17. maj: Coimbra - Mealhada

Današnji dan je razen dveh krajših odsekov po evkaliptovem gozdiču potekal po asfaltu od enega do drugega naselja s številnimi barčki in malimi trgovinicami. Temu okolju sva prilagodila svoj tempo.
Hodila sva prav počasi, nekako nama je to danes najbolj ustrezalo, ter se kar pogosto ustavljala v barih ter družila z domačini, ki nama ves čas nekaj pripovedujejo. Morda sprašujejo? Ni slišati tako ... Vsak dan znova se potrjuje stara resnica, da človek bolj kot sogovornika potrebuje poslušalca.
V enem ob barov sva postala malo lačna, zato sva si v bližnji trgovinici kupila vrečko sadja (rumeno, oblika sliv, precej kislo in sočno, mogoče nešplje?) in ga počasi grizljala, medtem ko so se domačini pogovarjali med sabo in malo tudi z nama.
Čez dve uri sva bila spet lačna, zato sva v trgovinici prosila, da nama naredijo sendviča. Na vprašanje "za sabo in za tukaj" sva se odločila za drugo možnost, čeprav ni bilo videti, kam bi lahko sedla. A ena od prisotnih je urno skočila v bližnji bar po dva krožnika ter nama pripravljena sendviča tja tudi odnesla, da sva lahko poleg spila še kozarec piva. Pa še na točajko sva danes naletela, ki je smeje tekla v sadovnjak nabrat limone, da nama je naredila limonado, čeprav je bila sprva enako presenečena ob naročilu, kot vsi do sedaj.
Ob poti sva gledala drevo z ogromnimi limonami (Slavka, mogoče čedro?). Lastnik je rekel, da sadežem rečejo "toranž", vsaj tako se je slišalo. Potem nama je še natrgal pomaranč ter se prav rad fotografiral za spomin.
Gledala sva hiše, mimo katerih sva hodila in se čudila, da živijo ob ves dan spuščenih roletah, verjetno nekako ždijo v polmraku, ker jih moti žgoče sonce. A svoje hiše imajo gotovo zelo radi, redka ni obdana s cvetočim vrtom, v tem času je cvetje zelo bohotno. Vrtnice ponekod že malo odcvetajo, a je še toliko drugega cvetja. Na častnem mestu ob hiši se pogosto znajde drevesce s rubinasto rdečimi ježkastimi cvetovi. Ob nobeni hiši pa ne manjka vsaj majhen zelenjavni vrt s kodrolistnim ohrovtom na visokih steblih z ogromnimi listi, iz katerega kuhajo "caldo verde", eno od najbolj priljubljenih zelenjavnih juh (o hrani več drugič).
Hiše oblagajo s keramičnimi ploščicami, največkrat modre barve (azulejos), a tudi drugačnimi. Včasih je v fasado vzidana podoba, narisana na modre ploščice. Pa imena dajejo hišam! Včasih po svetnikih, a tudi drugačna. Razmišljam, da hiša gotovo dlje "živi" od botra. Videla sva lepo vilo naprodaj z vgrajenim napisom na ograji, da je to "gradič sreče Carlosa in Rose". Kaj bo z napisom storil novi lastnik, če to ne bosta spet Carlos in Rosa? Tudi hišne številke so praviloma napisane na ploščicah, vzidanih ob vhodu. Gotovo se bolj redko spreminjajo.
Mesto Mealhada je znano po vinskem okrožju (rdeče vino bairrada) in pečenih odojkih. Oboje sva poskusila v restavraciji Oasis, kjer tudi prenočujeva. To prenočišče naj bi bilo prljubljeno pri romarjih, piše v knjižici. Katerih romarjih? Že nekaj dni nisva nobenega srečala, pa tudi prej ne prav veliko ...

To ni čedro, pač pa grenivka.

Ko se zazreš v to lepoto, pozabiš na utrujenost.

Mealhada - tudi gospe se imajo kaj pogovoriti.

Santa Luzia Luminoso

Vzidana hišna številka. Enkrat za zmeraj?

Počitek v evkaliptovem gozdu.

Hišna obleka.

Prijazna Mealhadanka.

Nešplje so osvežilna malica.

Za nama kodrolistni ohrovt

Bdi nad stanovalci hiše, na katero je vzidan

Dal nama je toliko pomaranč, da jih nisva mogla odnesti.

Limonado bi? Čudno naročilo ...

Oblečena hiša

Vse v cvetju

Bom Diiiia