Puente la Reina

Puente la Reina

Po slovensko bi temu mostu (in kraju, v katerem stoji) lahko rekli Kraljičin most. Preko njega sem (sva) šla sredi maja leta 2008 okrog 8. ure zjutraj. Kako vem tako natančno? Hja, takole je bilo. Tisti dan sva vstala še v temi, kmalu zatem naju je med hojo po travnati rosni stezi prebudil  prelep sončni vzhod, po kakšni uri in pol pa še kava v kavarnici srednjeveškega mesteca Puente la Reina. Spila sva jo skupaj z mladima Dancema, ki sta tako kot midva pešačila proti Santiagu. V tem mestu se francoska pot, Camino Frances, ki se začne v Saint Jean Pied de Port združi s Camino Aragones, ki se začne v Arlesu. Dobro okrepčana s kavo in svežim rogljičkom sva prečila stari romanski kamniti most, ki se pne nad Rio Arga. Od tod naprej pa ni šlo več tako zlagoma. Najprej sva zagazila v blato do gležnjev, kmalu zatem naju je namočilo tudi z nebes, nakar sva se proti koncu dneva še izgubila. K sreči sva se malo predtem okrepčala pri vodnjaku Irache, kjer iz pipe namesto vode teče vino (ni hec!), kar je pomagalo, da se nisva skoraj nič sekirala, ko sva utrujena v trdi temi tavala ob avtocesti, dokler se ni navsezadnje prikazal svetleč napis hotel in vse se je spet postavilo na svoje mesto.

Puente za Reina, akvarel

Kako do stotke?

Za vsako težavo rožca rase, je stara resnica. Samo na papirju stari pa so novi sostanovalci naše mame, ki se jim je v novem domu pridružila pred dobrim tednom. Danes so ji pripravili prisrčno dobrodošlico. Živahni in dobro razpoloženi so se vsi predstavili in povedali marsikaj o sebi in življenju v domu. Vedno ne gre vse po maslu, toda o tistih, ki skrbijo zanje, so izrekli vse pohvale, delovnega terapevta Matijo, ki je dogodek vodil, pa so klicali kar sonček. Zabrenkal je na kitaro, oglasile so se slovenske narodne. Pa kaj potem, če se kakšnega besedila nismo čisto natančno spomnili, peli smo iz srca, tudi gospa, ki bo vsak čas upihnila sto svečk. Kako prigurati do stotke in ob tem še prepevati? Tako, da trdo delaš in nikoli ne odnehaš, je njen recept. Trdo je vse življenje delala tudi naša mama in upam, da ne bo odnehala zdaj, ko si lahko odpočije in dovoli, da drugi kaj postorijo zanjo. Ena od sostanovalk se je javila, da jo bo v sredo spremljala na vajo pevskega zbora. Mami na ljubo smo zapeli Mi se imamo radi in verjamem, da to tudi čuti. Ob klepetu smo srkali dišeče čajčke iz zelišč, ki jih stanovalci sami vzgajajo v domskem vrtu in po vonjih ugibali, za katerega gre. Prijetna urica je minila, kot bi pihnil.

Klepet ob dišečih zeliščnih čajčkih

Kaj nam pa morejo, če smo vesel ...

Listnato

Sladka vetrnica

Če vas kdaj nezadržno sili, da bi delali domače listnato testo, kar izvolite. Tukaj je odličen video z natančnimi napotki. Mene kljub trditvi, da je domače vse boljše, nič ne mika, predolgo traja. Kupimo lahko zamrznjeno listnato testo, ki ga je treba pred uporabo odtajati, ali pa sveže, ki ga lahko v hladilniku hranimo nekaj tednov. Tako je vedno pri roki, kadar si zaželimo nekaj na hitro speči, naj si bo slano ai sladko. Sveže testo je že razvaljano na peki papirju, torej ga samo nadevamo in damo v pečico. Bolj preprosto ne gre. Možnosti je neskončno, prebrskajmo hladilnik in si izmislimo svoj recept.

Hrenovčke v listnatem testu

Najbolj preprosti so zvitki z mini hrenovkami, ki jih zavijemo v majhne kvadratke testa. Ni treba, da so zelo lepi, ker se testo med peko napihne in s tem oblikuje.

Paradižnik, šunka in sir

Testo lahko namažemo s paradižnikovo omako, nanjo naložimo šunko in sir, zvijemo ter narežemo na centimetrske ploščice in spečemo. Prej namažemo s stepenim jajcem. Na testo lahko namažemo mešanico skute in sira, zvijemo, narežemo, pred peko pa ploščice potresemo z grobo soljo.

Testo narežemo na majhne kvadratke, zarežemo, dodamo sladek nadev in oblikujemo vetrnico.

Simpatične in hitro narejene so sladke vetrnice. Testo narežemo na kvadrate, vsakega zarežemo od vogalov proti sredini, kamor damo ćžličko sladkega nadeva (marmelada, orehov ali čokoladni nadev, košček sadja, bombon ...) in vogale zapognemo kot pri vetrnici. Premažemo s stepenim jajcem in potrecemo z grobim sladkorjem. Pečemo 10-15 minut pri 200 stopinjah.
Obiski, kje ste? Da ne bomo vsega sami pohrustali ...

Marmeladne vetrnice

Most, prvič

 Letos obiskujem na likovni tečaj, kjer smo se doslej posvečali človeku, predvsem portretu. Uporabljali smo svinčnik in v zadnjem času eno barvo, navadno črno. To mi je zelo ustrezalo. Zadnji torek pa smo šli korak naprej. Prinesli smo pero in tuš, naš objekt naj bi bila krajina,  lahko smo izbirali  med različnimi motivi. Zdelo se mi je neznansko težko. Med tem, kar je bilo v moji predstavi in tem, kar je nastalo na papirju, je bilo (po mojem mnenju) tisoč svetlobnih let. Profesorica ni bila tako nezadovoljna, a mi je svetovala, naj poiščem motiv, ki mi bo všeč in naj se ga lotim doma, na primer v akvarelni tehniki. Kaj mi je všeč? Težko vprašanje, ki sem ga glodala kar naprej. Ko sem naslednji dan hodila ob Ljubljanici, me je presunil pogled na reko in mostove. To! To hočem slikati! Mostove! Vzela sem fotoaparat in ovekovečila enega od njih, Šempetrskega. Danes sem ga naslikala. Seveda slika (še zdaleč) ni dobra, je pač moja prva akvarelna slika. Čeprav izdelek ni bokvekaj, sem vseeno zadovoljna. Spomnim se številnih mostov, ki sem jih že prečila in veselim se tistih, ki jih še bom. Marsikateri od njih bo poslej moj motiv. Evo, tale je prvi.

Ljubljana, Šempetrski most, november 2012

Pa še ena varianta mostu, naslikana s črno tempero. Počasi bo tega mostu dovolj, gremo preko kakšnega novega.

XL dan

Od takrat, ko je tale fantek takole negotovo stal na nogah, so minila desetletja. Tale mali mož je bil včeraj star XL (40). Enako siv in vlažen jesenski dan je bil kot danes, ko je mali nadobudnež, ki je tiste dni ravno shodil, tekal za kokošmi, ki so se pasle ob  hiši starih staršev. Svet se je od takrat velikokrat zavrtel okrog svoje osi, zavrtela se je tudi zgodovina. V bistvu pa se življenje od takrat ni tako zelo spremenilo, le tehnologija je nekoliko drugačna. Danes stoji skoraj na istem mestu druga, nova hiša, a na zunaj precej podobna tisti stari. V tej hiši je dom današnje družine tega fantka, tam, kjer je sam tekal za kokošmi, pa se igrata njegova otroka. Igre so modernejše, v osnovi pa ne dosti drugačne. Bistvo življenja, ki se imenuje ljubezen, je pravzaprav ostalo povsem enako. Tudi babica in dedek sta v bližini, tako kot sta bila takrat, le da današnja (še) ne redita kokoši. Zato pa sta enako ponosna in zadovoljna, kadar se pogovarjata, včasih tudi sede na ISTI klopci, kako dobro in prav je vse, kar se tukaj dogaja. Točno tako je, kot sta vedno hotela. In si želita, da bi tako tudi ostalo.

Galeb, ki odgovori na vsako vprašanje

Katarina je vzela dva prazna lista papirja in začela risati. Na prvega je narisala računalnik. Na zgornji polovici je narisala ekran, na katerem so bila odprta štiri okna z različnimi vsebinami. Spodaj je narisala tipkovnico s črkami in številkami ter tipkami za vklop in vsemi drugimi, ki so na računalniku. Za vsako od njih je razložila, čemu jo potrebuje. Posebne tipke so bile za internet, pošiljanje pošte, zemljevid, igrice, pogovor. Narisala je tudi tipko, s katero lahko pogledaš, koliko denarja imaš v banki. Na sredini je pustila prazen prostor in me prosila, da vanj po njenem nareku napišem: Moj računalnik lahko naredi vse.

Tale tipka je za vklop.

Na drugi list je čez vso širino narisala dve počevni črti, ki sta se spodaj združevali v majhen rdeč trikotnik, ki mu je bila dodana še manjša rumena pika. Vprašala sem jo, kaj je na sliki. "To je galeb, ki lahko odgovori na vsako vprašanje. Ima ogroooomni krili, ta rdeči trikotnik spodaj je njegova glava, rumena pika pa kljun. Ker je tako velik, lahko leti zelo visoko, skoraj do vesolja. Vidi ves svet, zato je tudi tako pameten. Lahko ga kaj vprašaš, če hočeš in ti bo odgovoril." Takoj sem izkoristila priložnost in ga vprašala, kaj je Katarina danes delala v vrtcu. "Ja babi, tega pa ne more vedeti, saj sem ga šele zdaj narisala, jaz sem bila pa že dopoldan v vrtcu."

Galeb, ki pozna vse odgovore

Martinova gos

Sredi novembra, devet let je od takrat, smo pričakovali skorajšnje rojstvo prvega vnuka. Njegova starša sta se odločala o dveh imenih, ki sta se uvrstili v najožji izbor. Eno od njiju je bilo Martin, a bi bilo izbrano, če bi bil otrok rojen po 11. novembru, prazniku svetega Martina. Navsezadnje je novorojenček malo pohitel in privekal na svet malo prej, zato ni Martin, njegovo rojstvo pa smo vseeno proslavili po martinovo.

Težko bi opisala, kaj starim staršem pomeni rojstvo vnuka, toda vsaj zase lahko rečem, da sem bila začasno v stanju nekoliko zmanjšane prištevnosti. Kako bi drugače razložila svoj takojšen pristanek, ko je srečni novopečeni dedek predlagal, da greva v čast tega dogodka nekam na deželo iskat domačo gosko in novo vino, da bomo rojstvo prvega vnuka dostojno proslavili. Toda kam, ko nobenega gosjerejca ne poznava? Tega je na kmetih kolikor hočeš, sem dobila odgovor. In sva šla.

Že zgodaj zjutraj sva se odpeljala proti severovzhodu, ker se nama je kdove zakaj Štajerska zdela prava destinacija za vzrejo domačih gosi. Zavila sva z glavne ceste, da bova lažje izsledila goske, ki se pasejo okrog hiš. Tiste, ki se prosto sprehajajo po dvorišču, iščejo črve in pulijo travo, tiste bodo ta prave, sva si zamislila. Pa nisva nikjer opazila ne takšnih ne drugačnih, še kokoši ne. Po vse bolj stranskih poteh sva prispela do Prlekije. Od daleč sva za neko hišo res zagledala goske, a niso bile naprodaj. Napotili so naju k drugemu sosedu in od tam še naprej, dokler nisva naletela na razumevajočo gospodinjo, ki nama je bila v čast srečnega dogodka pripravljena prodati ubogo žival. A odpeljati bi morala živo, ker je prav zdaj zaposlena z nujnejšimi stvarmi in je ne utegne pripraviti. To pa ne! Tako daleč najina norost le ni šla. Na koncu smo se pogodili, da ji na kmetiji vzamejo življenje, vse drugo bova pa že nekako. Vrečo s perjadjo sva naložila v prtljažnik in se poslovila.

Z nabavo mladega vina, pravzaprav mošta ni bilo toliko težav. Seveda pa sva upoštevala moder nasvet, naj steklenic, v katerih je še vrelo, ne zapreva do konca, da bi jih po poti ne razneslo.

Ko sva se pripeljala domov, sva se šele zavedla situacije in se prijela za glavi, a poti nazaj ni bilo. Skušala sva se spomniti, kako so v takem primeru ravnali najini starši, saj smo vendarle nekoč doma imeli kokoši, toda žal sva se v otroških letih tovrstnemu izobraževanju ognila v velikem loku.

Navsezadnje sva iz spomina izbrskala nekaj koristnih napotkov. Zavrela sva velik lonec vode, v kakršnem so nekoč kuhali perilo. Gosko sva potopila v vrelo vodo in lonec hitro odnesla iz hiše, saj se je razvil močan neprijeten vonj. Stisnila sva zobe in se lotila skubljenja perja. Jao, da me mama vidi! Delo nama je šlo strašno počasi od rok. Bilo je zoprno vlažno vreme, v hrbet me je zeblo, obraz in roke pa so rdeli od smrdljive sopare in vroče vode, v katero je bilo treba segati. Če bi bil kakšen spodoben izhod iz situacije, bi gotovo pobegnila, tako pa sva molče potrpežljivo vztrajala do zadnje dlake. Najtanjše je bilo treba populiti s pinceto in požgati z vžigalnikom, a na koncu, ko se je že spustila noč, je bila gos po vsej površini zdepilirana kot noge vrhunske manekenke. Odstranjevanje drobovja je prevzel dedek in navsezadnje je bilo mučnega opravila konec. Z rdečimi, malo opečenimi rokami sva zadovoljna potežkala žival, pripravljeno za pečico.

Peka goske, ki sem jo zaradi velikosti s težavo stlačila v pekač, je bila mačji kašelj v primerjavo s poprejšnjo pripravo. Tudi lupljenje kostanja, kar mi je bilo od nekdaj zoprno opravilo, me je prav prijetno sprostilo.

Martinova goska, obložena s kostanjem, mlinci in rdečim zeljem, je okrog praznične mize združila ponosne novopečene starše, teto, dedka in babico.

(Odprta kuhinja, 4. 11. 2012)

Srečen dan

Včeraj zvečer sem vprašala Gašperja, kakšen se mu je zdel ta dan. "Srečen," je odgovoril. Že zjutraj je poslušal Domicljevo Vem, da danes bo srečen dan, nato je s prijatelji na novi mizi za pink ponk odigral nekaj tekem, kasneje je praznoval z družino in upihnil devet svečk na torti. Dopoldne, ko je šel z nama izbrat slikico za njegovo torto, smo se pogovarjali o sreči. "Vsak dan je lahko srečen, če se tako odločiš," sem modrovala. "Kaj pa če si bolan in si v bolnici," me je preizkušal. Menila sem, da je tudi v takšni situaciji mogoče videti kaj lepega. "Seveda, če ti prijazen zdravnik da čudežno zdravilo, da se pozdraviš in nikoli ne umreš," je navdušeno našel rešitev, ki je mogoča samo v domišljiji nedolžne otroške duše.
O takšnih čudežnih zdravilih bomo še dolgo samo upali, zato pa je prijaznosti tukaj in zdaj kolikor hočeš. Več ko jo uporabljaš, bolj se množi. Nekako tako kot sladka mlečna kaša iz pravljice Lonček kuhaj.
Dragi Gašper, želim ti same srečne dneve!