580 m visokega klifa. Tla ploščadi so narejena delno iz kovinske mreže in delno iz stekla, skozi katerega se vidi do tal, do črne plaže in razpenjenega morja. F se je temu užitku odpovedal, sama pa sem stisnila zobe in tresočih nog stopila na steklo. Turistično gospodarstvo Madeire si pač ne more privoščiti napake, da bi skupina turistov zgrmela v prepad, sem razmišljala, medtem ko mi je strah pred globino dvigal kocine. Razgled je bil fantastičen.
Pot sva nadaljevala proti kraju Ribeira Brava (divja reka), kjer je povodenj februarja 2010 naredila ogromno škode, ko je voda pridrla s hribov. Hiše so dejansko postavljene v bregu kot bi stale druga na drugi. Na Madeiri ni skoraj nič ravnega, vsaj do zdaj nisva videla nobene ravnine. Njiv ni, so samo njivice, nekatere velike samo par kvadratnih metrov. Terase so vrezane v skoraj navpične strmine. Tudi živali ni videti, da bi se pasle, je prestrmo.
Ribeira Brava je majhen kraj ob morju med dvema visokima pečinama. Na obali, do katere vodi ulica za pešce, so barčki nanizani drug ob drugem, tik ob morju je kratka promenada. V mestu je etnografski muzej, ob ponedeljkih zaprt. Midva sva najprej spila bicas, nato pa toliko časa kolovratila po mestu, da je nastopil čas kosila. V majhni gostilnici so nama postregli gosto zelenjavmo mesno enolončnico, ki se je ravnokar skuhala, poleg pa česnov kruh. Še prej so prinesli nekakšen aperitiv v portugalskih barvah, na račun hiše. Mislim, da je bil janež glavna sestavina. Za kosilo za dva sva plačala 4 €.
Po kosilu sva se z juga odpeljala na sever otoka, namesto čez vrh Boca da Encumeada, večinoma skozi dolg predor, kar pot močno skrajša. Madeira je prepredena s predori, večinoma so čisto normalni, sem pa tja kakšen pa je debelo obrasel z mahom, s katerega curlja, kot bi deževalo. Ta ni bil takšen.
Spustila sva se v mesto Sao Vincente na severni obali. Pravzaprav je bolj vas, tiha in mirna, razen čisto ob obali, v katero butajo visoki valovi. Sprehodila sva se, nadihala joda, spila kavo in po ozki obalni cesti odpeljala proti Santani. Vmes sva se ob cesti ustavila v kraju Cabana, kjer so stali kmetje in prodajali južno sadje. Ponujali so ga tudi v pokušino, gospod Augusto naju je prav posvojil in dodobra nahranil. Poskusila sva vse, več vrst marakuje, sladkorni trs, banane, anono, pasijonko in še nekatere, ki jim ne vem imena. Seveda sva nekaj vrst sadja potem tudi kupila in zanj plačala le 1,5 €. Augusto nama je podaril tudi suho votlo bučo, uporabno za glasbilo, ker ropota.
Naslednji postanek je bila Santana, kjer stojijo slikovite barvaste hišice s slamnatimi strehami do tal. Večinova služijo turizmu, v nekaterih pa ljudje še vedno živijo. V eni od njih je gospa predla lan ter prodajala vezene lanene prte.
Proti Funchalu sva se vračala po vzhodni strani otoka, najprej sva šla čez hrib po ozki cesti, na kateri je ležalo vejevje, pri Porteli sva zato raje odvila nazaj k morju in se ustavila v kraju Machico. V mestu je nekaj lepih drevoredov in trgov s starimi platanami, ki so v tem času brez listja. Marec je tukaj zadnji od treh zimskih mesecev, sledijo si ostali letni časi, vsak traja tri mesece. Tako pravijo domačini, a velikih temperaturnih razlik med letnimi časi ni. Na enem od trgov je bilo več omizij kvartopircev, igrali so meni neznano igro. Zelo resno. Karte so strastno metali na mizo in glasno komentirali. Okrog je bilo veliko firbcev. Vsi moški, igralci in gledalci.
Ker sva bila ves dan pridna (in ker bi se drugače pokvarilo), sva doma nadaljeva s sadno pokušino. Zatem pa odprla še buteljko rdečega, dokler se ni večer lagodno prevesil v noč.