Pski

V soboto je bila notranjost našega hladilnika elegantno minimalistična: na spodnji polici je stal kozarec kislih kumaric, na zgornji konzerva rib. Ker sem imela na vesti še nekaj drugih nakupov, sem se po živež odpravila v velik trgovski center. Naivno.Prav to soboto so si trgovci izmislili nekakšen nakupovalni cirkus. Kot loterijska premija se mi je zazdel prazen parkirni prostor na nabasanem parkirišču. Zvočniki so v svet pošiljali vzpodbujevalne ritme, demonstracije in degustacije so se zajedale v maso ljudi, ki se je po polžje premikala.Ugodnosti, popusti, priložnosti… zapravljajte, da boste prihranili! Trik je uspel, vozički so bili prepolni, le moja tečnoba se je poglobila. Odtujeni obrazi kupcev so se mi zdeli zlovoljni, malce nervozni. Verjetno sem bila sama takšna in sem občutje projicirala navzven.Pred blagajno sta bili skoraj ob vsakem vozičku po dve osebi. Hitro zlaganje na pult, priprava kuponov, kartic ugodnosti, čim hitrejše basanje v vrečke, iskanje denarnice... Hitro, hitreje, najhitreje. K računu je vidno utrujena prodajalka dodala šop papirjev - novih ugodnosti za prihodnje nakupe. Pa lep dan mi je zaželela. Saj je bil, lep dan, takoj ko sem zapustila nakupovalno norišnico.Razmišljala sem, zakaj me je preprost nakup špecerije tako iztiril. Kdo ve, če ne zato, ker sem se prav to soboto vrnila iz naše male istrske vasičke, kjer  teče življenje v čisto drugačnem ritmu in je bil kontrast še toliko izrazitejši.Od vasice do najbližje male trgovinice je pet kilometrov, do srednje velike deset. Večino hrane vaščani pridelajo doma, tako zase kot za domače živali. V vasi živi dvajset ljudi, k vsaki od hiš sodi nekaj njiv. Dela je ogromno, delovne sile pa malo. Prav zdaj je sezona na višku, treba je spraviti seno, okopati krompir in zelenjavo, posaditi buče in paradižnik, požeti deteljo,… Vroče je bilo kot poleti, zato so šli s traktorji, kosilnicami in motikami od doma že zgodaj, takoj ko so postorili v hlevu.Ko sva v jutranjem hladu po dorišču prelagala kamne, se je čisto vsak, ki je šel mimo, ustavil, da smo malce poklepetali, se pošalili. Kasneje, ko so se vračali z njiv, so bili utrujeni, a enako dobre volje. Povabili so naju, naj se jim pridruživa pri malici. V opoldanski vročini, ko je bilo prevroče za kaj drugega, smo posedli v senco pod trto in razpredali o vremenu, o škodi, ki so jo na njivah naredili divji prašiči, o preteklih dogodkih in vaščanih, ki so odšli, a so v spominu pustili neizbrisno sled. Primerjali smo narečne izraze, saj se je izkazalo, da nekatere predmete skoraj vsaka vas drugače imenuje.  Nihče se ni spomnil istrske besede za sprehajalno pot. Prešinilo me je, da na vasi pač ni sprehajanja, le delo in potem počitek. Oboje jemljejo resno in opravijo temeljito.Tisti hip, ki ni bil niti prej niti potem, se mi je zazdelo, kot da sta ves ljubi svet in čas naša, da z njima počnemo, kakor nam drago. Pravo razkošje. Soseda se je z njive vrnila s polnim naročjem česnovih cvetov, popkov. Samo na moških rastlinah izrastejo, a jih je treba pravi čas populiti, da je česnova glavica debelejša. Spomnila sem se izraza: pski se imenuje ta delikatesa, ki jo malokdo pozna.  Lahko jo pripravimo na številne načine, denimo v solati s trdo kuhanim jajcem! Mi jim rečemo puce, mi je soseda razširila obzorje. V solati jih še ni pripravljala, naj jih prej skuha? Hm, pravzaprav ne vem natančno. Mogoče bi jih polovico na hitro povreli, druge pustimo kar take, saj so še čisto mladi, sem predlagala.Popoldne smo se vsi vrnili k svojim opravilom, zvečer pa se nas je nekaj spet zbralo za skupno mizo. Za predjed so bili pski z jajcem v solati. Joj, kako so bili dobri! Kruh za zraven je bil iz pečice, še mlačen. Po vino so šli s poličem v klet. Zatem je gospodinja na mizo prinesla fuže, ki jih je umesila to popoldne, meso za golaž je vzela iz domače zaloge, po solato je šla na njivo. Beseda je tekla, smeha ni manjkalo, kar sedeli smo, dokler niso zvezde čez in čez prekrile nebesni svod.Ne vem, če lahko pske dobite v kakšni trgovini, sama jih še nisem opazila; zagotovo pa ni nikjer naprodaj večer, kot je bil ta. Čisto vsega se, hvala bogu, ne da kupiti. (Odprta kuhinja, 3. 6. 2017)