Moja mama je
prisegala na litoželezno posodo iz celjske tovarne. Zdela se ji je zelo pripravna,
ker se kljub dolgotrajnemu kuhanju hrana v njej ni prismodila. Poleti je v
loncu počasi brbotalo na električni plošči, pozimi pa je bila pomaknjena na rob
zidanega štedilnika na drva, navadno vse dopoldne, dokler ni prvi prišel domov
in si postregel zajemalko ali dve mineštre, ki se je pogrevala, dokler je je še
kaj bilo.
V tistem obdobju
je bila moja vsakdanja zadolžitev pomivanje posode, zato sem tiste črne lonce
sovražila iz dna srca. Pa ne zaradi barve, pač pa mi je dala vetra njihova teža.
Najprej je bilo treba vsakega potopiti v čeber vroče vode z milnico, ga med
drgnenjem obračati in potem to še vsaj dvakrat ponoviti pri splahovanju v čisti
vodi, da je bil čist kot solza. Precej lažje se mi je zdelo pomivanje plehnatih
kastrol, pa čeprav jih je bilo treba naprej odmakati, zatem pa s peskom ali
žico zdrgniti vse, kar se je prijelo za dno. Menda sem si že takrat potihem
prisegala, da bo moje odraslo življenje, vključno z izborom prave posode, popolnoma
drugačno. »Ko bom velika, ne bom pomivala posode!« sem jezna zakoličila konec
neprijetnega opravila. »Kdo pa jo bo,« se je mama posmehnila mojemu jezikanju.
»Služabniki,« sem odrezala. Imela sem pač polno glavo takšnih in drugačnih pravljic,
s katerimi sem bivala v svojem vzporednem svetu. O zarečenem kruhu tokrat ne
bom govorila, a kar se tiče posode, je bila moja prva res čisto drugačna od
mamine.
Ko sem šla na
svoje, sem v omaro ponosno zložila cel komplet. Iz ne preveč bogate trgovske ponudbe,
pri čemer sem »ta črno« vnaprej
izločila, sem izbrala oranžne posode s črnim geometričnim vzorcem in temnimi bakelitnimi
ročaji. Lepe. Moderne. Lahke. To je bilo poročno darilo in še danes sem
hvaležna zanj. Posode smo dolgo s pridom uporabljali, a ko smo z elektrike
prešli na plin, so se ročaji začeli smoditi in smrdeti, da ni bilo za zdržati v
kuhinji. Počasi so drug za drugim odpadali. Lonce sem menjala postopoma, pri
vsakem nakupu pa poleg videza vse bolj tehtala tudi uporabnost. Prav to sem
imela v mislih, ko sem s Čehoslovaške (ni napaka, takrat je bila to ena država)
polna načrtov za poenostavitev gospodinjstva prinesla ekonom lonec, ki sem ga
uporabljala, dokler ni enkrat pokrovke odneslo v zrak in so nam rezanci kot
kapniki viseli s stropa. Kakovost takratnih loncev za hitro kuhanje se z modernimi
pač ne more primerjati. Tudi nakup druge posode ni bil vedno preprost, trgovci
so obljubljali marsikaj, a se je vedno znova pokazalo, da za malo denarja ni
prav veliko muzike. Torej so bile zamenjave dokaj pogoste, a zanimivo, da je zadnje
čase skoraj vsak kos, ki ga prinesem domov, težji od prejšnjega. In dražji. K sreči
jih zadostuje precej manj kot nekoč. S tremi ali štirimi ta pravimi udobno
shajam za vsak dan.
Ne vem kdaj, a
gotovo je že več let tega, kar sem, svojemu otroškemu zaklinjanju navkljub, prinesla
domov dva težka lonca. Celjska »ta črna«. K sreči jih še vedno izdelujejo. Ne
uporabljam ju pogosto, a se mi zdita nepogrešljiva v sezoni marmelad in pri
kuhanju večje količine golaža. Pomivam ju seveda na roke, kako pa. Sta odločno
prevelika in pretežka, da bi ju zlagala v pomivalni stroj.
Že dolgo s pridom
uporabljam tudi črno lončeno posodo s pokrovom, ki sem jo pred leti pritovorila
iz Francije. Tudi ta je težka ko sam vrag. Dobro se obnese pri počasni peki na
nizki temperaturi, v njej pečem celo kruh. Na nak način deluje kot pečica v
pečici. Na žalost pa ne na indukcijski kuhalni plošči, ki je v naši kuhinji spodnesla
plinski štedilnik. Ta plošča ima svoja pravila, od katerih ne odstopa. Če dno
posode ne privlači magneta, se pač ne segreje. Pa smo šli ponovno v menjavo,
ker nič od mojega posodja na indukciji ni delovalo. Razen. Ja, res je, razen
dveh starih celjskih »ta črnih«.
In tako sem bila spet
enkrat v šoli, ki me poskuša naučiti, kako nič ni zrelo za odpad samo zato, ker
je staro. Treba je pogledati bistvo. Da je očem nevidno, smo pa že vzeli.
(Odprta kuhinja, 7. 12. 2014)
