Nočna potica

Zadnja leta najraje delam nočno potico. Prvič sem bila skeptična, če se bo posrečila, zdaj pa me ne skrbi več. Letos sem imela pri izdelavi izvrstno pomočnico, Katarino. Kaj pomočnico, pravo sodelavko! Kar naprej me je spraševala: "Ali lahko to tudi jaz poskusim narediti? Čisto sama?" In je. Natehtali sva vse sestavine in dali vzhajat kvas. Testo je umesil strojček, ki je ropotal četrt ure, da je bilo vse dobro pogneteno. Vzhajanje testa pri tem receptu ni potrebno, pač pa ga kar takoj tanko razvaljamo in nadevamo. Katarina je napela vse moči, da je močno pritisnila z valjarjem. Ob robovih sem ji malo pomagala. Čisto na koncu sva k sodelovanju privabili še dedija, ki se ni mogel upreti dobri volji, ki je vladala v kuhinji. Že prej sva pripravili orehov nadev. Orehova jedrca je stresala v strojček, kakšno je vmes končalo v njenem želodčku, zmleta pa je stresala v skledo. V zmes je dodala odmerjeni sladkor, jaz pa sem prilila vrelo mleko in sladko smetano. Katarina je naredila sneg iz beljakov ter ga je previdno vmešala v orehov nadev. Še kar na debelo sva ga razmazali po zvaljanem testu, potresli namočene rozine, nato pa sem ga tesno zvila. Naredila sem več zvitkov, dva velika za glavni pekač in nekaj manjših za okrogle lončene modle. Vse tako pripravljene potice sem pokrila s prtičem in odnesla v zimski vrt. Do jutra so bile na hladnem, zato niso še prav nič vzhajale, a nič zato. Pečico sem prižgala na 170 stopinj, potice pa premazala s stepenim rumenjakom in jih dala v pečico. Če kakšne pol ure so se dvignile in zadišale. Manjše sem pekla 40 minut, večjo pa slabo uro. Videz je po mojem mnenju soliden, prvi preskuševalec, ki je vedno strog kritik, je pohvalil tudi okus. Juhu, zmagali sva! In se pri tem neizmerno zabavali.