Ko smo kupili kos zapuščene Doričeve njive na Kamenjaku, skrajnem koncu istrskega polotoka, nismo imeli v mislih kmetovanja. Prav nasprotno, načrtovali smo čudovite počitnice. Zaplata tik ob morju je bila vsekakor primernejša za lenarjenje kot za okopavanje skope grude. Nismo se zmotili, desetletje počitnic na njivi nam je ostalo v najlepšem spominu, čeprav smo bolj malo lenarili.
V projekt smo šli skupaj z družino prijateljev in v skupnem gospodinjstvu smo si delili vse, med drugim tudi učenje preživetja v posebnih razmerah. Njiva je pač njiva, zato smo morali marsikaj improvizirati. Izmišljali smo si načine, kako poenostaviti in izboljšati vsakdanjik. Z vodo, ki smo jo prinašali od blizu in daleč, smo ravnali skrajno varčno. Ni nam bilo težko. Saj smo vendar imeli morje čisto pred nosom! Še košaro z umazano posodo smo potopili vanj. Res da je kdaj kakšno žlico odplaknilo, a take malenkosti nam niso bile mar.
Naša vsakdanja naloga je bila skrb za prehrano. Družinska skupnost se je občasno precej povečala; odrasli smo bili ves čas štirje, otroci pa so se z odraščanjem namnožili. Petim domačim so se pridružili prijatelji in včasih še prijateljev prijatelji. Vsi so bili dobrodošli. Nahraniti številno odraščajočo mladež pa ni bil mačji kašelj. Sonce in voda naredita svoje, da je lakota najboljši kuhar, pa so vedele že naše babice. Če si je kateri od otrok zaželel namazanega kruha, so ga isti hip hoteli vsi. Postavili so se v vrsto ter nestrpno mencali, medtem ko jim je eden od očetov potrpežljivo mazal kos za kosom.
Kuhali smo prav vsak dan, izmišljevali smo si primerne jedilnike za dneve, ko je najhuje pihalo in odnašalo plamen. Postajali smo poznavalci in krotilci vetrov, specialisti za burjo. Ko je več loncev čakalo v vrsti za plinski gorilnik, je bila prava umetnost skombinirati jedi ter hkrati vzdrževati ogenj, da ga veter ni upihnil. Pranje solate v burji je bila veščina, dosegljiva izbrancem. Kazalo je, da bo pripravljanje hrane ostalo zapleteno za vse večne čase, a se je izkazalo drugače.
Jeseni, ko je bilo do počitnic še daleč, smo v neki planinski koči zagledali bakren kotliček in v hipu se nam je posvetilo. To je rešitev! Mojster Gregor je potreboval veliko priprošenj in moledovanja, da ga je potrpežljivo nakoval do poletja, ko smo ga končno odpeljali na morje in preskusili. Nova pridobitev se je izkazala v več pogledih, pravzaprav je imel kotliček skoraj čudežno magnetno moč. K sebi je zvabil oba očeta, ki sta navdušena prevzela glavne kuharske naloge, ženskemu delu pa prepustila pomožne, denimo čiščenje zelenjave, pomivanje posode in podobno. Popolna kuharska začetnika sta se spremenila v prava chefa, v kotličku sta se naučila skuhati vse, od ocvrtega krompirčka do medvedovega golaža. No ja, palačinke smo seveda pekli še po starem.
Obljubljenih sardelic v marinadi kljub temu nismo dočakali, ker je oblast naš ljubi Kamenjak spremenila v narodni park, nam pa prepovedala kampiranje. Lahko pa na naši njivi spet posadimo krompir.
(Odprta kuhinja, 1. februar 2015)
