Jajca srečnih kur

Erlenmajerica je steklena laboratorijska posoda z ozkim grlom in širokim trebuhom z ravnim dnom. Ime je dobila po svojem izumitelju, nemškem kemiku Emilu Erlenmeyerju, ki je v prav takšni obliki videl številne prednosti.

Včasih se mi zazdi, da človeški trup nekoliko spominja na to steklenico. Ne toliko po obliki, čeprav je včasih tudi zunanja podobnost prav osupljiva. Vzporednice iščem v načinu uporabe. Seveda je človeški ustroj zapletenejši, je kot nekakšna kemična tovarna v malem, a ostanimo pri simbolični primerjavi.

Medtem ko v laboratoriju delujejo skrajno premišljeno, z jasnim vedenjem o predvidljivih posledicah, je človek pri upravljanju s svojim telesom precej manj skrben. Če se s pogrnjene mize dvigujejo dovolj mamljive vonjave, je razsodnost na hudi preizkušnji; dostikrat odpove, a ne brez posledic. Včasih se pokažejo nemudoma, drugič pride kazen z zamikom. A kaj, ko pa se je tako težko upreti skušnjavam! Saj veste, vsi poznamo tiste stavke: Če mi paše, mi že ne more škoditi. Samo tokrat se še pregrešim, od ponedeljka bo čisto drugače. Čisto malo bom poskusil, pa še malo, pa še malo. In tako naprej brez konca in kraja, tudi sama imam na zalogi več uporabnih izgovorov za lajšanje slabe vesti.

Pravzaprav bi morala reči, da sem jih imela, ker jih počasi opuščam. Prihajam k pameti. Vse pač ni za v usta, o čemer trgovci z novci tako medeno govoričijo.

Živila izbiram kar najbolj skrbno, lažje se odločim, če proizvajalca osebno poznam. Razmišljam, kako bi prvovrstne sestavine na poti do krožnika čim manj spreminjala, da ne rečem pokvarila. Z naravo pač nima smisla tekmovati. V velikem loku se izogibam vsemu, kar so proizvajalci in trgovci “obogatili”, ker se jim izdelki ne zdijo dovolj mamljivi za kupca.

Kar je zraslo na domačem vrtu, je prav na vrhu mojega seznama. Pri nas rastlin ne priganjamo k rasti z nikakršnimi dodatki, če ne štejem vzpodbudnih misli, ki jim jih namenjam, ko jih okopavam ali pa ko se zjutraj sprehodim med gredicami. “Ubogajo” me fižol, zelje, ohrovt, bučke, paprika, krompir, rdeča pesa, por, zelena, zelišča, skoraj vse vrste solat. Kolerabica je izdelala z odličnim, medtem ko blitva zaenkrat še ni dojela, da je njena prava barva zelena in ne rjava. Vsak dan premočen paradižnik je žal odpovedal na vsej črti sonca mu res ne znam pričarati.

Jedilnik mi narekujejo pridelki, kakor sproti dozorevajo, a ob zelenjavi je treba  jesti še kaj. Moke, kaše in žita nabavljam pri mlinarju Otonu. Poznam ga že dolgo, a šele letos sem mu bolj natanko prisluhnila. Osupnil me je njegov odnos do narave in do dediščine, ki jo je dobil v upravljanje od svojih prednikov. Letos se je lotil utrjevanja bregov potoka, ki teče preko njegove posesti in poganja mlinsko kolo. Marsikdo bi uporabil beton, kar bi bila hitra in poceni rešitev. On pa ne. Našel je skale pravšnje velikosti, takšne s pedigrejem, saj so svoje poslanstvo že opravljale v neki drugi zgodbi iz davnine. Dal jih je pripeljati k svojemu potoku in zamudno delo utrjevanja bregov se je pričelo. Potočne rake, ki živijo le v čisti vodi, ob nizkem vodostaju pa bi ostali na suhem, je vsak večer polovil in jih odnesel nazaj v tolmun višje zgoraj v potoku. Na kmetiji med drugim živi precej perjadi, račke in kokoši se svobodno sprehajajo naokrog, prve rade tudi zaplavajo . Prav njim so namenjene stopnice, ki jih je speljal do dna struge, da jih zmorejo doseči celo najmanjše račje nožice. Ena od kokoši stopiclja po eni nogi. Drugo sem ji moral amputirati, ko si jo je poškodovala, a se je kar dobro izmazala in prilagodila na novo situacijo, pravi mlinar. Ima srečo s svojim gospodarjem, pomislim.

Ker mlin ni ravno za prvim ovinkom, kupim, kar je na voljo, a nikoli narobe. Prav vse vrste moke so polnovredne, zmlete iz celega zrna. Kruh, pečen iz Otonove moke, ima boljši okus. Nekaj žit pridela sam, druga skrbno izbere. Zanesem se na “mojega” mlinarja. Vedno vprašam tudi za jajca, a navadno so že vsa oddana. Zadnjič pa mi jih je dal slab ducat. Jajca srečnih kur, sem pomislila. Polovico sem jih iz gnezd pobral danes, druga so včerajšnja, je dodal z nasmeškom.

(Odprta kuhinja, 17. avgust 2014)