V soboto je bila notranjost
našega hladilnika elegantno minimalistična: na spodnji polici je stal kozarec
kislih kumaric, na zgornji konzerva rib. Ker sem imela na vesti še nekaj drugih
nakupov, sem se po živež odpravila v velik trgovski center. Naivno.Prav to soboto so si trgovci izmislili
nekakšen nakupovalni cirkus. Kot loterijska premija se mi je zazdel prazen
parkirni prostor na nabasanem parkirišču. Zvočniki so v svet pošiljali
vzpodbujevalne ritme, demonstracije in degustacije so se zajedale v maso ljudi,
ki se je po polžje premikala.Ugodnosti, popusti, priložnosti…
zapravljajte, da boste prihranili! Trik je uspel, vozički so bili prepolni, le
moja tečnoba se je poglobila. Odtujeni obrazi kupcev so se mi zdeli zlovoljni,
malce nervozni. Verjetno sem bila sama takšna in sem občutje projicirala
navzven.Pred blagajno sta bili skoraj
ob vsakem vozičku po dve osebi. Hitro zlaganje na pult, priprava kuponov, kartic
ugodnosti, čim hitrejše basanje v vrečke, iskanje denarnice... Hitro, hitreje,
najhitreje. K računu je vidno utrujena prodajalka dodala šop papirjev - novih
ugodnosti za prihodnje nakupe. Pa lep dan mi je zaželela. Saj je bil, lep dan,
takoj ko sem zapustila nakupovalno norišnico.Razmišljala sem, zakaj me je preprost
nakup špecerije tako iztiril. Kdo ve, če ne zato, ker sem se prav to soboto vrnila
iz naše male istrske vasičke, kjer teče
življenje v čisto drugačnem ritmu in je bil kontrast še toliko izrazitejši.Od vasice do najbližje male trgovinice
je pet kilometrov, do srednje velike deset. Večino hrane vaščani pridelajo
doma, tako zase kot za domače živali. V vasi živi dvajset ljudi, k vsaki od hiš
sodi nekaj njiv. Dela je ogromno, delovne sile pa malo. Prav zdaj je sezona na
višku, treba je spraviti seno, okopati krompir in zelenjavo, posaditi buče in
paradižnik, požeti deteljo,… Vroče je bilo kot poleti, zato so šli s traktorji,
kosilnicami in motikami od doma že zgodaj, takoj ko so postorili v hlevu.Ko sva v jutranjem hladu po
dorišču prelagala kamne, se je čisto vsak, ki je šel mimo, ustavil, da smo
malce poklepetali, se pošalili. Kasneje, ko so se vračali z njiv, so bili utrujeni,
a enako dobre volje. Povabili so naju, naj se jim pridruživa pri malici. V
opoldanski vročini, ko je bilo prevroče za kaj drugega, smo posedli v senco pod
trto in razpredali o vremenu, o škodi, ki so jo na njivah naredili divji
prašiči, o preteklih dogodkih in vaščanih, ki so odšli, a so v spominu pustili neizbrisno
sled. Primerjali smo narečne izraze, saj se je izkazalo, da nekatere predmete skoraj
vsaka vas drugače imenuje. Nihče se ni
spomnil istrske besede za sprehajalno pot. Prešinilo me je, da na vasi pač ni
sprehajanja, le delo in potem počitek. Oboje jemljejo resno in opravijo
temeljito.Tisti hip, ki ni bil niti
prej niti potem, se mi je zazdelo, kot da sta ves ljubi svet in čas naša, da z
njima počnemo, kakor nam drago. Pravo razkošje. Soseda se je z njive vrnila s polnim
naročjem česnovih cvetov, popkov. Samo na moških rastlinah izrastejo, a jih je
treba pravi čas populiti, da je česnova glavica debelejša. Spomnila sem se
izraza: pski se imenuje ta delikatesa, ki jo malokdo pozna. Lahko jo pripravimo na številne načine, denimo
v solati s trdo kuhanim jajcem! Mi jim rečemo puce, mi je soseda razširila
obzorje. V solati jih še ni pripravljala, naj jih prej skuha? Hm, pravzaprav ne
vem natančno. Mogoče bi jih polovico na hitro povreli, druge pustimo kar take,
saj so še čisto mladi, sem predlagala.Popoldne smo se vsi vrnili k svojim
opravilom, zvečer pa se nas je nekaj spet zbralo za skupno mizo. Za predjed so
bili pski z jajcem v solati. Joj, kako so bili dobri! Kruh za zraven je bil iz
pečice, še mlačen. Po vino so šli s poličem v klet. Zatem je gospodinja na mizo
prinesla fuže, ki jih je umesila to popoldne, meso za golaž je vzela iz domače
zaloge, po solato je šla na njivo. Beseda je tekla, smeha ni manjkalo, kar
sedeli smo, dokler niso zvezde čez in čez prekrile nebesni svod.Ne vem, če lahko
pske dobite v kakšni trgovini, sama jih še nisem opazila; zagotovo pa ni nikjer
naprodaj večer, kot je bil ta. Čisto vsega se, hvala bogu, ne da kupiti. (Odprta kuhinja, 3. 6. 2017)
