Navadno kupujem med pri svoji
dobaviteljici jabolk, ona pa ga nabavlja pri sosedu čebelarju. Do zdaj se nisem
spraševala o zdravju njegovih čebel, za naprej pa nisem prepričana, ali se ne bo
treba brigati tudi za to.
Zadnjič sem v eni manjših
trgovin opazila sivkinega, kakršnega moj čebelar nima, zato me je zamikal nakup.
Bolj iz navade sem vprašala za ceno in ostala odprtih ust, ko je prodajalka navedla
dvakrat višji znesek od tistega, ki ga običajno plačam. Bolj od blizu sem
pogledala kozarec, pa ni bilo kaj videti. Navaden med. Prodajalka je hitela utemeljevati
visoko ceno: “Veste, to je hladno pridelan grški medek, zato je malo dražji.”
Aha, medek. Se mi že svita, kam pes taco moli. Medek je vedno dražji od medu. Pa
še hladno pridelan, tak še posebej. Verjetno je pihala mrzla burja, ko so čebele
obletavale sivkine cvetove, pa so si nahladile nežne nožice. Japajade.
Hudovala se seveda nisem na
glas, sama pri sebi sem malce bentila. Poskus trgovke, da bi zvišala vrednost medu
in opravičila visoko ceno, se mi je zdel predvsem smešen. Z nakupom seveda ni
bilo nič, več kot toliko se namreč ne pustim vleči za nos.
Razmišljala sem, kako pogosto
nasedamo takim štosom. Decembra, ko se zapravlja na veliko, ker je šla potrošnikova
zdrava pamet začasno na počitnice v neznano, je bilo pomanjševalne ponudbe
še toliko več. Piškoti so se spremenili v piškotke, vrečkico so zavezali z
rožnato pentljico … le kdo bi se lahko uprl ljubkosti. Tale čajček bo najboljši
za želodček, tale oljček pa je pravi balzam za dušico, so ponujali. Odlično
darilce, čisto zdravje v majcenih stekleničkah. Majhno je vendar tako prisrčno.
In dragoceno. V praksi seveda predvsem drago.
Tudi na zelenjavni tržnici je
tovrstnega marketinga na pretek. Najkasneje s prvim mrazom, ko je glavne vrtne
sezone konec in moramo po zelenjavo na tržnico, se korenje spremeni v korenček,
solata postane solatka, motovilec pa motovilček, po dekah ga prodajajo. Rukolo,
oprostite, rukolico pa po gramih. Dobro, da ne po listkih. Tudi domača jajčka
imamo, gostobesedno ponuja branjevka, pa tako dober zeljček smo skisali letos,
ste ga že poskusili? Kaj pa kisla repica, pa tale sivček, kar topi se v ustih,
še domače krvavičke, boste vzeli? Seveda, kar sem z robo – in že vlečemo evre,
pravzaprav evrčke iz žepov.
Gre za čuden paradoks, kako s
pomanjševalnicami stvarem povečati vrednost. Seveda samo navidezno. Naj ne
zamerijo, a zdi se mi, da so ženske bolj kot moški nagnjene k takemu čebljanju.
Zakaj otroci pogosto govorijo
v pomanjševalnicah? Ker jih tako učimo, seveda. Če gre za zelo neješče bitjece, ni težko razumeti zaskrbljenih staršev, ki si pomagajo na vse načine.
Otrok bo juhico, krompirček in mesek gotovo lažje spravil dol kot pa juho,
krompir in meso, mar ne? Če ne mara mleka, bo mogoče srknil vsaj malo mlekca?
Včasih se otroški žargon
nikoli ne konča in dogajajo se kar komični prizori. Znanka, tako kot jaz že
babica, je zadnjič predlagala, da greva na malčko. Približno že vem, kam to
pelje, a se pustim zapeljati. V lokalu polistam jedilni list, negotovo izbiram
iz ponudbe malic, medtem ko se ona hitreje odloči. Ker zadnje čase nima pravega
apetita, s čimer seznani vse navzoče, bo použila samo solato. Pavzaprav
solatko, kot se izrazi. A zahteva, da priložijo še nekaj olivic, pol jajčka,
malo sirčka in pršutka, pa bog ne daj
česnčka, paradižnik naj bo izključno češnjevček. Pa dober olivček naj bo
in na popečeni kruhek naj ne pozabijo, roti že natakarjev hrbet.
Gospod natakar se je dobro vživel
v igro in ni prav na nič pozabil. Za povrh je dodal še prisrčen nasmešek, ko se
je po obedu rahlo priklonil pred njo, rekoč: “Izvolite računček, gospodična.”
(Odprta kuhinja, 31. 1. 2016)
