Na dvorišču istrske hiše je
živel mogočen oreh. Dolga desetletja so naši predniki uživali njegove plodove
in počivali pod senčno krošnjo. V letošnjem žgočem poletju nas je še prijetno
hladil, hkrati pa so se že kazali znaki, da se njegov vek izteka. Suhe veje so
odpadale ob malo močnejšem vetru, listje se ni do konca razbohotilo, v votlo
deblo pa so se naselili sršeni. Ko smo pobrali še zadnje orehe, drobne, ravno
za eno potico jih bo, je padlo tudi drevo. Mislila sem, da bo za njim ostala
globoka jama, v katero bomo posadili novo življenje, a so korenine, ki so se na
široko razraščale čisto podpovršjem, pustile komaj kaj sledi. Na kamnitih
tleh se drevo pač ni moglo globoko ukoreniniti.
Kaj zdaj? Skupaj s sovaščani
smo modrovali, kaj naj bi ga nadomestilo, ko je nekdo predlagal, naj na njegovo
mesto presadimo staro oljko. Ideja je najprej zgledala neizvedljiva. Na širšem
področju zaradi posebne mikro klime oljke ne uspevajo; vsake toliko pride mrzla
zima in jih uniči. V vasi živi eno samo oljčno drevo, ki so ga sem presadili že
v odrasli dobi, pred mrazom pa je kar dobro zaščiteno z dveh strani. Zaenkrat dobro
uspeva.
Pa smo rekli: Torej se da! Če
lahko živi ena oljka, lahko tudi dve! Tudi naša bo rasla v zavetju dveh zidov. In
smo šli v akcijo.
Brez široke podpore sovaščanov
načrt zagotovo ne bi uspel. V skalnata tla je bilo najprej treba izkopati
globoko in široko jamo. Dva dni je sosed s strojem vztrajno najedal in drobil
kamenje, da je nastala dobre tri metre široka luknja. Vanjo je nasul bogato prst,
pomešano s hlevskih gnojem.
Drevo, staro dobrih dvesto
let, je eden od sosedov našel nekaj deset kilometrov stran v oljčniku s
pogledom na morje. Lastnik se jo je odločil prodati, ker menda nima nikogar, ki
bi mu lahko zaupal, sam pa zaradi starosti oljkam ni več kos. Letos dreves ni
še niti obral. Videla sem, da mu je težko, ko se je poslavljal od stare
prijateljice, pod katere krošnjo je dostikrat prespal, kot nam je povedal.
Zagotovila sem mu, da bomo za bužo, kot se ta vrsta oljke imenuje, skrbeli kot
za družinskega člana.
Pred izkopom drevesa smo porezali
večino vej, ki so se šibile pod težo sadežev. Zdelo se mi je škoda, da bi debele,
črne, že malo zgubane oljke končale v grmovju, pa sem jih vsaj nekaj kil na
hitro obrala.
Drevo, čeprav s porezanimi
vejami, je bilo še vedno gromozansko za transport. Z dvigalom smo ga naložili
na kamion. Korenine so bile varno ovite v velikansko grudo zemlje, ki jo je
bager izkopal skupaj z njimi. Po zelo pazljivi in dramatični vožnji skozi
vasice smo pod večer našo bužo srečno pripeljali na domače dvorišče. In si
oddahnili, ko smo jo z dvigalom varno spustili v pripravljeno ležišče.
Zdaj je oljka že trdno v svojem
novem domovanju. Glede na smeri neba smo jo postavili enako, kot je rasla v
prejšnjem okolju. Njene rane smo premazali s posebno smolo, česa drugega pa ta
hip menda ne moremo narediti. Skupaj z njo potrpežljivo čakamo pomladi in z njo
uresničitve upanja, da bo iz nje pognalo mlado življenje. Nič posebnega ne pričakujemo
od nje, samo živa naj bo, z obilico vode bomo skrbeli za njeno dobro počutje.
Šele potem, ko smo si po
koncu akcije malo oddahnili, sem pomislila na nabrane oljke v cekarju. Kaj naj zdaj
z njimi? Menda jih je treba najprej razgreniti, a kako? Najbolj mi je bila všeč
ideja, da bi jih v mreži za tri tedne potopili v morje. Ker pa ne živimo ob obali,
je bilo treba improvizirati. Stresla sem jih v velikansko kad in zalila z
mrzlo, z morsko soljo osoljeno vodo, ki
jo je treba menjavati vsak drugi dan.
Nekaj dni je šlo, potem pa sva se za dober teden selila v Ljubljano in
zatem spet nazaj v Istro. Tako pač živimo zadnje čase. Naše male bužice pridno
potujejo z nama. V čebru s slano vodo jih spotoma malo premetava, a ni videti,
da bi jim pogosta potovanja kaj prida škodila. So že ugotovile, da v najini
družbi ne bo prav mirnega življenja. Že brskam za napotki, kaj naj storim z
njimi po razgrenitvi. Še parkrat jim zamenjam vodo, pa bodo zrele za nov podvig.
(Odprta kuhinja, 17. 12. 2017)
