 |
| Vietnamski deček, akvarel |
Pisati o stvareh, povezanih s
hrano, se zdi na prvi pogled zelo preprosto. To je vendar nikoli končana
zgodba, neizčrpen vir navdiha! Pridelovanje živil, nakupovanje in priprava
hrane, uživanje v okusih, … vse našteto ali pa vsaj zadnja faza je vendar neizogiben
del našega vsakdanjika, skoraj tako samoumevno kot dihanje. Pa vendar o hrani
nismo navajeni razpredati na dolgo in široko. Razen Francozov. Ti se lahko o
vsem, kar je povezano s hrano, z veseljem in lahkoto pogovarjajo od jutra do
večera. Videti je, da resnično uživajo, ko razlagajo, enako moški kot ženske, kako
jim je uspelo nabaviti takšna in drugačna izvrstna živila in kakšne dobrote
namerajajo iz njih pripraviti. Radi si izmenjujejo izkušnje, drobne skrivnosti,
recepte. Meni njihov pristop nadvse ugaja.
Pri nas te navade ni. Raje se
pogovarjamo o avtombilih in drugem premoženju, o politikih in tajkunih, o težavah
in problemih, ki jim ni konca in kraja. Izguba časa, če mene vprašate.
Pri nas misli o hrani drži
vsak pri sebi, seveda eni več, drugi manj. Kadar kuhamo za družino, se tovrstnim
razmislekom nikakor ne moremo izogniti. Eno najpogostejših vprašanj je: ”Kaj
naj danes skuham?” Ideje ni od nikoder, čeprav nam prav zdaj domači vrt ali
bližnja tržnica ponujata takšno razkošje, da se nam lahko samo smeji. V
resnici je ponudbi težko slediti. Naenkrat je preveč vsega dobrega, da sam ne
veš, kaj bi vzel. Zadrega se mi zdi primerljiva s situacijo, ko pred polno
omaro vijemo roke, da nimamo kaj obleči.
Vsaka kuhinja diši malce po
svoje. Ponekod je glavna zvezda krompir, drugje testenine. Eni brez mesa ne
morejo, drugi se zanj sploh ne zmenijo. Eni prisegajo na čim bolj preproste
postopke, drugi znajo že slan krop zavreti na svoj, poseben način. Samo
premešati je treba vse te izkušnje, pa bomo dobili kaj novega, drugačnega.
Še tako dobra hrana namreč postane
enolična in dolgočasna, če se ne premaknemo iz utečenih navad. Najtežje si je
izmisliti nekaj novega, izvirnega. Najboljše pesmi so že napisane, pravi pesnik.
In najboljše jedi so že skuhane, bi kdo dodal. K sreči vsi tega ne verjamejo,
vedno se najdejo pionirji, ki jih ni strah zaviti z uhojenih in varnih poti.
Ne vem, ali je želja po
spremembi vsajena že v naše gene ali jo ustvarimo kasneje, ko nas objame bogastvo
življenja z vsem, kar se nam zdi komaj dosegljivo In zato toliko bolj zaželeno.
Ko pridemo na svet, izgleda
vse zelo preprosto. Nobene želje še ni po spremembi, nasprotno, največji mir in
občutek varnosti nam prinaša okolje, ki se čim manj spreminja. Naša najmlajša
članica družine, katere starost merimo še v dnevih, je krasen otrok. Povsem
srečna in zadovoljna je, da kakih osem do desetkrat na dan dobi popolnoma enak
obrok. Vsak dan. Zaenkrat še tudi vsako noč. Enkrat pride hrana z leve in
drugič z desne strani. Včasih tudi z obeh. Z našobljenimi usteci se drobcena
lepotička oklepa izvira, ki ji daje vse, kar si želi in potrebuje. Videti je,
da ji zelo tekne, zato prav nič ne sitnari, pač pa malce zardelih ličk
vsakokrat takoj zatem sladko zaspi.
Kake pol leta bo trajalo, preden
bo postopoma vpeljana v bogate svetove neštetih okusov, vonjav, zaznav in
užitkov. Najprej bo novosti okušala po kapljicah, nato po majcenih žličkah,
marsikatero bo sprva z gnusom izpljunila, preden se bo navadila okusa zelenjavnih
in drugih kašic.
Ko se enkrat naučimo, da je hrana
še kaj več kot le materino mleko, nas želja po okušanju novega in drugačnega zlepa
ne zapusti. Kombinacija slanega, sladkega, kislega in grenkega je v vsaki
deželi, vsaki pokrajini, vsaki vasi, vsaki hiši malce drugačna. Dlje kot gremo,
bolj ko zavijamo z glavnih poti, več je možnosti, da bomo okusili, kar še
nikoli nismo.
Navsezadnje pa se krog
sklene. Obrati kolesa življenja se upočasnijo, pogled je bolj kot naprej obrnjen
nazaj, nemara prav v zgodnje otroštvo. Najljubša jed postane skodela toplega
mleka. Včasih še s kosom podrobljenega kruha. Lahko prav vsak dan enako.
(Odprta kuhinja, 10. september 2017)
