Obilje bučk

Pečene paprike, polnjene z bučkami in skuto

 Letos, enako kot vsako leto, nam sredi poletja bučke rastejo kot podivjane. Najprej čakaš, da bo prva zacvetela, kmalu zatrem pa jih je naenkrat toliko, da ne veš, kako bi jih porabil. Če kakšen dan nisi dovolj pozoren, ti lahko zrastejo čez glavo. Trenutno jih imam polno košaro, treba si bo izmisliti še kakšen nov način priprave. No, pa poskusimo.

Kaj imamo v hladilniku? Paprike, skuto, kislo smetano, jajca ... dovolj bo.

Najprej nasekljamo čebulo in jo na olju podušimo. Bučke narežemo na trakove, kar z lupino vred. Večjim prej izrežemo peščišča, manjšim jih ni treba. Bučke dodamo čebuli in jih dušimo toliko časa, da spustijo vodo, pustimo, da se tekočina pokuha.

Vmes zmešamo skuto, kislo smetano in jajce. Mešanico vlijemo k ohlajenim bučkam. Če se ti zdi mešanica preredka, lahko dodaš žlico drobtin. Solimo, popramo, dodamo nasekljan peteršilj. Malo pustimo, da se drobtine napnejo.

Paprikam odrežemo pecej in izdolbemo peščišče. Nadevamo jih s bučno mešanico in tesno drugo poleg druge naložimo v naoljen glinast pekač s pokrovom.

Pečemo jih dobro uro na 200 stopinj, vmes malo pokontroliramo in čas skrajšamo ali podaljšamo. Na koncu jih odkrijemo in deset minut pečemo pod žarom.

Ker ne gre, da bi tukaj objavljala nekaj nepreverjenega, sem eno pečeno papriko takoj poskusila. Dobra je bila. Morala sem se premagati, da nisem "poskusila" še druge. 

 Nekako se mi zdi, da bo pasala tudi hladna. Mogoče jutri.

Breskova pita

Breskova pita

Danes se kuhala češpljev džem brez sladkorja. Kar dolgo se kuha, vsake toliko ga  je treba premešati, torej moram biti kje blizu kuhinje. Najbolje, da čas izkoristim in še kaj spečem, sem si rekla, denimo breskovo pito. Takšne stvari rada naredim, še posebej zato, ker so hvaležni odjemalci zagotovljeni.

Torej. V mikser sem dala 15 dag masla in 8 dag sladkorja (rjavega). Ko se je počasi mešalo, sem not ubila  eno jajce, vmes pa natehtala 25 dag moke. Danes sem vzela pšenično polnovredno, ki smo jo v nedeljo prinesli s Sorževega mlina. Moko sem stresla v mikser, da se je naredila testena kepa.

Mastno testeno kepo sem raztegnila po pekaču. Če hočete videti, kako to naredim, lahko pogledate tukaj. Pekač s testom sem dala v hladilnik, vmes pa pripravila breskve. Kakšno kilo sem jih vzela (sem pozabila stehtati), prelila sem jih z vročo vodo, da sem jih lažje olupila, nato sem jih narezala na rezine. Vsako na štiri dele.

V posodo sem dala 20 dag skute, 10 dag mascarponeja, pol kozarca sladke smetane (to so bili vse ostanki v hladilniku) in 1 vanilij sladkor. S to mešanico sem namazala testo, nanj naložila breskve in vse skupaj dala v ogreto pečico. 

Pita se je pol ure pekla na 185 stopinj pri spodnjem grelcu, nato pa še 15 minut pod rahlim žarom. Pečeno sem mislila še sladkati po vrhu, pa sem pozabila (še dobro, da sem, ker je bila čisto dovolj sladka), ker smo jo prej razrezali in še toplo snedli. Do predzadnjega kosa, ki je šel "za sabo". 

Aja. Tale srček se je pa kar nekako vrinil noter. To pomeni, da je pita narejena z ljubeznijo. Na tak način vedno rata.

Robidova pita

Letos so naše robidnice zelo dobro obrodile. Pravzaprav robidnica, ker imamo samo eno. Lani je bilo robid bolj za vzorec, pa še tiste sem pobrala, ko še niso bile povsem zrele. Nisem vedela. Robidnica namreč še ni zrela, čeprav sadeži postanejo črni. Treba je počakati, da dozorijo do te mere, da se jagoda, takoj ko se je dotakneš, skotali v tvojo dlan. In to je bilo točno danes. Nabrala sem jih polno skodelico. Fant, so sladke! Kaj pa zdaj? Naredimo pito.

Za testo lahko umesimo krhko testo po pravilu 3:2:1 ( 30 dag moka : 20 dag maslo : 10 dag sladkor) in eno jajce, ga pustimo vsaj pol ure počivati v hladilniku in nato razvaljamo v pekaču. Če smo malo nestrpni (jaz), lahko vzamemo listnato testo, ga okroglo obrežemo in obložimo dobro namazan pekač.

Po testu razmažemo stopljeno črno čokolado. Če smo prave volje, lahko s čokolado najpej rišemo vzorce po testu, na koncu pa je treba čokolado vseeno razmazati po vsej površini.

Po čokoladi naložimo robidnice. Ko na polovici vidimo, da jih bo premalo za ves pekač, dodamo krog malin in nato še krog ribeza. Ali pa kakor nam paše. Mislim, da bom prihodnjič iz svetlo/temnega sadja narisala nek drug vzorec.
Sadje potresemo s sladkorjem (ne preveč), nato pa damo pito v ogreto pečico. Pečemo pol ure na 185 stopinj (upoštevamo lastnosti svojega pekača). Sama sem najprej 25 minut pekla samo pri vključenem spodnjem grelcu, nato pa za 3 minute vključila zgornji žar.

A če je bila pita dobra? Še ne vem. Jutri prideta predvidoma dve preskuševalki. Dopoldan ena iz predhodnje generacije, popoldan pa druga iz prihodnje generacije. Pa da vidimo, kakšna bo ocena!

Domači paradajz

Kakovost besedne zveze domač paradajz lahko razume samo nekdo, ki ima na vrtu - domač paradajz. Greš na vrt, tako enkrat proti večeru, ko se je zelenjava naužila  sonca, ko se je paradajz odel v nekaj med karmin in angleško rdečo, barvo paradajza pač, nemara bi bilo primerneje reči, da se je odela. Ker se je tudi močno nadišavila - v paradajzovo skušnjavo, kot bi lahko ta parfumček imenovali.
 No, pa sem pred parimi minutami zares šla na vrt. Dlan sem upognila pod paradajzov trebušček, nežno ruknila navzgor, da se je poslovil od peclja, ga dala v cedilko in med zelenjem poiskala naslednjega in potem še enega in še zadnjega, lepo rdečega. To so naši prvi letošnji. Težko sem se premagala, da nisem že kar takoj na vrtu, pri priči, ugriznila v rajsko jabolko in preskusila, če je to to, kar mora biti. Skušnjava!
Ja, je. Prav ta prav dišeč paradajz je. Pravkar dozorel. Lepo sem ga narezala v skledico, dodala nekaj grške fetke, malo sveže, pravkar utrgane bazilike in ga polila z oljčnim oljem ter potresla s solnim cvetom.
Zdaj vas pa ne rabim več zraven. Čisto sama bom počasi uživala vsak grižljaj posebej. Egoistično? Meni se niti ne zdi.

Mica, hvala

Kapelica v spomin Mice Hvala v Vnajnarjih

Mimo tele kapelice, ki ji rečemo micahvala, vodijo številne poti. Najljubša mi je tista, ki se začne pri Lazarju v Besnici in vodi na Janče in nazaj. Ni prav kratka, kake tru ure in pol traja v eno stran in ne dosti manj v drugo, a je strašno lepa. Večinoma gre skozi gozd, malo dol in več gor. Pot si lahko tudi skrajšaš, začneš denimo že bolj pri vrhu hriba, obrneš pa namesto na Jančah na eni od prijaznih kmetij ob poti. Pravzaprav cilj v tem primeru niti ni toliko važen, gre za pot oziroma hojo.
Kapelica stoji malo pred vasjo Vnajnarje, zgradili so jo v predprejšnjem stoletju. Njen namen je vsaj nekoliko pojasnjen z zapisom v notranjosti, ki se glasi nekako takole: Na tem mesti je Mica Hvala nanaglima smert storila na tainta dan leta nevem več katerega. Zamislila sem si, da jo je udarila strela, to bi bilo najbolj spektakularno, lahko je bil pa tudi strašen umor ali obupan samomor, najbolj verjetno pa čisto navadna srčna kap ali kaj podobnega. Mica se je pisala Hvala, kapelico pa so ji (svojci? prijatelji? vaščani?) postavili v spomin, torej v nekakšno zahvalo. Čez toliko let, desetletij, stoletij namen niti ni več tako pomemben, čeprav bi me zanimalo, kdo je bila ta Mica Hvala, ki jo zaradi kapelice še vedno vlačimo po zobeh.
Zadnjič enkrat sva šla spet mimo micehvala, avto sva pustila malo nižje in se napotila proti Volavljam, kjer so pri Travnarju pekli vola. Vsako leto enkrat ga pečejo. Enega prejšnjih obiskov je bil čisto zanič, a zakaj ne bi dali ljudem še druge priložnosti? Tokrat je bil vol še kar dober.
Pred kapelico je cvetela oljna repica, prizor je dopolnjeval kozolec za njo in čisto zadaj so se videle Kamniške planine. Ne moreš si kaj, da ne bi podobe shranil na svoj trdi disk - v svoj spomin.
Mica, kdorkoli si že bila, hvala, da nama daješ vedno znova motiv za pot.

Ko cveti kres, je vse mogoče

Mineštra

Mineštro (minestrone) naj bi si izmislili Italijani, poznajo pa jo še marsikje po svetu; tudi v Sloveniji. Mesno zelenjavnim enolončnicam, kot so bloška trojka, kozjanski korejevec, kočevski čušpajz, pohorski lonec, idrijski smukavc, briška kuhnja, vipavska šelinka in podobno, bi naša mama, ki prihaja s primorskega konca, vsem po vrsti odločno rekla mineštra. Ali pa mineštrica, kakor se je rada ljubkovalno izrazila, da bi preprosto jed nekako povzdignila.

Pri nas je bila pogosto na jedilniku, pozimi praktično vsak delovni dan. Priprava se je začela že zvečer. Mama je namočila fižol, vedno je dodala pest debelega, laškega, ta je bil posebej dober in sladek. Zjutraj je vodo odlila in prilila svežo, dodala sol, cel poper, strok ali dva česna, timijan, šetraj in lovorov list ter pristavila na štedilnik. Ko sem začela hoditi v šolo, je opravilo večkrat prepustila meni. Fižol je moral zavreti, preden sem šla od doma, da sem lahko temperaturo toliko zmanjšala, da je čisto počasi brbotalo vse dopoldne. Če se je fižol malo preveč razkuhal, ni bilo nobene posebne škode. Ko sem prišla iz šole, sem v lonec stresla pest ali dve polžkov ali koščke olupljenega krompirja. Kadar smo mu dodali ječmenček, kislo repo ali zelje, kar se je vse kuhalo posebej, je bilo opravilo samo malo zamudnejše. Na koncu sem prilila svetlo prežganje, ali pa tudi ne, če se mi ni ljubilo. Pa je bila jed za dan ali dva pripravljena! Lahko smo jo pogrevali, jedel pa je vsak takrat, ko je prišel lačen domov. Ata si je v mineštro na krožniku vedno namlel popra in prilil žlico vinskega kisa, a to zadnje le v primeru, če je bila jed krompirjeva. To navado sem povzela po njem. »V fižolu so same koristne beljakovine,« nam je mama dodatno »poprala« kosilo, kadar v loncu ni bilo nikakršnega mesnega dodatka. Sama ga nisem pogrešala, izrečene trditve pa tudi nisem pozabila.

Če je kuhala glavna kuharica, to se pravi naša mama, si je dala malce več opravka. Skupaj s fižolom je dala kuhat drobno narezano korenje, kolerabo in zeleno, včasih je v lonec stopila svinjska noga ali pa so se skupaj s fižolom kuhala prekajena rebrca. Zakuhane testenine so bile domače, ročno narejene. Kdaj pa kdaj je za zraven spekla še bel kruh s hrustljavo skorjico. Takšno je bilo naše vsakdanje zimsko kosilo; preprosto, a meni še danes najljubše.

Poletna mineštra je kuharsko malce zahtevnejša, saj sveža zelenjava, za razliko od fižola, nikakor ne sme biti razkuhana. Sestavine so krompir, stročji fižol, grah, korenje, bučke, blitva, kar pač raste na vrtu .Recept je čisto preprost. Tistega, kar imaš najraje, daš v lonec največ, drugega pa manj. Najprej daš kuhat zelenjavo, ki se kuha najdlje in potem po vrsti. Lahko dodaš koščke klobase, ni pa nujno.

Pred nekaj dnevi je bil v Gračišću v hrvaški Istri 11. festival istarske maneštre. Dve ekipi sta prišli iz Slovenije, vsi drugi so bili iz bližnje okolice. Na tlakovanem trgu obnovljenega srednjeveškega mesteca so postavili ognjišča, v loncih je počasi vrelo štiri popoldanske ure, preden so bile juhe pripravljene za pokušanje. Razen ene, zelene mineštre, je bila osnova vseh drugih fižol, dodatki pa so bili: krompir, kisla repa, kislo zelje, ječmenček, koruza (a ne navadna, pač pa domača trukinja), domači široki rezanci (gumolji), šparglji in koromač. Ko smo od nastopajočih poskušali izvabiti skrivnost dobre jedi, je bil odgovor preprost: »Mineštra vsebuje, kar imaš na voljo. Če imaš prekajeno svinjsko nogo, dodaj tudi to. Lahko jo uporabiš dvakrat ali trikrat, nekaj bo že dala od sebe.«

Pokuševalcev od blizu in daleč ni manjkalo, marsikdo se je ustavil na poti na morje, nekateri so prišli sem nalašč zaradi mineštre. Za dober evro si je dobil polno skodelico. Prepričana sem, da so na koncu še postrgali po dnu kotličkov. Bila je prava mineštrica.

(Odprta kuhinja, 7. 7. 2013)

Kolpa, nasvidenje

Po letih doživetij v/na vodi ter ob njej ne morem reči adijo pač pa samo nasvidenje. Pravzaprav se zares poslavlja samo prikolica, midva pa ne. Za vsak slučaj sva si od Lili in Lojza sposodila grablje, da bodo najin povratek malo pospešile. Ko sva v miru vse pospravila in pripravila prikolico za počitnice na morju, sva se sprehodila do reke, ki se je, kakor bi vedela, da odhajava, kazala v svoji najlepši podobi, obsijana od večernega sonca, ki je skozi prozorno vodo svetilo do kamnov na rečnem dnu, da so se delali, kot bi bili nekaj posebnega. Pa saj so. Tri sem vzela za sabo. Ko se jih postavila za fotografiranje v pozo drugega na drugega, se je eden za nalašč spremenil v srce.
In ko sva se ob štirih zjutraj, še v temi, poskušala čim tišje odpeljati iz kampa, da ne bi motila spečih dopustnikov, se je sosedov petelin brez milosti postavil pokonci in začel kikirikati doooobroooo juuutroooo. No prav, pa naj bo dobro jutro. Pa še lep dan za povrh.
Tako zgodaj se nisva zbudila le midva. Ko sva se ob reki vozila proti Petrini in sem imela pripravljen fotoaparat, da bi zalotila nepripravljeno zverino, saj menda zadnje čase, morda zaradi vstopa Hrvaške v EU, medved pri Mavrcu vsak dan brez zadržkov prehaja Kolpo iz ene v drugo državo, a so naju v zasedi namesto medveda čakale prikazni, mogoče so bile rečne vile. Zazdelo se mi je, da se iz meglic, ki so se dvigale iz vode, sliši hihitanje: oj zdaj gre mo oj zdaj gre mo na zaj še pri de pri de mo...
Seveda pridemo! V kraje lepih spominov se vedno radi vračamo.