Češnjev cvet

Na Portugalskem

Samo enkrat v življenju sem češnje kupila v trgovini. Stara sem bila sedem let. Ob koncu šole je šel naš prvi razred na končni izlet v Litijo. Mama mi je zjutraj dala nekaj denarja, naj si spotoma kupim malico. V trgovini sem negotova stala pred trgovko, ker nisem vedela, kaj bi. Potem se zagledala češnje. Nisem se mogla premagati, ves denar sem dala na pult, ravno za četrt kile sladkih hrustavk ga je bilo. Odnesla sem jih v koničastem škrniclju, ki sem ga izpraznila, še preden sem prišla do lokalne železniške postaje, kjer je imel naš razred zbor. Ne spomnim se, kaj smo si tisti dan na našem izletniškem cilju ogledovali, a ko me je med malicanjem sošolcev učiteljica vprašala, zakaj ne jem, sem ji rekla, da nisem lačna. Kaj sem pa hotela drugega.

V tistem obdobju so se mi češnje zdele vrhunec slasti. Na bližnjem državnem posestvu, kjer okoliških otrok niso preganjali, zato smo se lahko prosto pasli po sadnem drevju, češenj niso imeli. Tako pač je v človekovi naravi, da malo ceni, kar ima, več pa tisto, česar nima. In si neizmerno želi.

Prijateljica, srečnica, se je odselila v hišo z vrtom, na katerem je kraljevala velikanska češnja, da vseh niti obrali niso, pač pa so na koncu dozorele popadale po tleh, kar se mi je takrat zdelo nedoumljivo. Črvive so, je bila prijateljica zgrožena, ko sem ji rekla zanje. Celo razpolovila je eno, da sem lahko videla migetajočo belo nitko, ki se je zvijala v rdečem sočju. Potem je padla ponudba. Če pojem odprto češnjo z vidnim črvom, jih lahko dobim z drevesa, kolikor hočem. Tehtala sem: na eni strani majhen črviček, na drugi sladke češnje, ki so me vabile z vej. Zaprla sem oči in črva s češnjo scela pogoltnila. Žal en dokaz poguma ni zadostoval, pojesti sem morala še eno pa še eno pa še eno …, da so se mi po dolgih mukah končno odprla vrata v raj. Neprijeten test mi ni zatrl ljubezni do češenj, a sem od takrat skrajno previdna. Tistih iz trgovine sploh ne jem, z drevesa pa le, če se poprej prepričam, da še niso mesene.

S češnjami me veže tudi marsikatera prijetna izkušnja. Na portugalskem podeželju, kjer živijo najprijaznejši ljudje na svetu, so nama v neki vasi odžagali vejo, obloženo z debelimi, slastnimi hrustavkami, da sva se lahko sladkala spotoma, med hojo, tam nekje na petstotem kilometru je bilo. Najslajše češnje doslej sem jedla v južni Franciji, lepljiv sok mi je tekel za rokav, ko sem jih smukala z obloženih vej velikanskega češnjevega nasada. Lastnika ni bilo videti, pač pa je bila ob robu sadovnjaka skrinjica, v katero si po svoji presoji vrgel novcev, ki bodo šli za dober namen, kot je pisalo na priloženem listu. Najljubšo češnjo, ne sadež, celo drevo, pa sem dobila skupaj z možem. Ne vem, če nisem bila v hipu še malo bolj zatreskana, ko sem ugotovila, da imajo pri njem doma ne eno, pač pa kar tri češnje, od katerih sta bili dve kasneje priključeni vrtu ob najini hiši. Čez leta smo bili ostarelo drevo prisiljeni podreti, a ni šlo v peč, pač pa deske še vedno potrpežljivo čakajo mojstra, ki bi znal iz njih izvabiti kakšen prav poseben izdelek. Ko češnje dozorijo, pa ni kaj čakati. Hitro jih je treba obrati in porabiti, nobenega cincanja ne prenesejo.

Še krajšega veka kot sadež je češnjev cvet. V razcvetu, ko je krasota skoraj boleče popolna, naj se oči in srce napijejo čudeža, ki ne bo večno trajal! Japonci so umetnost občudovanja
češnjevih cvetov, ki so s svojo lepoto, krhkostjo in minljivostjo prispodoba življenja, pripeljali do popolnosti. Sakura, češnjev cvet, tudi neuradni simbol Japonske, privabi vsako pomlad pod krošnje dreves množice občudovalcev na hanami, piknik, na katerem posedajo po trati, uživajo tradicionalne jedi, pijejo sake, plešejo in se veselijo. Ob tem pa občudujoče zrejo v oblake nežno rožnatih češnjevih cvetov, ki se bodo usuli ob prvi sapici.

(Odprta kuhinja, 6. april 2014)