Zadnjič sem mimogrede omenila, da bi rada napisala nekaj o gobah. To bo pa precej kratka zgodba, se je nasmehnil mož, ki zelo dobro ve, da v vsem svojem življenju nisem našla več kot dveh ali treh jurčkov. Pa kakšno pest lisičk bi še lahko dodala, a te s svojo živo rumeno barvo tako rekoč same “skačejo” v košaro. Gobe seveda niso le jurčki in lisičke, prijatelj denimo jih pozna “samo” kakih šestdeset ali sto različnih vrst, kar se mi zdi nepojmljivo, pri čemer je to še vedno manjši del tovrstnega življa v naših gozdovih. Pa ne gre za to, da bi gob ne našla zaradi svojega skromnega znanja.
Kadar greva midva gobarit, dela on prav to: išče, najde in nabira gobe. Medtem pa gre meni po glavi vse kaj drugega. Takoj ko pod nogami zaslišim pokljanje suhih vejic , zaznam vonjave lesne trohnobe, pomešane z divjim klorofilom, moj pogled pa od podrasti kar sam uide navzgor. Oči se v glavnem pasejo po drevesnih krošnjah, skozi katere se sem pa tja kaže modro nebo, včasih skoznje pronicajo tudi sončni žarki in ustvarjajo neznansko zanimive podobe. Če se namesto tega z listja in vej scejajo kapljice vode, je učinek še osupljivejši. Pravzaprav je meni gozd najljubši v dežju.
Ko tako “iščoč gobe” buljim naokrog, več navzgor kot pod noge, so moževe oči že dodobra naravnane na barvo in obliko jurčka, zato ne mine dolgo, ko se prvi prikaže. Njemu, seveda, jaz ga ne vidim niti potem, ko mi ga kaže s prstom in ga imam tako rekoč pred nosom. Uspešna nabiralka gob pač ne bom, v tem pogledu sem že zdavnaj obupala nad sabo. Pravim gobarjem se moram pravzaprav iskreno opravičiti, ker sem doslej gotovo več jurčkov nehote pohodila kot utrgala. Kljub temu bom še naprej z užitkom “gobarila”. Po svoje.
Pa nisem mislila pisati samo o tej vrsti gob.
Včasih za koga pravimo, da je prava goba in tak vzdevek mu ni ravno v čast. Tudi o teh gobjih primerkih ne mislim razpredati na dolgo in široko, imajo zadosti problemov sami s sabo in posledično še kdo od bližnjih.
Spomnila sem se na neko drugo gobo, na ličnega lesenega jurčka, ki smo ga pri nas doma shranjevali med šiviljskim priborom. To so bili časi, ko so se stvari (in ljudje) še poskušali popraviti, če se je kaj zalomilo in pokvarilo in se jih ni takoj zavrglo in zamenjalo za nove. Ko se je denimo na nogavici naredila luknja, se je vzelo lesenega jurčka, prek njega navleklo nogavico, da je bilo blago lepo napeto , potem pa z gostimi navzkrižnimi nitmi raztrganino temeljito zakrpalo. Mogoče bom tega jurčka še kje izbrskala in ga pokazala vnukoma, da me bosta nejeverno gledala, ko jima bom opisovala, čemu smo ga uporabljali. Za silo ga je pri tem opravilu lahko nadomestila navadna odslužena žarnica. Tudi te niso več v rabi.
Danes so v gospodinjstvu udomačene drugačne gobe in gobaste krpe, vsaka je ozko specializirana: ena je za kozarce, druga za okna, spet tretja za posodo, a ne za teflon, za keramiko je drugačna kot za lesena tla, ena je za omare, druga za umivalnik, tista za brisanje prahu je drugačna od one za loščenje. Pa to seveda še zdaleč ni konec seznama. Ne spomnim se, kdaj so se tovrstne gobe prav prihuljeno prikradle v naše domove in navadno čiščenje povzdignile na piedestal. Nekoč, ko skrb za čistočo še ni bila znanstvena disciplina, smo dotrajane stare rjuhe razrezali na manjše kose, mehkejše so bile za brisanje prahu po omarah, bolj grobe za lesen pod.
Medtem, ko tipkam, pogledujem skozi zaprašeno okno in tehtam; naj grem izbirat ustrezno gobo za bleščečo čistočo šip ali bi šla raje gobarit? Odločitev pravzaprav ni težka. Menda jurčki v tem mokrem poletju poganjajo kot nori.
(Odprta kuhinja, 21. 9. 2014)
