 |
| November v Istri |
Receptom, ki zahtevajo več kot pet sestavin, se izogibam. Nimam pravega potrpljenja. Niti na pamet mi denimo ne pride, da bi tehtala kakih petnajst različnih sestavin, zato da bi po več urah zapletenega kuhanja nazadnje prišla do dveh žlic omake. Čemu le?
Tudi pri peki sladic se vedem podobno; zapleteni recepti me ne zanimajo. Moji domači so bili čisto zadovoljni, ko sem jim poleti ponujala preproste sadne pite. Testo pripravim po receptu 3:2:1 (trije deli moke, dva dela maščobe, en del sladkorja), dodam jajce, razvaljam kar v pekaču in po vrhu naložim sezonsko sadje ter spečem. V eni uri je vse gotovo. Hit letošnjega poletja so bile maline z domačega vrta, takoj za njimi pa marelice, borovnice in breskve.
Jeseni, ko dozorijo jabolka, se pri nas odpre sezona štrudlja. Iz moke, vode in žlice olja umesim mehko testo, ga razvlečem po mizi, namažem s prepraženimi drobtinami ter potresem z naribanimi jabolki. Preprost, hrustljavo pečen štrudelj se vedno posreči pa vsi ga imamo radi. Še največ se zamudim z ribanjem rabolk, a to opravilo rada podtaknem možu.
Seveda se kdaj pa kdaj, ko ima kdo rojstni dan, lotim tudi zahtevnejše torte, saj slavljenca rada razveselim. A to vendarle ni vsak teden. Potica je na vrsti dvakrat letno in čisto nič več: ob Božiču in ob Veliki noči mora biti na mizi, kot veleva tradicija, enako tudi piškoti pred koncem leta. Pečem vaniljeve kifeljčke in včasih še medenjake.
O svojem kuharskem kažipotu, ki me vztrajno usmerja k poenostavljanju in iskanju bližnjic, pa sem se pred dobrim mesecem, ko sem malce potrenirala svojo potrpežljivost, zamislila.
V naši istrski vasi se radi držijo tradicije. V soseščini se je par pripravljal na poroko, kar za sabo potegne veliko druženja. Navada je, da pred ohcetjo priredijo fantovščino in dekliščino, bodoča zakonca prideta osebno povabit vsakega svata na slavje, v tednu pred poroko pa z darili prihajajo k njunima družinama sorodniki, prijatelji in sovaščani. Na dan poroke sta pogostitvi na domu neveste in ženina, zatem pred cerkvijo in nazadnje še v gostilni. V tednih po poroki zakonca in/ali njuni starši obiščejo vse, ki so bili v dogodku soudeleženi in se jim osebno zahvalijo za njihov prispevek. Prav vse te dogodke spremljajo jedača in pijača ter predvsem ogromne količine peciva. V tem času se k hiši ne pride brez pladnja piškotov, odide pa tudi ne praznih rok.
Ob vsem tem seveda ni čudno, da se tedne pred poroko peče in peče in peče. V več hišah. Tradicionalno morajo biti na vsaki poroki poleg številnih drugih vrst peciva tudi breskvice, piškotne kroglice v videzu breskev. To je pecivo, ki se ga jaz, glede na prej navedeno, nikoli ne bi lotila.
Naša soseda, mama ene od poročnih prič, jih je, ne da bi ob tem zanemarila svoje delo na polju in v hlevu, pridno delala ves teden. Naredila je več tisoč majhnih breskvic. V velikanski plastični kadi je umesila testo in najprej spekla kakih petdeset pladnjev majhnih piškotov, ki so v premeru merili dobra dva centimetra. Vsakemu od njih je bilo treba izdolbsti majceno vdolbinico, ne da bi ga pri tem preluknjali. Vanjo je kasneje, ko je lepila po dva skupaj, nadevala kremo. Zatem je kroglice namočila s sokom (in vinom) ter povaljala v obarvanem kristalnem sladkorju. Na koncu je bila polna hiša pladnjev z breskvicami, ki so se sušile.
Skupaj z nekaterimi sosedami sem sodelovala pri izdelavi vdolbinic. Sedele smo okrog mize in sama sem tiho in skrajno zbrano delala tiste luknjice, prvič v življenju. Skrbelo me je, da bom uničila preveč piškotov. Druge so jih sproščeno dolble in vmes klepetale ter se smejale, malo pa škilile proti meni, kako mi bo šlo. Za vsak preluknjan piškot so me hitele tolažiti, da se itak rabi drobtinice za nadev. Počasi sem se sprostila, vse bolje mi je šlo, med prsti mi je ostalo le nekaj zdrobljenih piškotkov. A to ni bilo najvažnejše. Ta večer sem se učila potrpežljivosti, spretnosti, natančnosti, sodelovanja, prostovoljnega dela za druge, strpnosti in še marsičesa. Ter se pri tem toliko nasmejala in tako dobro imela, kot že dolgo ne.
'Odprta kuhinja, 29. 10. 2017)
