V trdih časih se
najbolje učimo. To je uvodni stavek priročnika Pridelujmo več dobre zelenjadi, ki
je v zavidljivi nakladi štiri tisoč izvodov izšel na začetku druge svetovne
vojne, ko je imel naš narod gotovo hujše skrbi kot kako obdelovati vrtiček. Kljub
temu je bila drobna knjižica hitro razprodana in še pred koncem vojne
ponatisnjena.
Kaj je narekovalo
takšno slo po vrtnarskem znanju sredi vojne vihre? Pomanjkanje hrane je bilo najbrž
eden od razlogov, čeprav se mi zdi, da takrat niso toliko razpredali o lakoti
kot danes. Je šlo preveč zares. Mislim, da je bilo samoumevno, da je treba
zemljo obdelati, da je pravzaprav prednost, če jo lahko.
Kljub mnenju
nekaterih, da slabše kot je zdaj, ne bi moglo biti, k sreči ni tako. Dokler so polja
še opuščena, zaraščena in zapleveljena, ne bi smelo biti lakote. Težko je sprejeti,
da otroci lačni zlezejo pod odejo, ker jim starši nimajo kaj dati za večerjo. Seveda
pa je hudo, če nekateri komaj napraskajo za skorjo kruha, medtem ko ga pri
sosedu mečejo v smeti. Primerjanje, ki po eni strani poganja, da rinemo naprej
in na bolje, zna zarezati tudi globoke rane. Očitno pa ne tolikšne, da bi
prijeli za motiko in si sami pridelali vsaj krompir in zelenjavo. Izgovorov je
kolikor hočeš: ker se ne splača, ker nimam niti za seme, ker nisem sam kriv, da
sem brez službe, ker se mi dogajajo krivice, ker vsi kradejo, ker ne bom garal
na tuji zemlji, ker imam svoj ponos, ker nimam svojega vrta, ker ne znam
vrtnariti…Vsaj zadnji izgovor bi lahko ovrgli. Ni treba iti prav daleč v
zgodovino, pa bi vsak trčil v svoje kmečke korenine, celo najbolj meščanski
meščani. Geni torej so, pravega motiva za samooskrbo z zelenjavo pa vseeno ni.
Lahko vam povem,
zakaj sama rada vrtnarim. Najprej so tu drobne vsakdanje radosti. Denimo, ko zjutraj
na gredi opazim miniaturne zelene pike, ki so bile nekaj dni nazaj še seme, nato
pa v dnevu ali dveh postanejo majceni okrogli listki, čisto drugačni od onih na
sosednji gredici, ki nekam suličasto rinejo na površje ali tretjih, ki so
videti kot mali zeleni srčki. Zdaj že vem, da se bodo prvi razvili v radič z
imenitnim imenom castel franco, drugi v špinačo, tretji pa v rukolo. Vsak dan lahko
spremljam njihovo tekmo v rasti in na tihem navijam za vse tri, naj le napredujejo
sebi in nam v veselje. Pa jutranje zalivanje, ko bosa stojim v rosni travi in
poslušam kaplje vode, ki se zlivajo z zeljnih listov, nekaj pa jih ne odteče
takoj, pač pa se skupaj z listi gugajo pod težo vodnega curka in se srebrno lesketajo
v vzhajajočem soncu. Všeč mi je vonj zemlje, ki se kot megličasta sopara dviga
iz pregrete prsti ob poletnem dežju. Rada brodim skozi meto, žajbelj, origano,
da se dvigne omamen vonj in mi roke še dolgo zatem dišijo lepše od vsakega
parfuma.
Najpomembnejši
razlog, zakaj se navdušujem nad možnostjo samooskrbe z zelenjavo, pa ni prav
nič romantičen pač pa nasprotno skrajno razumski. V Sloveniji imamo neznansko
srečo, da živimo v podnebnem pasu, kjer uspeva pestra paleta rastlinskih vrst.
Ozračje v glavnem (še) ni onesnaženo, zemlja (še) ni zastrupljena, poseljenost pa
je tako majhna, da je njiv, primernih za pridelavo vrtnin, več kot pridnih rok.
Vsa ta naravna danost ni nekaj samoumevnega, kot bi se komu zdelo, ker marsikje
po svetu temu žal ni (več) tako. Zato štejem možnost pridelovanja dobre, naravne,
ekološke hrane za privilegij. K sreči je dosegljiv kot le malokateri drug.
Zelenjava, ki jo vzgojimo sami, je razkošje najvišjega ranga. Pa ne zato, ker je
poceni in pri roki, ko jo potrebujemo. Njena največja prednost je v vrhunski kakovosti,
biološki prvovrstnosti, živosti, ki je v taki meri ne more imeti nobeno drugo
sočivje. Dosežemo jo s prepletom pozitivne energije, ki jo dajemo in še v večji
meri sprejemamo. Najprej na vrtu in potem na krožniku.
(Odprta kuhinja, 6. 7. 2014)
