Ko je naša mama živela v tej hiši, je imela prijateljico Stanko. Nista se prav pogosto družili, ker takratni časi pač niso dopuščali držanja križem rok. Je bilo treba delati. A trdnost prijateljstva pač ne more biti pogojena s pogostostjo stikov. Na pragu odraslosti ju je življenje frcnilo vsako na svoj konec sveta. Nekaj časa sta še imeli stike, potem ne več. Kazalo je, da sta se mladostni prijateljici za vedno razšli.
Preskočila bom kakih šest, sedem desetletij. Naša mama je zaradi bolezni žal pozabila skoraj vse, kar se ji je v življenju lepega zgodilo. K sreči pa tudi vse, kar je bilo hudega. Sem pa tja v njeno temo posveti žarek, večinoma iz časa zgodnje mladosti. Tega potem obdelujeva z vseh strani, enega in istega, spet in spet. Skoraj vsak dan skupaj pijeva kavo, mama ves čas govori, a žal njenih besed ne znam in ne morem povezati v smiselne stavke. Oni dan pa je začela pripovedovati, kako sva se vedno dobro razumeli, da sva skupaj hodili okrog, tudi plesat sva šli skupaj. Ta je pa bosa, sem hotela reči, a sem se še pravi čas ugriznila v jezik. Kaj bi ji oporekala, črne luknje v spominu pač poskuša zapolniti z njej všečno vsebino. Še dobro, da je tako. Tako sva se "pogovarjali" dan za dnem, dokler nisem nekega dne presenečena ugotovila, da me ni več. Izginila sem iz njenega spomina. Nima hčerke, ne spomni se, da bi jo sploh kdaj imela. Danica? Ne, to ime ji je povsem neznano. Postala sem Stanka, prijateljica iz mladih dni. Ko smo ji previdno in počasi poskušali dopovedati, da nisem Stanka, in kdo da sem v resnici, je bila iskreno presenečena, a je vztrajala pri svojem. "Bodi, kar hočeš, zame si Stanka," je bila odločna. In moj F je postal Jože. "A sama si prišla, kje je pa Jože," me je danes spet in spet spraševala. "Jože je ostal doma, danes ima veliko dela," sem ji potrpežljivo odgovarjala. Oprostite, prijateljica Stanka ji je potrpežljivo odgovarjala.
