Kaprije, Kata in druge korenine

Na Kaprijah je veliko oljk in malo ljudi. Vsako leto manj. To zimo jih je menda umrlo 17. Strašljiva številka, a ne nenavadna, če vemo, da mladih na otoku ni več. Šola je zaprta že več kot trideset let, v šolskem poslopju je zdaj ambulanta. Ko so na Kaprijah še bili otroci, niso našli učitelja, ki bi bil pripravljen priti na otok. Potem ni bilo več otrok, družine so se preselile na celino in tam ostale. Nekateri starci so se vrnili, mladim ne pride na misel kaj takega. Še na celini ni služb, kaj bi tukaj.

Ko pridejo na otok turisti, večinoma z jadrnicami in jahtami, izgleda vse prav idealno. Konobe so nanizane druga ob drugi, no ja, Mačkova lula je že drugo sezono zaprta, menda zaradi dolgov. Tudi v posezoni je živahno, kdaj pa kdaj tudi glasno, celo petje se sliši kakšen večer. Najkasneje oktobra se sezona konča, samo sem pa tja še pritava kakšna jadrnica. Potem ostanejo Kaprijanke in Kaprijani sami. Čaka jih obiranje oljk. 

Kaprije so kamnit otok, vso rodovitno zemljo, kar je je, bi lahko naložili na en poln kamion. Okrog hiš je nekaj malega vrtičkov. V poletni vročini ne zrase nič, prav zdaj pa je prikukal iz zemlje krompir, ki ga bodo izkopali za novo leto in spekli zraven mesa. Za novo leto nikoli ne jedo rib, dovolj jih je bilo vse leto.

Oljke rastejo po vsem otoku, tudi na najbolj odročnih koncih, kot bi poganjale iz skal. Letos so tako polne, sadeži pa debeli, da se veje kar upogibajo. Kdo jih bo obral? Večine najbolj odročnih nihče. Pod drevesi bi bilo treba počistiti, to ni lahko delo. Ves pridelek je treba prinesti do vasi na hrbtu. Obala je asfaltirana, glavna ulica v vasi in nekaj stranskih so zbetonirane, potem je še nekaj stez in konec. Ko je še v tridesetih letih prejšnjega stoletja na otoku živelo 800 ljudi, ni bilo problema za delovno silo. Pa zdaj? Pozimi jih ostane kakih 40, starih. V vasi ni mlina za oljke, morda bodo to zimo začeli obnavljati staro hišo na obali, v kateri bodo uredili muzej in postavili mlin. Zdaj je treba vse oljke čim hitreje spraviti na trajekt in odpeljati na obalo v mlin in potem spet nazaj. Ko sva kupovala olje, je lastnica vsako kapljico, ki bi nemara lahko stekla dol po vratu steklenice, ustavila s prstom in ga obliznila. Zdaj vem, zakaj. Olje je za otočane dragocenost. Večja od sezonskih turistov. Ki pridejo ali pa ne.

Kata, podjetna lastnica kmečkega turizma, ki jo poznajo po vsem svetu, čeprav skorajda ne zapušča otoka, pravi, da je najmlajša od tistih, ki ostanejo v vasi vse leto, pa tudi ona že ima abrahama za sabo. S celine se je primožila v eno starejših otoških rodbin, Knezovih po domače, in se prilagodila otoškemu življenju. Močna je in veliko zdrži, a kdaj pa kdaj se ji čez obraz razlije nekakšna otožnost. Štiri metre drv iz odročne Jedinjače je sama spravila domov. Debla je drugo za drugim premetavala do poti, od koder jih je v vas pridrsala in pripeljala s samokolnico. "Šta oćete momci moji," se prijazno smeji, ko jo gostje trepljajo po ramenih, svojo Kato. Utrujena sem od sezone, pravi, veselim se obiranja oljk. Težko bo, vsako leto je težje, duša pa si bo spočila ob težkem delu. V Sloveniji še ni bila, preveč ljudi pozna, pravi, ne bi bilo nobenega miru zanjo. Oktobra bo šla za nekaj dni v Istro, na nek kmečki turizem. Prijateljica je vse organizirala. Službeno, se smeji. Mehka duša se skriva v njej, korenini. S svojim ponijem z rdečo rožo se vozi sem in tja po vasi, srečala sem jo malo ven iz centra, samo stala je tam ob morju in gledala nekam daleč. Tale jugo tako čudno vpliva name, je pojasnila. 

Hiše na Kaprijah, ki mi najprej niso bile preveč všeč, so mi vsak dan bolj domače. Še vedno se gradi, obnavlja. Številni Slovenci imajo tod vikende, tudi Italijani, predvsem pa Hrvati iz Šibenika in obalnih mest. Kakšna usoda čaka Kaprije? In enako druge majhne dalmatinske otoke? Bodo postali sezonska bivališča, utvara življenja, je sploh mogoče ustaviti to pot? 

Gospod Pavdić, Nozdra mala, na ribolovu

Mlajši gospod Pravdić, Nozdra mala

Negdi Kata, negdi Cata

Kaprije, zalivi

Portič

Na Kaprijah se lahko kopamo povsod, celo v pristanišču, kjer pristajata trajekt in katamaran, je voda čista. Levo in desno od pomola so hiše, skoraj vsaka ima zgrajen svoj pomolček za plovilo, nekatere imajo še posebej peščeno plažo. Ta je tudi čisto na koncu zaliva, taka z ležalniki, borovo senco in barom, kjer se v sezoni dobi marsikaj, zdaj pa je odprt samo zvečer. Če bi želeli plažo samo zase, tudi ni problema. Peš, s kolesom ali s čolnom so dosegljivi takšni skriti kotički. Danes sva spoznala še enega, Nozdra vela se imenuje. Kar dobra steza je speljana mimo pokopališča, v prvem križišču je treba izbrati levo in v naslednjem desno stezo, pa smo tam. Na plaži je pomol, na katerem je danes stal bel stol, morda je vedno tam, kaj pa vem, ograjena je s kamnitim zidom, ob njej je provizorična lesena klop. Drugega ni. No ja, ježi so, veliko ježev, zato je treba paziti, ko greš v vodo.

Ko sva se dodobra naplavala in nalenarila na žgečkljivem soncu, sva se vrnila po isti poti, a sva pri pokopališču po drugi stezi zavila na drugo stran otoka spet dol k morju v zaliv Portič, kot mu pravijo tukaj ali Mrtavac, kot piše na zemljevidu. Ob morju je široka kamnita pot do konobe Antonio, od tam pa sva pot nadaljevala ob morju. Tod raste neverjetno veliko divjega česna, tako sva spet nabrala dovolj mladih poganjkov. In še nekaj čebulic, ki jih bova za hec posadila doma, morda bo kaj zraslo, za spomin na Kaprije.

Drugi zalivi, ki sva jih ta teden spoznala, so še Vanjska in Remetic (s čolnom) ter Smetna, Nozdra mala, Nozdra vela, Portič in Jedinjača (peš). Mogoče bom doma dodala link na zemljevid, zdaj se mi ga ne ljubi iskati po spletu. Če bi morala izbrati sebi najljubšo, bi se težko odločila. Če pa v Smetni ne bi bilo toliko plastike, bi bila izbira čisto preprosta. Do tja sicer ni najlažja pot, a tako pač je v življenju: kar je kaj vredno, navadno ni lahko dosegljivo.

Da ne bom preveč dolgočasna s pocukranimi sončnimi zahodi, danes za spremembo predstavljam zvezdico. Ne vem, kako ji je ime. Čisto vsak večer je tukaj; prikaže se malo pred osmo zvečer, ko se nebo obarva pariško modro, rdečina spodaj ob robu skoraj črnega grebena na nasprotni strani zaliva pa počasi polzi nekam na spodnjo stran zemeljske krogle. V Afriko ali kam že.

Nozdra vela

Severna stran otoka Kaprije

Divji česen

Kaprije, ribe

Ko sva se odpravljala na Kaprije, so nama rekli, da bova na otoku težko dobila ribe, zato naj si jih prineseva iz šibeniške ribarnice. Tako sva tudi naredila, a vseeno sva ves čas malo spraševala naokoli, če bi se jih kje dalo dobiti. Sveže, seveda. Do danes neuspešno. Danes pa sva čisto slučajno izvedela za več ribičev, pri katerih se da kupiti svežo morsko živelj.

Ko sva dopoldan sedela pri Loli in pila kavo, je mimo prišla domačinka z vrečko rib. F je stopil za njo in rada mu je razkrila, kje se jih dobi, še več, kos poti je šla z nama, da je pokazala pravo hišo. Tako sva spoznala Kapetanova: Pere in žena Vesela, on jih ima 82, ona 78, kar ni ovira, da bi ne šla vsak dan na ribolov. Današnji izplen je že prodal, ostalo mu je še kaki dve kili manjših rib, dal je vse za 30 kun. Pa še šilce loze vsakemu in sebi, da smo nazdravili, ker sva prišla v njegovo hišo. Pišejo se Radovčič, enako kot večina drugih na otoku, po domače pa so Kapetanovi, ena starejših rodbin na Kaprijah. Njuna hiša je stara 120 let, njihov rod pa je živel tu od začetka naselitve. Včasih so imeli spodaj v hiši tudi bife, zdaj pa so mladi odšli. Gospod Pere je bil pomorščak pri Jadroliniji, prepotoval je ves svet, večinoma na potniških ladjah. Zdaj z ženo vsak dan ribarita, skoraj se bo začela sezona hobotnic. pripravljal je vabo zanje. Spodaj je veriga,, s katero malo porožlja po dnu, nad njo pa visijo raznovrstne in raznobarvne sveže ribice, ki privabljajo hobotnice. Lovita s čolna ob različnih urah, vedno prijemljejo. Zanimiv pogovor.

Potem sva šla h Kati, kjer sva včeraj pozabila nahrbtnik, a sva bila prepričana, da je v varnih rokah. In tudi res je bil. Kate je povedala, da se najine ribe imenujejo modrak zaradi modre barve. Boljše so samice in po njenem imava v vrečki samo samice. Kasneje sem pobrskala po spletu in izvedela, da je modrak bela riba, zraste do 30 cm, do 20 cm dolžine je ženskega spola, potem se spremeni v moškega. Je ena najlepših rib Jadrana. In zelo dobrih, to pa lahko povem iz prve roke.

Ribe sva odnesla domov, F jih je očistil v morju, medtem ko je ena velika riba (jaz) plavala naokrog, potem pa sva jih spravila v hladilnik in šla raziskovat predel otoka, ki ga še ne poznava. Iz zaliva sva šla na vzhod skoraj do konca poti ob morju in nato levo v breg na drugo stran otoka. Na začetku je bila ozka steza, v nadaljevanju pa ne več, a sva se nekako znašla, večinoma sva hodila po ograjah iz kamnov in malo poprek. Obuta v superge, brez tega ne bi šlo.

Na drugi strani je lep zalivček, žal usklajen s svojim imenom  Smetna, saj je morje naneslo veliko odpadkov, večinoma plastike. Vse drugo pa je super. Na tleh v morju je mivka, nad zalivom pa sva našla zelo veliko mladih poganjkov divjega česna. Ravno prav za dodatek današnji blitvi s krompirjem. Kar dolgo časa sva ostala, voda je topla, gledala sva jadrnice, ki so se v daljavi vozile mimo tega lepega zaliva. Vrnila sva se po isti poti in domov grede ustavila v konobi Šanpjer. Nobenih drugih gostov ni bilo, zato se nama je lastnik lahko posvetil. Povedal je, da je prejšnjo zimo februarja kuhal v Škocjanu na tednu dalmatinske kuhinje, verjetno bo tudi letošnjo. Teden je bil zelo uspešen, pripeljali so ribe iz Dalmacije, nastopala je klapa iz Šibenika. Drugače pa je najbolj priljubljena njihova jed hobotnica v solati, menda se nikjer v Dalmaciji na najde boljše.

Ta pogovor nama je seveda vzbudil apetit, zato sva pohitela domov delat večerjo. F je šest rib spekel na žaru, medtem sem naredila blitvo s krompirjem, Katino vino se je ohladilo ... In kmalu zatem se je sonce obarvalo v divjo oranžno barvo, tako kot vsak večer in se skrilo za hrib, barvo pa pustilo na nebu, da se je razlila nad vsem kaprijskim zalivom.

.

Pere in Vesela Radovčić - Kapetanova

Modraki

Ribe se najbolje očisti v morju

Modraki na gradelah

Kaprije, Žirje

Ker sem narobe pogledala na vozni red, sva zgodaj zjutraj na hitro zmetala vase zajtrk in bila ob 8.15 že v pristanišču, ko naj bi prišel katamaran za Žirje. Po desetih minutah potrpežljivega čakanja sva izvedela, da pride ladja okrog devetih. Nič zato. Tako je ostalo dovolj časa za kavo.

Po kaj gresta na Žirje, tam ni nič, nama je rekla starejša domačinka, ki sama še nikoli ni bila na bližnjem otoku, no, razen enkrat v pristanišču. Nisva spremenila načrtov in po dvajsetih minutah smo pristali v zalivu Muna na otoku Žirje. 

Otok je enkrat večji od Kaprij in ima pol manj stalno naseljenih prebivalcev, pa še ti se, če se le da, pozimi umaknejo v Šibenik. Pozimi pogosto piha močna burja, da niti trajekt ne more pristati. Danes pa je bilo povsem mirno, brez oblačka, prav vroče.

Zaliv Muna je obdan s hišami, med njimi sta majhna trgovinica in bar, ki deluje samo v sezoni. Otok je odprt za motorni promet, zato so nas že v pristanišču pričakali avtomobili, večinoma brez registracij in v slabem stanju. Jugič, stoenka, katrca in fičko so stali drug ob drugem, kot v starih časih. Večji del mesta  Žirje ni ob morju pač pa više zgoraj na celini. Ob morju sva videla tablo za muzej na prostem in  si ga ogledala. Razen kamnite preše za olje ni kaj videti. Potem pa sva jo kar po cesti mahnila v hrib. Že na prvem ovinku je tabla za zaliv Koromašna, a sva šla naprej do vrha, kjer je na tabli pisalo Ziri. Nadaljevala sva po cesti in z vrha opazila razpotegnjeno vas malo nižje v dolini. Do nje sva prišla po dolgem ovinku z zadnje strani,  najprej sva šla na pokopališče, kjer je tudi Marijina cerkev, v kateri se ruši strop, zato vstop ni dovoljen. V vasi sva srečala tri domačine, malo smo poklepetali. Pravijo, da na otoku ni nikogar, ki bi bil mlajši od 60. Neka gospa, ki se je na otok primožila pred 35 leti, a se ga še ni navadila, naju je odpeljala nekaj km naprej do konobe Julie. Med vožnjo je pripovedovala o težkem življenju, polja so opuščena, nima jih kdo obdelovati, vsi so stari, nikakršne perspektive ni tukaj, zato so vsi mladi odšli.  Ljudje živijo v osrednji vasi, po zalivih so vikendi, kjer oddajajo apartmaje. Pogosti najemniki so prav Slovenci.

Konova Julie je bila odprta, a jo namerava lastnik te dni zapreti, sezona je končana. Zdaj bo začel loviti lignje in hobotnice, ki jih bo zamrznil in uporabil prihodnje poletje. Iz hobotnice pripravlja vsaj deset različnih jedi, ne samo pod peko in v solati, kar je najbolj znano. Naredi golaž, ki ga ponudi s polento ali testeninami, skuha enolončnico s čičerko, naredi polpete. Hobotnico tudi suši na burji, pred pripravo jo je treba namočiti in malo potolči, kot polenovko. Gospod naju je vabil, naj prihodnje leto raje dopustujeva na Žirju namesto na Kaprijah, po njegovem je tod bolj mirno, morje čistejše.

V dveh minutah sva se spustila do morja v zaliv Tratinje, kjer sta dva pomola in ravne skale, primerne za sončenje. In popoln mir. Čista voda. Eno uro sva imela za plavanje in poležavanje na skalah, F je našel tudi šop žajblja, nato sva se po cesti vrnila v vas, kakšne 4 km asfaltirane ceste je do tja. Prometa ni bilo. Med potjo sva videla dva vzdrževana vinograda in nekaj oljčnikov, vse drugo je zapuščeno. Nekoč so Žirje slovele po posebej dobrih slivah, a jih nihče ni vzdrževal in so nekako propadle. Nekaj je še fig in mandljev. V vasi je pošta, drugega nič. Marsikatera hiša se ruši. Srečala sva gospoda, ki ne živi stalno na Žirjah, odkar je upokojen, pa se poskuša ukvarjati s kmetijstvom. Predstavil se je, da je Goran Grguričin, menda ga vsi poznajo v tem okolju. Pravkar je spekel hlebec kruha pod peko. Spodaj močno zakuri, pokrov pokrije samo z vročim pepelom. Čez 20 minut odkrije in preveri, po 40 minutah je kruh pečen.

Iz vasi sva se spustila spet dol v pristanišče, a po veliko krajši poti, zato sva prišla že uro pred odhodom trajekta. Tako kot drugi sva si v trgovini kupila mrzlo pivo in ga spila na klopci pred njo. Odpirač za steklenice imajo privezan kar na klop, zamaške pa mečejo pod njo. Žirje imajo še velikansko možnost razvoja.

Na Žirjah nabrani žajbelj sem porabila za pripravo preprostega kosila. Panceto ocvremo, dodamo oljčno olje in listke žajblja, da zahrustajo, nato pa žlico mrzlega masla in polno žlico česna, narezanega na rezinice. Prilijemo dve žlici vode, v kateri so se kuhali špageti, pritresemo kuhane špagete in damo na mizo. Poleg se prileže skleda paradižnikove solate in kozarec vina.

Zvečer sva posedela pri Kati. Prav prijetno smo se zaklepetali, dokler ni prišla skupina glasnih in dobrovoljnih Trboveljčanov. Potem pa smo si morali vpiti na ušesa, zato sva se vrnila na svojo mirno teraso.

Žirje, muzej na prostem

Avtomobilski park Žirje

Z lastnikom konobe Julie na Žirjah

Zaliv Tratinje na Žirjah

Vas Žirje

Goran Grguričin je spekel kruh pod peko

Kaprije, s čolnom

Ob desetih dopoldan so bile še vse jadrnice, ki so včeraj množično priplule na Kaprije, tesno druga ob drugi nanizane ob obeh pomolih in tudi boje so bile še vse zasedene. Zato se tudi nama ni preveč mudilo na načrtovani izlet s čolnom. Apartmaji Mediteraneo, kjer sva nastanjena, ponujajo možnost najema čolna za 10€/dan, kar sva z veseljem izkoristila.

Motor je vžgal od prve, morje je bilo mirno, nebo brez oblačka. Idealno za izlet po morju. Prečila sva zaliv in se okrog Smokvice zapeljala do obale sosednjega, nenaseljena otoka Kakan. V zalivu Tratica, kjer se vsak večer vidijo lučke zasidranih jadrnic, je konoba in pomol. Na drugo stran okrog polotoka Ostrica pa se morje obarva v svetlo turkizno barvo zaradi školjk na morskem dnu. Morje je kristalno čisto, tudi v globini se vidi vse do dna. Ne moreš si kaj, da bi ne šel plavat. Čoln sva zasidrala na obali malega otočka Borovnjak, kjer sva našla plažico za dve osebi. Plavanje. Ribolov. Plavanje. Risanje. Plavanje. Končni rezultat: nič ujetih rib in en majhen akvarelček.

Čez kanal sva se odpeljala nazaj do obale Kaprij in se še enkrat zasidrala, tokrat v zalivu Remetic. Mislila sem, da se bo zgodba ponovila, a nama je načrte prekrižal veter, ki je začel pihati od zahoda. Nebo je bilo še vedno brez oblačka, morje pa se je najprej obarvalo kobaltno modro, nakar se je začelo še peniti po vedno višjih grebenastih valovih. Kapitan F je preudarno odločil, da je skrajni čas za povratek. Tokrat nisem trmoglavila in tako sva se še brez večjih težav, če ne štejem guganja in špricanja valov, vrnila v naše majhno pristanišče. 

S terase sva potem opazovala dolge valove, ki so se valili noter v zaliv, družbo pa nama je delala vanda. F si je privoščil a-vando, meni je prijala be-vanda, poznava še ce-vando. Razlikujejo se po količini vode, dodane belemu vinu. Ta zadnja, ce-vanda, jo ima največ, vina pa samo še za vzorec, a zato tudi najbolj odžeja. Popoldan je še precej pihalo, proti večeru pa skoraj čisto ponehalo, zato sva šla šele v mraku na en dolg sprehod. Če ne hodiš ob obali gor in dol, je vsak sprehod v klanec, kar lepo ogreje in poživi. Po glavni ulici sva šla na drugo stran otoka, kjer je prav idilično, če ne gledaš velikanske konobe Antonio, ki kot nekakšen tujek štrli skoraj iz morja. No, nocoj v temi se nisva zmenila zanjo, pač pa sva se čez hrib vrnila na našo stran, še malo posedela na klopci v pristanišču in za konec poklepetala z našim simpatičnim gostiteljem Kristijanom. 

Smer otok Kakan

Zalivček na Borovnjaku

Zaliv Remetic na otoku Kaprije

Tramontana

Pristanek ob domačem pomolu

Kaprije, pohodništvo

Kaprije niso raven otok, pač pa lepo valovit. Poleg najvišjega vrha Velika glavica s 129 metri, je še nekaj stotakov: Uljenik, Prvi vrh, Smrekova in Jedinjača ter še nekaj malo nižjih. Kaj pa je to, sto metrov, bi lahko marsikdo rekel. Nič. Razen, če zaideš in se prebijaš skozi trnovo neoznačeno pot.

Današnji dan sva namenila raziskovanju otoških poti. A šele po jutranji kavi pri Loli, lokalu v pristanišču. Potem pa sva, ne vem zakaj, začela iskati bližnjico, ki naj bi od morja med hišami vodila do poti po grebenu. Pot sva našla, a sva se skoraj pred ciljem morala obrniti, ker je nekdo postavil ograjo in označil privatno zemljišče. Nič zato, gremo od začetka. Iz pristanišča po glavni ulici v hrib in na pravokotnem ovinku levo na stezo. Čez sto metrov je križišče poti, odločiva se za levo. Narobe! Po njej se pride med hišami spet do morja. Vrneva se in v križišču izbereva desno stezo, ki vodi v hrib. Od tu naprej je pot fantastična, pogledi dih jemajoči, danes je bilo morje po burji divje modro. Steza gre po grebenu malo pod vrhom Prvega vrha in se malo pod vrhom Smrekove konča. Tu bi se bilo pametno obrniti. A ker je na zemljevidu narisana nekakšna prečnica do poti na drugi strani Prvega vrha, sva jo poskusila najti. Najina ekipa je sestavljena iz dveh značajev: preudarnega in bolj zaletavega. Danes je zmagal ta drugi, rinež (grše pa o sebi ne bom govorila). In tako sva pririnila na drugo stran, a za ceno opraskanih nog, ker sva šla v kratkih hlačah. Vmes sem nekajkrat čisto na kratko pomislila, da je treba biti skrajno previden, ker je bilo možnosti za poškodbo, denimo zvin, na pretek. Na kače nisem pomislila, dokler ni F našel dober meter dolg kačji lev. Glasnih pritožb zaradi slabe odločitve ni bilo. Za prečenje sva porabila krepko uro, čeprav je šlo samo za nekaj sto metrov razdalje. Orientacija so nama bili električni drogovi, ki so vrisani tudi na zemljevidu. Steze do zaliva Jedinjača nisva našla, zato sva se vrnila po poti v vas. S te strani razgledi niso tako fantastični, ker je steza bolj zaraščena, pogled zakrivajo tudi suhozidi. Teh je na otoku zelo veliko, dosti tudi lepo vzdrževanih. V vas sva se vrnila malo nad ovinkom, kjer sva dopoldne začela, pravzaprav je vmes samo ena okrasta hiša.

Za to pot priporočam superge z dobrimi podplati in dolge hlače. Nima smisla delati krožne poti, pač pa prehoditi vsako posebej in se po isti poti vrniti. Bilo bi super, če bi poti označili, vsaj na ključnih mestih, denimo na začetku, v križiščih in ob spremembi smeri. Pa na steklenico vode za sabo ne pozabite, nama je zelo prav prišla.

Ko sva se vračala skozi vas, sva zagledala gospo, s katero smo se včeraj srečali na pokopališču. Prodala nama je steklenico oljčnega olja. Potem sva pa še našo gospo Kato vrgla iz popoldanskega dremeža, da nama je prodala še steklenico vina. 

Kako se je ob vrnitvi prileglo plavanje, po marendi pa zabušavanje na terasi. No, pa mičkeno risanja.

Južna stran otoka Kaprije

Kačji lev

Pridelovalka oljčnega olja na Kaprijah

Kata

Apartma Artemida (Mediteraneo)

Kaprije, ka prije

Kaprije so majhen otok, velik okoli 7 kvadratnih km. Na otoku je eno samo naselje, Kaprije, v katerem živi 100-150 prebivalcev, pozimi menda ne več kot 70, mladih ni. Od kje otoku ime, se ne ve natančno, a skoraj gotovo ne izvira iz kaper, ker tod ne rastejo. Menda so rasle na enem bližnjih še manjših otočkov, dokler jih niso uničile koze. Nekaj različic izvira imena nama je danes povedal eden od domačinov.

Na najino teraso posije v tem letnem času sonce okoli pol devetih, ravno pravi čas, da me je med zajtrkom žgečkalo po vratu. Potem pa na kavo v vas, kjer je zanjo več možnosti. Odločila sva se za osrednji lokal, ki ga krasi napis Illy. Mislim, da bova jutri preskusila še kakšno drugo možnost, čeprav tudi ta ni bila najslabša. Iz centra vasi sva šla zatem ob obali do vzhodnega konca do zadnje hiše in nato čez greben na drugo stran, kjer je zaliv Nozdra,  menda eden najlepših na otoku. Res mu nič ne manjka. Morje je bilo mirno, toplo, pravi raj. Voda ima menda okoli 23 stopinj. V zalivu sta dve konobi, usidrala sva se pri prvi, ki jo upravljata dva upokojenca, brata. Mlajši je povedal, da je bil v domovinski vojni 17x ranjen, zdaj pa mu ni všeč, kar je nastalo iz države, za katero se je boril in za katero je umrlo toliko njegovih tovarišev. A kakorkoli, oba brata živita tu umirjeno upokojensko življenje, starejši se je v tem času ravno vrnil z ribolova in prinesel pol vedra rib in hobotnic. Žal nič za prodajo.

V zalivu je neprijetno edino ko piha jugo, navadno pozimi, pred vsemi drugimi vetrovi pa je zaščiten. menda je bila lani o božiču temperatura morja in zraka 19 stopinj.  Verjamem. Ko piha jugo, naplavi veliko lesa, enkrat je prineslo ogromno 17 metrov dolgo deblo, ki ga postopoma žagajo in uporabljajo pri gradnji konobe. Na otoku se gradi po principu vsak sam svoj arhitekt, kar ni preveč lepo za pogledati, edino hiše iz kamna na vrhu vasi so lepo obnovljene. Razpredali smo o vsem mogočem, medtem ko sta dve njorki delali vragolije v morju malo na vodi in malo pod njo. Prav zabavni sta bili. Ugibali smo tudi o imenu Kaprije, ki je morda italijanskega izvora in dvojček Caprija, lahko pa pomeni tudi ka prije (kot prej), kar se mi sliši zelo simpatično. Tod je marsikaj kot prej, kot bi se čas ustavil. Narava dirigira način življenja, oljke so glavni vir zaslužka. oljčniki so lepo urejeni tudi v notranjosti otoka. Turistov niti poleti ni toliko, da ne bi mogli občutiti miru in najti samotnega kotička, če bi si želeli. Kopati se je mogoče kjerkoli, ker je voda  povsod zelo čista, tudi v pristanišču, koder štirikrat dnevno pristane trajekt. Pravzaprav osemkrat, ker se ustavi tudi nazaj grede, ko se vrača z otoka Žirje.

Iz zaliva Nozdra sva se okrog poldne vzpela na najvišji otoški hrib Velika glavica, 129 metrov nmv. Šla sva v japonkah, kot dva zelenca, kar je bila napaka, zato sva imela pod vrhom, ko se je treba vzpenjati po skalah, nekaj težav. Priporočam sandale z dobrim podplatom. Z vrha je enkraten razgled na Kornate, na okoliško otočje in tudi daleč navzgor in navzdol po celini. Danes je bila odlična vidljivost. Na vrhu je navada, da se sestavi kup iz kamenja, kar naj bi zagotavljalo srečno prihodnost. Očitno številni zaupajo v kamnite skulpture, ker jih je res veliko postavljenih okrog najvišje točke.

Na poti navzdol sva občudovala divje cvetje in vonjala aromatično rastje. Nabrala sem šopek timijana z vonjem po limonovi lupini, ko sem ga pomečkala med prsti. Napulila sva tudi nekaj divjih čebulic. Eno in drugo sem uporabila pri pripravi današnjega obeda: blitve s krompirjem in ocvrtih malih ribic.

Z vrha Velike glavice sva se vračala po drugi stezi, ki pelje v vas in naju je pripeljala naravnost na pokopališče. Med velikanskimi grobnicami, nekakšnimi hiškami, so prave ulice. Med grobovi sva srečala neko gospo, ki nama je mimogrede ponudila nakup oljčnega olja, 100 kun za 1,5 litra. Verjetno ga bo res treba nabaviti, ker nama ga bo zmanjkalo. Po moje ga je glede naštevilo oljk na otoku mogoče dobiti skoraj pri vsaki hiši. Lažje kot vino, ker so Kaprijčani, žal, vinograde čisto opustili. Seveda pa je v konobah vina in rib kolikor hočete. Kje jih nabavijo, pa (še) ne vem.

Izleta nisva končala na pokopališču, pač pa se sva tik ob njem spustila na drugo stran otoka, kjer je obmorju narejena široka pot, nad njo pa rastejo hiše iz kamna. Čista in topla voda naju je zvabila na plavanje, zatem pa sva se preko grebena vrnila v vas.

Dodaj napis

Skulpturo je prineslo morje

Njorki v Nozdri mali

Kaprije z Velike glavice

Ulica na kaprijskem britofu

Jesenska zvončnica ob poti na Veliko glavico

Kaprije