Vietnam, Halong Bay

Prek 2000 otočkov, ki navpično štrlijo iz morja, se preriva v zalivu Halong Bay, ki sva ga obiskala danes. Z nočnim vlakom sva se pripeljala v Hanoi iz vlažne in mrzle Sape, kjer sva se včeraj poskušala ogreti na vse načine, med drugim tudi z masažo, ker je bilo res mraz, saj sta bili celo maserki, medtem ko sta naju masirali, oblečeni v plašča in štrikani kapi. Na vlaku je bil z nama v kupeju simpatični Francoz, mladi glasbenik iz Toura, ki igra bobne v rock skupini in potuje po svetu. Dolgo v noč smo se pogovarjali, potem pa prepustili premetavanju in ropotanju, ki naj bi nas zapeljala v spanec. Ob šestih zjutraj smo bili v Hanoju, pol ure pred prihodom je začela iz zvočnika na ves glas igrati neka nemogoča vietnamska glasba, takšna udarna. Je kar trajalo, da smo odkrili, kje se ta šmentani zvočnik ugasne, a smo se ob tem dodobra prebudili, do konca pa še potem, ko sva jo peš mahnila proti centru mesta. Nahrbtnika sva oddala v hotelu, ob osmih pa šla na avtobus oz. kombi za Halong Bay. Namesto napovedane tri ure smo za pot porabili štiri in pol v eno smer, ker obnavljajo cesto. Vodil nas je fantič s piščalko, s katero nas je devet potnikov iz kombija seganjal na kup, tudi kadar smo na kupu že bili. Zelo je užival v svoji vlogi. Vsako pripoved je začel tako, da nas je "dear ladies and gentlemen" lepo pozdravil, zaželel lep dan in povedal, da je srečen, ker je naš vodič. Prav hecen fant. Med dolgo vožnjo sva se zabavala, ko sva ga gledala in poslušala. 

V pristanišču Halong Baya se je gnetlo turistov in ladij; teh sta dve vrsti, take za dnevno vožnjo in druge, na katerih se lahko prespi. Midva sva bila na prvi med samimi Azijci. Ves program je načrtovan, najprej eno uro vožnje po zalivu, vmes kosilo, nato pristanek in ogled kraške jame, še malo vožnje do splava, kjer je mogoče najeti čoln za dodatno vožnjo po zalivu in vrnitev v pristanišče, če se nisi odločil prespati na ladji. Hvalabogu se midva nisva, ker je bilo ob petih popoldan na ladji že pošteno mraz, ne vem kaj bi počela do naslednjega dne. Precej skomercializirano je vse skupaj, otočki oz. štrline pa so vseeno zelo zanimivi in niso brez razloga vpisani na seznam svetovne dediščine. Tudi cena za enodnevni izlet iz Hanoja je ugodna: 15 dolarjev za vožnjo z avtobusom in ladjo, ogled jame in kosilo. Danes ni bilo najlepše vreme, zato je bilo morje umazano zelene barve, v jasnem dnevu v njem odseva nebo in je gotovo še lepše. Med turističnimi ladjami se vozijo čolnički z ribiči, ki živijo v barvitih plavajočih hiškah. Ko smo pristali v nekem zalivu, smo se vzpeli po stopnicah skoraj na vrh otočka, vstopili v veliko in efektno osvetljeno kraško jamo in na drugi strani zaliva prišli ven. V jami naj bi videli določene like, ki jih ustvarjajo kapniki, vidi pa itak vedno vsak po svoje. 

Za kosilo so naju posedli za mizo s štirimi Kitajci. Jedi so postavili na sredo mize: skledo riža, pečen tofu, spomladanske zvitke, jajčne roladice, skledo sočivja, nekakšno blitvo, lonec školjk v omaki z ananasom in koriandrom ter velikansko kuhano ribo. Celo ribo. Nam pa so dali palčke in vsakemu majhno skodelico. Kitajci so bili skrajno vljudni in se niso smejali, ko sva nespretno s palčkami lovila riž in poskušala odlomiti kak košček ribe. Navsezadnje sva se vseeno kar nasitila, bi pa bilo prehranjevanje s palčkami dobra pot do vitkosti, se mi zdi.

Zaradi dolge poti sva prišla v hotel šele ob devetih, precej utrujena, nakar se je izkazalo, da so naju prebukirali. K sreči se je F spomnil, da so najino rezervacijo zapisali v nek zvezek na zadnjo stran. Tako so napako priznali in za isto ceno sva dobila boljšo sobo v bližnjem hotelu. Konec dober vse dobro, a ne.

Vietnam, treking v okolici Sape

Riž je pospravljen, polja pripravljena na novo setev

V vaseh v okolici Sape blizu meje s Kitajsko živi več etničnih skupin, ki izhajajo iz Kitajske. Med seboj se precej razlikujejo, tako po noši, navadah, veri, jeziku in še čem. Naša vodička Son je iz skupine črnih H'mongov, so pa še rdeči H'Mongi, rožasti H'mongi, skupina Dzai in številna druga ljudstva. Nekaj vasi smo danes obiskali. Preživljajo se s kmetijstvom, v glavnem z rižem, terase z rižem pokrivajo skoraj vse površine strmih bregov okrog vasi. Dežja je vse leto dovolj, celo zdaj v sušnem obdobju se ga ne manjka, od spomladi do jeseni pa se kar zliva z neba, da se reke v grapah napolnijo do vrha in čez. 

Ob devetih, ko je bil čas odhoda, se je močno ulilo, zato je trgovina s pelerinami čez cesto nasproti hotela naredila kar dober promet. Škoda, da nam niso prodajali še pohodnih palic, nadvse prav bi prišle. Dokler smo hodili ob robu ceste, je kljub dežju kar dobro šlo, potem pa smo se po strmi blatni stezi začeli spuščati navzdol. Po nekaj deset metrih so se nekateri zaradi skoraj nemogoče hoje obrnili, malo kasneje je nek Korejec grdo padel, da so ga odpeljali nazaj, drugi pa smo se poskušali prebiti po blatni drsalnici navzdol. In kasneje strmo navzgor pa spet navzdol. Ravnega ni bilo nič. Zdaj so nastopile domačinke H'Mongčanke, ki so nas ves čas spremljale, oblečene v dekorativna indigo oblačila in obute v plastične natikače na boso nogo. Njim ni skoraj nič drselo, so že znale stopit na pravo mesto. Prijele so nas za roko, ena ali dve, kolikor se jim je zdelo potrebno glede na naše sposobnosti, in nas varno spravile čez najbolj kritična mesta. Nekateri so se čutili bolj sposobni samostojne hoje, zato so bili padci kar pogosti. Tako smo kolovratili štiri ure, ves čas je močno deževalo. Vmes smo se malo pogovarjali, vse spremljevalke so znale za silo angleško  in so se rade pogovarjale. Zanimalo jih je, od kje smo, koliko otrok imamo, koliko smo stari ipd. Pripovedovale so tudi o sebi. Vse imajo doma otroke, ki jih čuvajo možje, stari starši, le najmlajše so nosile s seboj, privezane na hrbtu. Son, ki dela kot vodička že štiri leta, je v tem času rodila vse tri otroke. Samo en mesec po porodu je ostala doma, potem pa je najmlajšega nosila s seboj, večja dva pa puščala doma. Nekatere spremljevalke so nosile na hrbtu pletene koše, v katerih so imele izdelke za prodajo, razne vezenine, torbe, nakit ipd. So zelo atraktivnega videza, manjše postave, vedno nasmejane. Vse imajo črne dolge lase, umetelno ovite okrog glave, tako da začnejo prepletati zadaj na temenu, ovijejo okrog in spnejo z dekorativnimi sponkami. Lase si morda še kdaj postrižejo pred poroko, potem pa nikoli več. Naša Son si jih je odpela, da je pokazala, kako dolgi so. Opere si jih vsake 3-4 dni, zato se ji prav lesketajo. Mislim, da so kar ponosne na svoje lase. Nosijo velike srebrne uhane, oblečene so v doma stkana platnena oblačila, obarvana v indigo in bogato izvezena. Pokrite so s karirastimi rutami živih barv, prepletenimi v nekakšen turban. Že majhne punčke naučijo vesti, nato pa svoje izdelke prodajajo turistom. Ko se pri šestnajstih ženska poroči, priredi družina slavje za vso vas. Moževa družina plača okrog 25 miljonov dongov, to je dobrih tisoč dolarjev, darovati morajo tudi določeno količino prašičev, piščancev in riža. Zaradi številnih gostov na poroki na koncu skoraj nič ne ostane. Ženske iz plemena rdečih H'Mongov, ki smo jih danes tudi srečevali, si po poroki pobrijejo obrvi in lase visoko na čelu ter nadenejo atraktivno rdeče pokrivalo. 

Ko smo se nekako pridrsali do vasi, kjer naše spremljevalke živijo, so odprle koše in trgovina se je začela. Razumljivo so pričakovale, da se bomo oddolžili za njihovo pomoč in kaj kupili. Tako smo tudi storili, potem pa so nas začele oblegati še deklice, ki so po četrt dolarja ponujale izvezene zapestnice, ki so jih same naredile. Pod streho so nam postregli kosilo, piščanca, ohrovt in umešano jajce ter obvezen riž, zelo dobro je bilo, a nas je mokre malo zeblo, v nadaljevanju poti pa se je za hip pokazalo nekaj sonca, pa tudi blata ni bilo več toliko. Šli smo skozi vasi z betonirano osrednjo potjo, po kateri so se vozili celo motorji, tudi trgovina z vsem mogočim je zacvetela ob obeh straneh poti. Pred šolo so se igrali otroci. Osnovna šola traja tri leta od petega do osmega leta, nato grejo v srednjo šolo do petnajstega leta, potem pa večina šolanje zaključi, ker bi se bilo treba preseliti v Hanoi in šolanje plačati. Nazaj v hotel nas je pozno popoldne odpeljal avtobus, 15 blatnih km je bilo kar dovolj za en dan. Žal razgled na riževa polja v megli in dežju ni bil tako lep kot bi bil v soncu, a izkušnja hoje po strmih blatnih poteh bo ostala v spominu za zmeraj. Ne bom pozabila drobne a čvrste roke, ki mi je dajala toliko opore, čeprav bi na prvi pogled lahko narobe sodila, da sem močnejša od postavice, ki mi ni segla niti do ramen. Mislim, da so H'Mongčanke vsestransko močne ženske. Pa ne mislim ravno na fizično moč.

Kakšno je šele v deževnem obdobju!

Spremljevalki na trekingu, pripravljeni na pomoč

Na maminem hrbtu ga dež nič ne moti

H Monke imajo rade srebrn nakit

Ni več mlada, ušesni okras pa ima še vedno rada

H Monki ali Dzajki?

Voda z neba, voda na tleh - v sušnem obdobju

Riževa polja

Majhni, a čvrsti pomočnici na blatnih poteh

Resna, ker življenje ni pravljica

Son, mamica treh otrok

Angleščine se je naučila od turistov

Vietnam, z nočnim avtobusom v Sapo

Son, vodička iz etnične skupine črni H Mong

Tale nasmejana mladenka na fotki je naša luštna vodička Son iz etnične skupine črni H'Mong, ki nas bo dva dni spremljala na trekingu po vaseh v okolici Sape. V Sapo sva prišla zgodaj zjutraj z nočnim spalnim avtobusom, kar je svoje vrste doživetje. Vso noč sva se stiskala, pa ne samo midva, pač pa vsi potniki na dvojnih sedežih-posteljah, širokih kakih 70-80 cm, narejenih za manjše ljudi kot smo zahodnjaki, še posebej nekateri. Dvakrat je avtobus ustavil, domačini so vsakič malicali trdo kuhana jajca, kruh in meso, turisti smo bili bolj zdelani in smo samo malo pretegovali uokončine. Še dobro, da sva bila krepko utrujena po včerajšnjem celodnevnem pohajkovanju po Hanoju. Opazovala sva življenje na ulici, kjer se vse dogaja. Motorje imajo parkirane v kuhinji, jedo pa na pločniku. Tudi frizerji in brivci kar zunaj na kakšen zidek postavijo ogledalo in veselo opravljajo svoje delo. Že navsezgodaj se kuri pod lonci in kotli, v katerih veselo brbota, ženske in moški na drobno režejo zelenjavo in različne vrste mesa, sedijo pa na svojih miniaturnih stolčkih. Ne vem, kdaj, če sploh, se življenje v Hanoju kaj umiri. Naogled sva šla po turi, ki jo priporoča LP, začne se v Ngoc Son Templju na otočku sredi jezera,  ato pa. Aokrogpo starem delu mesta. Okrog jezera je lepa sprehajalna pot, predvsem starejši na obrežju telovadijo tai chi, pri čemer strmijo v vodo. Ko sva počivala na klopci, sta dvakrat pristopila študenta, da sta z nama opravila intervju v angleščini. Eden se pogovarja, drugi mu pomaga iskati besede, tretji pa snema. To imajo za seminarsko domačo nalogo na faksu. Prav zanimivo. Vsi se zelo radi učijo angleščine zaradi bodoče službe, čeprav sta bolj zaželeni korejščina in kitajščina.

Tudi naša vodička Son, ki sem jo omenila na začetku, kar dobro govori angleško, naučila se je od turistov. V šoli se etnične skupine učijo samo vietnamščino in jezik svojega ljudstva H'Mong. Son je končala osnovno in srednjo šolo, to pomeni konec šolanja s pet ajstim letom, obe sta brezplačni, zvezke in knjige si morajo kupiti sami, a niso obvezni, marsikdo nima denarja zanje. Potem se je poročila, navadno se punce poročajo pri 16 letih. Son ima pri 23 letih že tri otroke, najstarejša ima 3,5 let, najmlajši sin pa eno leto. Z družino živi v eni od oddaljenih vasi, še nikoli ni bila nikjer dlje od Sape, čeprav si zelo želi videti Hanoi. 

V Vietnamu leta štejejo drugače, ko se rodiš, si že star eno leto. Vsako četrto leto v njihovem koledarju je prestopno, kar pomeni, da je en mesec podvojen, recimo dvojni marec ali dvojni april. Zato se tudi začetek novega leta premika.

Skupina petih je šla danes z vodičko Son do vasi Cat Cat, kar je pomenilo nekaj sto metrov višinske razlike strmo dol in nato počasi nazaj, 3 km v eno stran, a res zelo strmo. Nazaj grede so se ponujali motoristi, da bi nas peljali, a sva šla raje peš. Precej divje vozijo. Ves čas so nas spremljale domačinke, oblečene v tradicionalna oblačila in prodajale različne spominke. Vaščani Cat Cat se preživljajo s kmetijstvom, živali se prosto pasejo, povsod se sprehajajo prašiči, koklje s piščančki, race, govedo. Gojijo riž in koruzo, prvega zase, drugo za živali. Pa tudi s turizmom se ukvarjajo zadnje čase. Gojijo tudi konopljo, iz katere delajo platno, ki ga barvajo v indigo. Barvo pridobivajo iz rastline indigo. Barvanje je zelo dolgotrajen postopek, traja več mesecev. Pokazali so nam notranjost enega od bivališč, v katerem živi deset ljudi. Zdaj družine niso več tako številčne kot nekoč, odkar imajo v vasi ambulanto, v kateri vsak dan dela en zdravnik in dve sestri, ki svetujejo tudi  pri načrtovanju rojstev. Menda imajo dovolj dela. V vasi sta tudi osnovna in srednja šola, v katerih se šola okrog sto otrok. Družine si želijo sina, ki je dolžan poskrbeti za ostarele starše, medtem ko gre hči od doma. Zato imajo otroke, dokler se ne rodi sin. Naša Jon ga že ima, tretji po vrsti je, zato ne bo imela več otrok. Kadar ona dela kot vodička, skrbi za otroke in gospodinjstvo mož, ko se vrne domov, kar je z motorjem kakšno uro daleč, prevzame ona skrb za dom, mož pa gre delat na polje ali kam drugam.

Zdaj je v Sapi in okolici sušno obdobje, ohladi se do kakih 5-10 stopinj, aprila se začne deževje, takrat je tudi topleje, do 30 stopinj. Danes mi je bilo vroče samo pri pešačenju navkreber, drugače se bo pa kar treba obleči. Po moje je kakih petnajst stopinj, bolj megleno.

ulica

Fantje na ulici čistijo zelenjavo za juho

Tudi kolo je izvrstno tovorno vozilo

Koliko robe na dveh kolesih

Resna in dostojanstvena Vietnamka

Nekoč so bile te hipe samo lepe

Pisane H Monke

Šivanje izdelkov za dom in prodajo

v kuhinji

Dokler ne shodi, se otrok tišči maminega hrbta

Zlat zob je skoraj obvezen del noše

V hiši družine črnih H Mongov

Otroci so turistov veseli

Vietnam, še vedno Hanoi

Glasbenica v Templju literature

Hanoi je velemesto, a njegov ožji del, staro mestno četrt, sva danes dodobra prečesala. Najprej sva obiskala nekaj turističnih agencij v sosednji ulici in našla pametnega fanta, ki je zelo hitro začutil, kakšne želje imava, pa še njegova ponudba je bila najugodnejša. Uskladili smo se za štiridnevni treking po vaseh v okolici Sape, enodnevni izlet v Halong Bay (napoveduje se slabo vreme za tisti čas), nato pa nočni avtobus do Hue. Vsi po vrsti zatrjujejo, da so na poplavnem področju turisti zaželeni, ter da ni tam nobenih težav, torej greva še tja.

V nadaljevanju sva nekaj ur iskala reprezentančni nogometni dres. V Vietnamu nogomet nič ne pomeni, zato je bilo kar precej težav, a tako je, če imaš doma nadobudnega nogometaša. Usmerili so naju na stadion malo ven iz mestnega središča, v okolici katerega je precej športnih trgovin. Sva uspela? Zaenkrat ne povem. Seveda sva spotoma vadila gibanje v prometu. Pločniki so zasedeni s parkiranimi motorji ali stolčki, na katerih jedo, pijejo, kaj popravljajo, se pogovarjajo ... Zabavno. V enem takih lokalov sva spila kavo, natar je mizico taje zamenjal, kot da bi jo pobrisal, čeprav je bila samo mokra.

Ustavila sva se tudi v Templju literature, kjer je bila množica študentov, ki so se fotografirali posamično in skupinsko. Lepo opravljeni, nekateri so v rokah držali diplome, punce so se postavljale v posebne poze. Vietnam i se zelo radi fotografirajo, kadar so lepo napravljeni in pripravljeni za poziranje. To veščino osvajajo že od malega. Zelo radi se fotografijajo skupaj z zahodnjaki, zato so bili presrečni, ko sva pristala, da se slikajo z nama. Eden je vprašal, potem so pa kar v vrsti stali. Tempelj je posvečen Konfuciju, v čast osnovanja prve vietnamske univerze pred skoraj tisoč leti. 

Še malo naprej je Muzej lepih umetnosti, večji in bogatejši kot v Saigonu. Kamnita božanstva usmiljenja tisoč rok, tisoč oči je risala skupina čisto majhnih otrok, presenetljivo dobro. Sedeli so kar na tleh in zbrano delali. Potem so tu kipi budističnih menihov z velikimi ušesi in seveda veliko slik, precej od njih z motivi iz vojne. 

Ob vrnitvi sva se spet oglasila v turistični agenciji, da sva potrdila in plačala aranžma za nekaj naslednjih dni. Potem pa sva se na dolgo zaklepetala s fantom, ki je pripovedoval o njihovi ljubezni do fotografiranja. Študentje, ki sva jih danes videla, bodo diplomirali šele prihodnjo pomlad, do takrat pa se bodo še večkrat slavnost o fotografirali. Pred poroko ima par kar nekaj fotografskih seans, eno posebej ob nakupu prstanov. Datum poroke skrbno izberejo, pomembna je prava luna in položaj zvezd. Pripovedoval je tudi o sebi. Njegova želja je biti kmet, pri čemer nima podpore staršev. Študiral je v Nemčiji, a zaradi zdravstvenih težav tam ne bi dobil zdravniškega dovoljenja, zato se je vrnil. Dela vsak dan 12 ur, enako ob vikendih, dopusta nima, včasih si vzame dva prosta dneva za obisk domačih.      Vzel bo kredit za nakup zemlje, ki ga bo odplačeval 50 let, redil bo zajce, ki so tukaj zelo cenjeni. Življenje v mestu mu ne ustreza, bolje se počuti na podeželju. Simpatičen in zgovoren fant. Priporočil nama je tudi dober hotel v bližini za enega prihodnjih dni, ko se bova vrnila iz Sape.  In tudi restavracijo, kamor sva šla kasneje na večerjo in res je bilo dobro in poceni (5 € za oba, s pijačo vred). 

Danes je nedelja, zato so odprli glavna vrata na katedrali sv. Jožefa v bližini. Ozvočenje so uredili tudi zunaj cerkve, veliko vernikov je sedelo zunaj na malih plastičnih stolčkih, veliko pa kar na svojim motorjih, s katerimi so se pripeljali. Vietnamci so prav zraščeni s svojimi motorji, na katerih se vozijo, počivajo, jedo, spijo. Morda še kaj, kdo ve.

Običajen prizor na ulicah Hanoja

Na motorjih se vozijo, sedijo, spijo, jedo, ...

Najprej skupinska fotografija, diploma enkrat kasneje

Fotografirano šolsko prijateljstvo

V templju literature

Sošolca ali ljubezenski par?

Vsak posebej narejen na roke

Želva simbolizira dolgo življenje, ptič z zrnom v kljunu pa - že kaj.

kamnite želve, te res dolgo "živijo"

Fotografiranja se je treba učiti od malega

Vietnam, Hanoi

Juha Po, radi jo imajo vsi

Zgodaj je bilo treba vstati, ker naju je ob 7h že čakal taxist, da naju je odpeljal na letališče, okrog poldne pa sva pristala v Hanoju. Nizka oblačnost ali megla bi bil pravi opis vremena. Pa sopara in malo čez 20 stopinj. Pred letališčem sva piskala avtobus, ki naju je odpeljal do mesta, kakšno uro daleč, za dva dolarja. Taxisti računajo za isto pot 15 dolarjev.  Malo sva se še sprehodila, ker je avtobus ustavil na nasprotni strani jezerca. Danes je sobota, videla sva veliko mladih parov, ki so se fotografirali ob jezeru. Zgledali so kot mladoporočenci, a ni bilo nikjer nobenih svatov. Mogoče je bila to kakšna generalka, vsak par je imel svojega fotografa, da jih je postavljal v razne poze. Pa sprehajalci so bili, družine z otroki, večinoma mladi ljudje, in slikarji so risali portrete. Luštno. Rezervirani hotel Splendid Junior sva našla v ozki ulički takoj za katedralo. Prvi vtis je bil dober, postelja pripravljena kot za mladoporočenca z brisačo na sredini,  zloženo v srce in okrašeno s cvetnimi lističi vrtnic. Res se jim da. Prijazna mlada receptorka je takoj privlekla na plan tudi ponudbe za izlete v Sapo in Halog Bay, a sva si vzela čas za premislek.

Po osvežitvi sva postala lačna, kar ni problem, hrane je dovolj na ulici, kjer se na vsakem koraku kaj kuha. Juha, na primer.  Z mesom ali samo z zelenjavo, res je dobra. Še kakšen čili za povrh, pečeee! Velika skleda za dolar in pol. Potem sva vstopila eno številnih turističnih agencij, prijazna agentka je svetovala podobne aranžmaje kot v hotelu, a za veliko nižjo ceno. Mogoče jutri poiščeva še kakšno, predvsem zaradi cene, ki so lahko zelo različne za isto stvar, kot je videti.

Danes je sobota in na eni daljših ulic so postavili nočno cestno tržnico, stojnice stojijo sredi ceste, po obeh straneh hodijo obiskovalci, vmes pa se vozijo še motoristi. Kaos. Na stojnicah pa ogromno razne krame, cunje, če lji, igrače, posode, ni da ni, tudi bele miške prodajajo, res ne vem, za kakšen namen. Mogoče za hrano domačih kač? Trgovina na drobno je v tej socialistični državi v razcvetu. Vse skupaj je bilo precej utrujajoče, vsako prečkanje ceste pa zaradi motoristov kot ruska ruleta, a se mi zdi, da sva se že prilagodila na ta cestni režim. Pa saj se moraš, gre za življenje ali smrt, brez pretiravanja.

Jutri pa naju čaka ena lagodna, mirna nedelja. Recimo.

Jezero Hoan Kiem v Hanoju

Foto seansa pred poroko

Vhod v Ngoc Son tempelj v Hanoju

V parku ob jezeru Hoan Kiem

Katedrala svetega Jožefa v Hanoju

Prisrčno postlana postelja

Ulična kuhinja

Umetelno olupljen in narezan ananas za pol dolarja