Če bi se morala odločati med
Zajtrkom na travi in Zajtrkom pri Tiffanyju, bi izbrala zajtrke na Dorićevi
njivi. Čuden odgovor, priznam, a bom v nadaljevanju poskušala razložiti.
Zajtrk na travi je znana
slika francoskega slikarja Edouarda Maneta, ki je pred dobrimi 150 leti povzročila
veliko vznemirjenja. Prizor na sliki prikazuje dve oblečeni moški figuri, ki
sedita na travi, poleg njiju pa se z gledalci ležerno spogleduje povsem gola
ženska, ob kateri je košara s hrano. Verjetno za zajtrk. Vznemirljiva ni bila golota
sama po sebi, pač pa kombinacija golote in oblečenih figur.
Zajtrk pri Tiffanyju je
nastal skoraj sto let kasneje, najprej kot roman Trumana Capoteja, petnajst let
kasneje pa so po njem posneli kultni film z napozabno Audrey Hepburn v glavni
vlogi. Film, ki so mu po ameriško dodali srečni konec, enako kot roman prikazuje
dve skrajnosti: na eni razkošne zabave in življenje na veliki nogi, na drugi
osamljenost in zapuščenost, ko se sanje razblinijo. Ne eno ne drugo ne bi bilo
tako izrazito, če bi ju prikazali vsako posebej.
Je že tako, da je svetloba videti
zares svetla šele takrat, ko se dotakne teme. In obratno.
Pa se vrnimo k našim zajtrkom
na Dorićevi njivi, ki sem jih omenila na začetku. Čeprav so že toliko oddaljeni,
da so postali legenda, so delćek naših življenj, zato so mi neprimerljivo
ljubši od najlepše slike, knjige ali filma, ki so navsezadnje samo fikcija.
Imeli smo srečo, da se je premanturska
družina Dorić naveličala obdelovati njivo na Kamenjaku, skrajnem koncu
istrskega polotoka, potem ko se je nanjo vsako jesen naselila jugoslovanska
armada. Nam je bila njiva tik ob morju všeč zaradi enkratnega razgleda, z
lahkoto smo se udomačili. V vasi so nas poznali kot tiste z Dorićeve
njive. Povedali so nam, da v tem delu polotoka
rado piha, pa da v bregu, kamor pozimi pljuska razpenjeno morje, ne preživi
nobeno drevo. Naravne sence torej ni bilo. Verjetno je prav zaradi vetra naša platnena
improvizacija ostala nikoli povsem dokončan projekt. Radi so nas imeli vsi
vetrovi, burja še posebej. Objemala, božala, največkrat pa bičala in grizla nas
je skoraj brez prestanka. Nismo se preveč jezili, ker je v vsaki stvari tudi kaj
dobrega. V prepišnem okolju namreč ne preživi noben komar! Pod dišečo, posušeno,
orumenelo poletno travo je bila debela plast zemlje, katere svežina je bila znosno
ravnotežje žgočemu poletnemu soncu.
Najlepša so bila jutra. Odrasli
smo se navsezgodaj, jaz navadno še na pol v miže, da sem se spotikala ob skale
in korenine borovcev. odpravili proti slabo uro oddaljenemu koncu polotoka. Skozi
bodičavo rastje smo se prebijali do roba pečine, kjer je morje najčistejše in
voda najbolj modra, s sebe smo sprali prah, pomešan z znojem, se v hladni vodi do
konca zbudili in razvedrili ob misli na nov počitniški dan. Ko so tudi otroci počasi
prilezli iz prikolic, je bil na vrsti zajtrk. Eden od očetov se je lotil
mazanja kosov kruha z marmelado, pašteto ali Viki kremo, drugi je čim bolj na
tanko rezal kolobarčke salame. Vedrca marmalade ali čokoladnega namaza so
zdržala par dni, tanka čajna salama še manj. Otroci so se sami od sebe postavili
v vrsto in se takoj, ko so so dobili svoj namazan kos kruha, spet priključili repu.
Nikoli ni bilo treba nikomur prigovarjati, naj za božjo voljo vendar kaj poje. Če
ni preveč pihalo in odnašalo ognja, nam je uspelo skuhati še lonec čaja, da so otroci
spili nekaj toplega, preden so se zapodili v morje.
Zakaj so mi naši zajtrki na
Dorićevi njivi tako ljubi, da imajo po vseh teh letih v spominu še vedno posebno
mesto? Navsezadnje nismo jedli nič posebnega: namazan kruh, čaj, kdaj pa kdaj
pečena jajca in odrasli ob posebnih priložnostih požirek česa krepkejšega, da
smo pregnali jutranjo slabost. Sedeli smo na vegastih stolih, ki smo jih
neprestano premikali pod majavo platneno streho, da bi vsaj glavo spravili v
senco, V vetru smo lovili snopiče včerajšnjega časopisa, ki nam je ob kavi dal malce
kavarniški občutek. Premlevali smo trače in nepomembne časopisne novice, ob tem
pa zrli daleč proti modremu obzorju, za katerim so se razblinjale nekakšne
skrbi. Živeli smo počitnice.
Počitniški zajtrk nima prav
nobene podobnosti s tistim, ki ga zaužijemo (ali pa ne) vse druge dni. In danes
se spet začenjajo počitnice…
(Odprta kuhinja, 26. junij 2016)
