Mineštro
(minestrone) naj bi si izmislili Italijani, poznajo pa jo še marsikje po svetu;
tudi v Sloveniji. Mesno zelenjavnim enolončnicam, kot so bloška trojka,
kozjanski korejevec, kočevski čušpajz, pohorski lonec, idrijski smukavc, briška
kuhnja, vipavska šelinka in podobno, bi naša mama, ki prihaja s primorskega
konca, vsem po vrsti odločno rekla mineštra. Ali pa mineštrica, kakor se je rada
ljubkovalno izrazila, da bi preprosto jed nekako povzdignila.
Pri nas je bila
pogosto na jedilniku, pozimi praktično vsak delovni dan. Priprava se je začela
že zvečer. Mama je namočila fižol, vedno je dodala pest debelega, laškega, ta
je bil posebej dober in sladek. Zjutraj je vodo odlila in prilila svežo, dodala
sol, cel poper, strok ali dva česna, timijan, šetraj in lovorov list ter
pristavila na štedilnik. Ko sem začela hoditi v šolo, je opravilo večkrat
prepustila meni. Fižol je moral zavreti, preden sem šla od doma, da sem lahko temperaturo
toliko zmanjšala, da je čisto počasi brbotalo vse dopoldne. Če se je fižol malo
preveč razkuhal, ni bilo nobene posebne škode. Ko sem prišla iz šole, sem v
lonec stresla pest ali dve polžkov ali koščke olupljenega krompirja. Kadar smo
mu dodali ječmenček, kislo repo ali zelje, kar se je vse kuhalo posebej, je
bilo opravilo samo malo zamudnejše. Na koncu sem prilila svetlo prežganje, ali
pa tudi ne, če se mi ni ljubilo. Pa je bila jed za dan ali dva pripravljena! Lahko
smo jo pogrevali, jedel pa je vsak takrat, ko je prišel lačen domov. Ata si je
v mineštro na krožniku vedno namlel popra in prilil žlico vinskega kisa, a to
zadnje le v primeru, če je bila jed krompirjeva. To navado sem povzela po njem.
»V fižolu so same koristne beljakovine,« nam je mama dodatno »poprala« kosilo, kadar
v loncu ni bilo nikakršnega mesnega dodatka. Sama ga nisem pogrešala, izrečene trditve
pa tudi nisem pozabila.
Če je kuhala glavna
kuharica, to se pravi naša mama, si je dala malce več opravka. Skupaj s fižolom
je dala kuhat drobno narezano korenje, kolerabo in zeleno, včasih je v lonec
stopila svinjska noga ali pa so se skupaj s fižolom kuhala prekajena rebrca. Zakuhane
testenine so bile domače, ročno narejene. Kdaj pa kdaj je za zraven spekla še bel
kruh s hrustljavo skorjico. Takšno je bilo naše vsakdanje zimsko kosilo; preprosto,
a meni še danes najljubše.
Poletna mineštra
je kuharsko malce zahtevnejša, saj sveža zelenjava, za razliko od fižola, nikakor
ne sme biti razkuhana. Sestavine so krompir, stročji fižol, grah, korenje, bučke,
blitva, kar pač raste na vrtu .Recept je čisto preprost. Tistega, kar imaš
najraje, daš v lonec največ, drugega pa manj. Najprej daš kuhat zelenjavo, ki
se kuha najdlje in potem po vrsti. Lahko dodaš koščke klobase, ni pa nujno.
Pred nekaj dnevi je
bil v Gračišću v hrvaški Istri 11. festival istarske maneštre. Dve ekipi sta
prišli iz Slovenije, vsi drugi so bili iz bližnje okolice. Na tlakovanem trgu
obnovljenega srednjeveškega mesteca so postavili ognjišča, v loncih je počasi vrelo
štiri popoldanske ure, preden so bile juhe pripravljene za pokušanje. Razen ene,
zelene mineštre, je bila osnova vseh drugih fižol, dodatki pa so bili: krompir,
kisla repa, kislo zelje, ječmenček, koruza (a ne navadna, pač pa domača
trukinja), domači široki rezanci (gumolji), šparglji in koromač. Ko smo od nastopajočih
poskušali izvabiti skrivnost dobre jedi, je bil odgovor preprost: »Mineštra
vsebuje, kar imaš na voljo. Če imaš prekajeno svinjsko nogo, dodaj tudi to.
Lahko jo uporabiš dvakrat ali trikrat, nekaj bo že dala od sebe.«
Pokuševalcev od
blizu in daleč ni manjkalo, marsikdo se je ustavil na poti na morje, nekateri
so prišli sem nalašč zaradi mineštre. Za dober evro si je dobil polno skodelico.
Prepričana sem, da so na koncu še postrgali po dnu kotličkov. Bila je prava
mineštrica.
(Odprta kuhinja, 7. 7. 2013)