Saint Jean Pied de Port

Zadnjič, ko se mi je zdelo, da mi na slikarskem tečaju ne gre prav dobro, mi je profesorica svetovala, naj si izberem pokrajinski motiv, ki mi nekaj pomeni. O, to pa ne bo težko! Izbrala sem motiv na fotografiji. V francoskem mestecu Saint Jean Pied de Port, ki leži v Pirenejih tik ob meji s Španijo, sva bila za zdaj štirikrat. Mestece je na naju ob vsakem obisku naredilo nepozaben vtis. Enkrat sva prav tam začela pešpot, dolgo 800 km, drugič pa sva enako dolgo romanje v tem kraju končala. A čisto prvič sva bila v SJPP pred kakšnimi petnajstimi leti sredi julija, ravno ko je bil francoski državni praznik. Bilo je nadvse živahno, zato sva tako kot  nekateri domačini Baski, pokriti z značilnimi črnimi baretkami, sedla v kavarnico ob cesti in naročila un demi rouge. Prinesli so nama ga v lični steklenici, ki je bila videti kot nekakšna vazica. Razgled na prizorišča proslave je bil odličen, med mimoidočimi pa je bilo zelo veliko takšnih z nahrbtniki. Verjetno gredo v hribe, sva sklepala. Takrat še nisva vedela, da se prav tod začenja Camino Santiago, ena od številnih Jakobovih poti proti Santiagu. Pred štirimi leti sva šla na to pot prvič tudi midva. Seveda sva na predvečer v isti kavarnici naročila un demi rouge. In nato še dve leti zatem, ko sva med potepanjem po Franciji "zašla" v ta kraj in seveda tudi leto zatem, ko sva v mesto prikorakala skozi znamenita Jakobova vrata. Ta prihod je bil najlepši: z nahrbtnikoma na ramenih in z nepozabnimi izkušnjami prehojene dolge poti. Kako se je prilegel kozarec rdečega, ki sva si ga nalila iz tradicionalnega un demi rouge.

Saint Jean Pied de Port, akvarel