 |
| Babičev mlin na Muri, akvarel |
Pred
kratkim smo v Sloveniji dobili varuha odnosov v prehranjevalni verigi, torej med
udeleženci na poti živila od kmeta do končnega uporabnika. Priznam, da sem bila
presenečena ob tej novici. Ali zakoni, predpisi, uredbe, navodila, pravila ne zadostujejo?
Brala sem, da so na resornem ministrstvu sprejeli celo poseben kodeks
obnašanja. Kaj je vendar narobe, da ljudje ne znamo shajati drug z drugim, da morebitnih
zapletov ne zmore uravnavati niti gora predpisov? Žal prehranjevalna veriga ni naše
edino slabo veriženje, pravzaprav bi lahko rekli zveriženje.
Po
moje bi se kakovost odnosov premaknila vsaj za stopnico višje, če bi vsak člen
te in vseh drugih verig v sebi obudil lastnosti, ki so menda Slovencem zapisane
v genih. Denimo pridnost in poštenost. Hvalimo se, da so nam dobre lastnosti v
zibelko položene, a kaj, ko ne delujejo. Pa bi, če bi znali spoštovati in namesto
drugih popravljali sebe.
Daljša
kot je prehranjevalna (in vsaka druga) veriga, ki se včasih spremeni v pravo
mrežo, več je možnosti, da se bo kaj zataknilo. Navadno najbolj nasrka zadnji
člen.
Odločila
sem se, da bo naša letošnja domača zelenjavna verižica kar se da kratka. Če se
bo dalo, bo sestavljena le iz dveh trdnih členov! Od vrta do kuhinje je čisto
kratka pot, zato odpadejo transport, posredniki, trgovine in še kaj; varuh
odnosov pri nas ne bi imel nobenega dela. Zaplato zemlje ob hiši smo na novo
pognojili, upam, da bo kaj zraslo. Samo od sebe seveda ne, a trud, ki ga bova
vložila v obdelovnje, bo zanesljivo obrestovan.
Prehransko
veriženje pa je lahko tudi drugačne vrste. Avtorica in varuhinja te, ki jo bom
opisala v nadaljevanju, je bila naša mama.
Goveja
juha je bila prvi člen verige, ki se je pletla ves teden. Meso iz juhe je
prihranila ter v ponedeljek iz njega sčarala nekakšno rižoto. Prave rižote iz
prekuhane govedine ne moreš narediti, a je šla kljub temu v promet. V torek je
goveji juhi dodala zmečkan krompir in solato. Krompirja je ostalo ravno toliko,
da je v sredo vanj vmešala jajce in moko ter umesila svaljke. Za zraven pa
naredila omako iz drobovine ali kaj podobnega. Ostanek omake se je naslednji
dan čudežno prelevil v mesno zelenjavno enolončnico. Ali pa je postala dobra
spremljevalka polenti. No, pa smo počasi prišli naokrog do nove goveje juhe.
Meni
je šlo takrat to spletanje jedi drugo v drugo strašno na živce. Ko bom velika,
bo čisto drugače, sem si obljubila! Kot že tolikokrat se je spet izkazalo, da
bi lahko živela skoraj samo od zarečenega kruha. Že dolgo se namreč tudi meni
zdi neumno, da bi hrano metala stran. Če je kaj ostane, je ne zavržem, pač pa
poskušam predelati v novo jed Te dni sem imela precej dela, da sem poverižila ostanke
pirhov, potice in šunke.
(Odprta kuhinja, 19. april 2015)
