Kaj boš letos za maškare, smo
otroci spraševali drug drugega že dober mesec pred Pustom. Vprašanje v resnici ni
imelo pravega smisla, ker smo si bili na koncu, čeprav namaškarani, vsi bolj
ali manj podobni: eni smo bili star dec, drugi pa stara baba, odvisno, kateri
kos oblačila nam je uspelo izmakniti iz omare svojih staršev.
Želje, kaj bi zares bili, če
bi bilo mogoče, so bile še kako žive, načrtov za izdelavo pustnih kostumov ni
zmanjkalo, a kaj, ko smo se v glavnem lahko zanašali le nase. Pri nas doma je
bilo bolj malo posluha za maškare, mislim, da sem samo enkrat naprosila nekaj
drobiža za barvast krep papir. Iz njega sem si naredila nekakšno kraljevsko
ogrinjalo, a je bilo v mokrem vremenu
povsem neuporabno, zato pa dodaten argument, da za take neumnosti ne bomo
denarja stran metali.
Še najbolj zanimive in tudi uporabne
so bile obrazne maske, ki smo si jih v šoli pri tehničnem pouku naredili iz
časopisnega papirja. V posodi smo zmešali moko in vodo, ko je zmes postala lepljiva,
pa vanjo pomakali natrgane kose časopisa ter jih lepili skupaj in sproti, dokler
je bila masa ravno prav mokra in gnetljiva, oblikovali masko. Navadno je pri
prvem poskusu vse skupaj razpadlo, uspelo je le najbolj spretnim in vztrajnim. Oblikovanje
izbočenega nosu je bil najtežji zalogaj, pa na majhni odprtinici za oči nismo
smeli pozabiti, da se nismo pozneje zaletavali. Ko se je maska do konca posušila
in strdila, smo jo še pobarvali in poskušali ustvariti čimbolj strašljiv izraz.
Na koncu si imel srečo, če te trdi robovi niso pošteno ožulili, in če je stara
elastika, ki je bila napeljana okrog glave, zdržala nekaj ur, kolikor je
trajala naša maškarada. Pod neudobnim oklepom smo komaj dihali, a kaj zato,
čakala nas je pustolovščina!
Ko smo na pustni dan prišli
iz šole, smo nase navlekli prevelika oblačila, nataknili maske ter šli malo
naokrog. Zaradi mask smo bili neprepoznavni, vsaj zdelo se nam je tako, zato
tudi pogumnejši. Upali smo si trkati celo na vrata tistih, ki smo se jim
drugače izogibali. Glavni iz naše skupine je pred vrati v imenu vseh spraševal “mate
kaj za pusta hrusta, par klobas in kos mesa”. Ni bilo mišljeno dobesedno, za
mesnine smo se lahko obrisali pod nosom, po krofih pa je dišalo izza
marsikaterih vrat. Če smo kakšnega dobili, ga je dal naš ta glavni v skupno
vrečo, na koncu vandranja pa smo si plen razdelili; večinoma lepljive bonbone
in kakšen masten krof. Pa seveda denar, če je kdo primaknil kovanček ali dva.
Ni se zgodilo prav pogosto, a je bil zlata vreden, ker smo ga jemali kot
prigaran zaslužek. O darovalcu, dobrem človeku, smo govorili še tedne potem.
Prav tako pa tudi o tistih, ki nam niso
odprli in še največ o onih, izpred katerih vrat smo se kot jata prestrašrnih vrabcev razbežali
takoj, ko smo zaslišali nerganje zaradi teh presnetih maškar. V mraku so nam
adrenalin dodatno dvigovali še strahovi, ki so se motovilili okrog vogalov.
Domov smo se vrnili utrujeni,
prezebli in lačni, a zaradi doživetega nadvse zadovoljni. Naša mama nam je
ocvrla miške. Krofov ni rada delala, izgovarjala se je, da ji ne uspejo, čeprav
je bila sicer mojstrica kvašenega testa. Malo jo imam na sumu, da se ji je
zdelo škoda porabiti tolikšno količino olja samo za cvrenje. Miške ali fritule,
kot jim je rekla, so za izdelavo preprostejše. Mehko kvašeno testo je stepala,
dokler se niso naredili mehurčki, potem pa ga zajemala z žlico in polagala v
vroče olje, v katerem so se napihnjeni kupčki kar sami nekajkrat prekopicnili.
Zlatorumene je pobirala s penovko in polagala na cedilo, še vroče pa potresla s
sladkorjem. Joj, kako so teknili! Tudi danes imam veliko raje doma narejene
zverižene miške kot pa instantne napihnjene krofe, ki se jih za majhen denar dobi
kjerkoli in kadarkoli.
Čeprav naša maškarada ni bila
na nivoju današnjih pustnih preoblek, smo s svojim norenjem zelo uspešno
odganjali zimo, saj je pomlad čisto vsako leto vzbrstela prav kmalu zatem.
(Odprta kuhinja, 26. 2. 2017)
