 |
| Trotočje Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, akvarel |
Spomladi
so me povabili k sodelovanju v projektu, ki se je imenoval Vmes. Šlo je za
performans ali pa morda instalacijo, ne vem natančno, ker se na moderno
umetnost slabo razumem. Računala sem, da bom bolj prosvetljena, ko jo bom
doživela “od znotraj”, a žal ostajam v temi. Nič zato, življenje je tako in
tako ena sama velika uganka.
Šlo
je za romanje amaterskih likovnikov s Fužin v Moderno galerijo. Ne vem, zakaj
se je to imenovalo Vmes. Ugibam, da morda zato, ker je bilo prav tisto, kar se
je dogajalo vmes, najboljše. Pohod je trajal slabe tri ure, vmes pa smo razstavljali,
igrali in peli, vzpodbudili k petju tudi mimoidoče, malčke celo pripravili k
spontanemu plesu ter navdušili japonske turiste.
Po
tem dogodku sem se začela poigravati z besedo vmes, ki ima lahko več različnih
pomenov. Napačna raba kakšne besede pa ima lahko celo komične posledice. Zgodba,
ki se je zgodila že pred leti, je menda resnična. Čebelar je hotel k nakupu
medu privabiti mimovozeče nemške turiste in je na cesto postavil reklamno
tablo, na katero je napisal zwischen. Tako pač piše v slovarju, če pogledaš pod
“med”. A kaj, ko med ne pomeni samo medu, pač pa tudi med (vmes). Morda pa je
kdo prav zaradi table zavil na njegovo
dvorišče, in če ni prišlo kaj vmes, sklenil kupčijo.
Vmes
je lahko marsikaj. Vmesna je na primer malica, pri čemer ne mislim tiste, ko
mimogrede nekaj tlačimo v usta, medtem ko buljimo v ekran, najsi bo
računalniški ali televizijski. Za takšno pišmeuhovsko malico je dobro karkoli,
celo ruski sendvič, kot smo se nekoč šalili; vzameš dva kosa črnega kruha, vmes
pa vtakneš rezino belega. Takih skromnih sendvičev ni več, ker tudi Rusi niso
več, kar so bili. Ob nedavnem obisku njihovega predsednika so delegacijo na
našem Brdu kar dobro pogostili. Gotovo je bilo vse brezhibno in po pravilih, od
predjedi iz pisanega paradižnika, sorbeta, bazilične
terine in prahu oljčnega olja do gibanice in še česa za sladico. Vmes so
ponudili ribo, meso in številne priloge ter pili slovenska vina. Ob večerji so prijazno
kramljali, vmes pa pazili, da se ne bi komu kaj zareklo.
Pri
nas doma je večerja najskromnejši obrok. Pravzaprav mi je ljubša malica, morda
prav zato, ker je tako nedorečena. Zgodi se, če se, kadar hočeš in kar hočeš. Enkrat
vmes pač. Če za lokacijo izbereš balkon ali vrt, si že skoraj zmagal. Predvsem pa
je vsebina krožnika čisto osebna stvar. Pri družinskem kosilu ali večerji se je
včasih treba malce prilagajati, pri malici pa nikakor. Kar komu paše. Vsaj pri
nas je tako.
Nisem
edina, ki ima rada malico, nekateri ji ljubkovalno rečejo malčka. Poznam par,
ki takšnim skrbno izbranim in pripravljenim prigrizkom za dva reče osmička, po
vzoru primorskih osmic, na katerih se streže domače dobrote.
Poletje
je čas brezskrbosti in zabušavanja, a vmes je treba tudi kaj postoriti. Meni se
je zazdelo, da naše stanovanje prav zdaj potrebuje nov belež. Rokovanje s
pleskarskim valjčkom ni videti prezahtevno, dokler opazuješ mojstre; torej
zmoreva tudi midva. Sonce je najbolj žgalo, ko sva se spravila k delu. Rezultat
je kar soliden, čeprav nama je dobesedno kapljalo od nosa.
No,
raje ne bom več govorila o beljenju, da si ne obudim bolečin v križu. Ampak
tisto, kar se je v vročih, dolgih delovnih dneh dogajalo vmes, to pa je vredno spomina!
Mislim, da nama je podvig uspel samo zato, ker sva vmes vsake toliko naredila
popoln odklop.
Na
našem vrtu je senčnat prostor, kamor po osmi uri zjutraj sonce ne sije več. Tja
sem postavila dva ležalnika, vmes pa majhno mizo, na kateri je kraljeval
zarošen vrč pijače, občasno tudi okusna malica za delavca. Izza nje je bil dober
razgled na robide in maline, ki jih imajo mladi kosi zelo radi. Vmes so do
golega pozobali tudi vso aronijo, pustili mi niso niti ene jagode, čeprav so
trpke ko sam vrag. Le kdo bi jih razumel!
(Odprta kuhinja, 14. 8. 2016)
