Mineštra

Mineštro (minestrone) naj bi si izmislili Italijani, poznajo pa jo še marsikje po svetu; tudi v Sloveniji. Mesno zelenjavnim enolončnicam, kot so bloška trojka, kozjanski korejevec, kočevski čušpajz, pohorski lonec, idrijski smukavc, briška kuhnja, vipavska šelinka in podobno, bi naša mama, ki prihaja s primorskega konca, vsem po vrsti odločno rekla mineštra. Ali pa mineštrica, kakor se je rada ljubkovalno izrazila, da bi preprosto jed nekako povzdignila.

Pri nas je bila pogosto na jedilniku, pozimi praktično vsak delovni dan. Priprava se je začela že zvečer. Mama je namočila fižol, vedno je dodala pest debelega, laškega, ta je bil posebej dober in sladek. Zjutraj je vodo odlila in prilila svežo, dodala sol, cel poper, strok ali dva česna, timijan, šetraj in lovorov list ter pristavila na štedilnik. Ko sem začela hoditi v šolo, je opravilo večkrat prepustila meni. Fižol je moral zavreti, preden sem šla od doma, da sem lahko temperaturo toliko zmanjšala, da je čisto počasi brbotalo vse dopoldne. Če se je fižol malo preveč razkuhal, ni bilo nobene posebne škode. Ko sem prišla iz šole, sem v lonec stresla pest ali dve polžkov ali koščke olupljenega krompirja. Kadar smo mu dodali ječmenček, kislo repo ali zelje, kar se je vse kuhalo posebej, je bilo opravilo samo malo zamudnejše. Na koncu sem prilila svetlo prežganje, ali pa tudi ne, če se mi ni ljubilo. Pa je bila jed za dan ali dva pripravljena! Lahko smo jo pogrevali, jedel pa je vsak takrat, ko je prišel lačen domov. Ata si je v mineštro na krožniku vedno namlel popra in prilil žlico vinskega kisa, a to zadnje le v primeru, če je bila jed krompirjeva. To navado sem povzela po njem. »V fižolu so same koristne beljakovine,« nam je mama dodatno »poprala« kosilo, kadar v loncu ni bilo nikakršnega mesnega dodatka. Sama ga nisem pogrešala, izrečene trditve pa tudi nisem pozabila.

Če je kuhala glavna kuharica, to se pravi naša mama, si je dala malce več opravka. Skupaj s fižolom je dala kuhat drobno narezano korenje, kolerabo in zeleno, včasih je v lonec stopila svinjska noga ali pa so se skupaj s fižolom kuhala prekajena rebrca. Zakuhane testenine so bile domače, ročno narejene. Kdaj pa kdaj je za zraven spekla še bel kruh s hrustljavo skorjico. Takšno je bilo naše vsakdanje zimsko kosilo; preprosto, a meni še danes najljubše.

Poletna mineštra je kuharsko malce zahtevnejša, saj sveža zelenjava, za razliko od fižola, nikakor ne sme biti razkuhana. Sestavine so krompir, stročji fižol, grah, korenje, bučke, blitva, kar pač raste na vrtu .Recept je čisto preprost. Tistega, kar imaš najraje, daš v lonec največ, drugega pa manj. Najprej daš kuhat zelenjavo, ki se kuha najdlje in potem po vrsti. Lahko dodaš koščke klobase, ni pa nujno.

Pred nekaj dnevi je bil v Gračišću v hrvaški Istri 11. festival istarske maneštre. Dve ekipi sta prišli iz Slovenije, vsi drugi so bili iz bližnje okolice. Na tlakovanem trgu obnovljenega srednjeveškega mesteca so postavili ognjišča, v loncih je počasi vrelo štiri popoldanske ure, preden so bile juhe pripravljene za pokušanje. Razen ene, zelene mineštre, je bila osnova vseh drugih fižol, dodatki pa so bili: krompir, kisla repa, kislo zelje, ječmenček, koruza (a ne navadna, pač pa domača trukinja), domači široki rezanci (gumolji), šparglji in koromač. Ko smo od nastopajočih poskušali izvabiti skrivnost dobre jedi, je bil odgovor preprost: »Mineštra vsebuje, kar imaš na voljo. Če imaš prekajeno svinjsko nogo, dodaj tudi to. Lahko jo uporabiš dvakrat ali trikrat, nekaj bo že dala od sebe.«

Pokuševalcev od blizu in daleč ni manjkalo, marsikdo se je ustavil na poti na morje, nekateri so prišli sem nalašč zaradi mineštre. Za dober evro si je dobil polno skodelico. Prepričana sem, da so na koncu še postrgali po dnu kotličkov. Bila je prava mineštrica.

(Odprta kuhinja, 7. 7. 2013)