Čajček, piškotek, medek

Navadno kupujem med pri svoji dobaviteljici jabolk, ona pa ga nabavlja pri sosedu čebelarju. Do zdaj se nisem spraševala o zdravju njegovih čebel, za naprej pa nisem prepričana, ali se ne bo treba brigati tudi za to.

Zadnjič sem v eni manjših trgovin opazila sivkinega, kakršnega moj čebelar nima, zato me je zamikal nakup. Bolj iz navade sem vprašala za ceno in ostala odprtih ust, ko je prodajalka navedla dvakrat višji znesek od tistega, ki ga običajno plačam. Bolj od blizu sem pogledala kozarec, pa ni bilo kaj videti. Navaden med. Prodajalka je hitela utemeljevati visoko ceno: “Veste, to je hladno pridelan grški medek, zato je malo dražji.” Aha, medek. Se mi že svita, kam pes taco moli. Medek je vedno dražji od medu. Pa še hladno pridelan, tak še posebej. Verjetno je pihala mrzla burja, ko so čebele obletavale sivkine cvetove, pa so si nahladile nežne nožice. Japajade.

Hudovala se seveda nisem na glas, sama pri sebi sem malce bentila. Poskus trgovke, da bi zvišala vrednost medu in opravičila visoko ceno, se mi je zdel predvsem smešen. Z nakupom seveda ni bilo nič, več kot toliko se namreč ne pustim vleči za nos.

Razmišljala sem, kako pogosto nasedamo takim štosom. Decembra, ko se zapravlja na veliko, ker je šla potrošnikova zdrava pamet začasno na počitnice v neznano, je bilo pomanjševalne ponudbe še toliko več. Piškoti so se spremenili v piškotke, vrečkico so zavezali z rožnato pentljico … le kdo bi se lahko uprl ljubkosti. Tale čajček bo najboljši za želodček, tale oljček pa je pravi balzam za dušico, so ponujali. Odlično darilce, čisto zdravje v majcenih stekleničkah. Majhno je vendar tako prisrčno. In dragoceno. V praksi seveda predvsem drago.

Tudi na zelenjavni tržnici je tovrstnega marketinga na pretek. Najkasneje s prvim mrazom, ko je glavne vrtne sezone konec in moramo po zelenjavo na tržnico, se korenje spremeni v korenček, solata postane solatka, motovilec pa motovilček, po dekah ga prodajajo. Rukolo, oprostite, rukolico pa po gramih. Dobro, da ne po listkih. Tudi domača jajčka imamo, gostobesedno ponuja branjevka, pa tako dober zeljček smo skisali letos, ste ga že poskusili? Kaj pa kisla repica, pa tale sivček, kar topi se v ustih, še domače krvavičke, boste vzeli? Seveda, kar sem z robo – in že vlečemo evre, pravzaprav evrčke iz žepov.

Gre za čuden paradoks, kako s pomanjševalnicami stvarem povečati vrednost. Seveda samo navidezno. Naj ne zamerijo, a zdi se mi, da so ženske bolj kot moški nagnjene k takemu čebljanju.

Zakaj otroci pogosto govorijo v pomanjševalnicah? Ker jih tako učimo, seveda. Če gre za zelo neješče bitjece, ni težko razumeti zaskrbljenih staršev, ki si pomagajo na vse načine. Otrok bo juhico, krompirček in mesek gotovo lažje spravil dol kot pa juho, krompir in meso, mar ne? Če ne mara mleka, bo mogoče srknil vsaj malo mlekca?

Včasih se otroški žargon nikoli ne konča in dogajajo se kar komični prizori. Znanka, tako kot jaz že babica, je zadnjič predlagala, da greva na malčko. Približno že vem, kam to pelje, a se pustim zapeljati. V lokalu polistam jedilni list, negotovo izbiram iz ponudbe malic, medtem ko se ona hitreje odloči. Ker zadnje čase nima pravega apetita, s čimer seznani vse navzoče, bo použila samo solato. Pavzaprav solatko, kot se izrazi. A zahteva, da priložijo še nekaj olivic, pol jajčka, malo sirčka in pršutka, pa bog ne daj  česnčka, paradižnik naj bo izključno češnjevček. Pa dober olivček naj bo in na popečeni kruhek naj ne pozabijo, roti že natakarjev hrbet.

Gospod natakar se je dobro vživel v igro in ni prav na nič pozabil. Za povrh je dodal še prisrčen nasmešek, ko se je po obedu rahlo priklonil pred njo, rekoč: “Izvolite računček, gospodična.”

(Odprta kuhinja, 31. 1. 2016)

Kaj delam, ko ne delam

Ker ima moj blog tudi podpodrubriko akvareli, je prav, da kdaj pa kdaj objavim, kaj delam, kadar "nič ne delam". Nekateri delovanja, pri katerem ne uživajo, ne štejejo za delo. Meni pa se zdi, da delo, pri katerem ne uživaš, ni dosti vredno.

Evo, najprej nekaj portretov. Naslovni je avtoportet, ki sem ga naredila tako, da sem v eni roki držala majhno ogledalo, v drugi pa čopič. Čisto vsaka guba ni narisana (tako se pač dela portrete po moje), a vnuka sta vseeno prepoznala podobnost. No ja, tudi drugi: "Ima nekaj tvojega v sebi, mogoče usta, ali pa oči, mogoče izraz, kaj pa vem, ja seveda, to si ti." Približno tako so komentirali. Zagotavljam, da je uhan avtentičen.

V nadaljevanju so gospe, v glavnem moje sošolke na tečaju slikanja.

Poskusila sem z akti, zgleda bolj preprosto kot se je izkazalo v praksi. Vaja, vaja, vaja ...

Tale rdečelaska je nastala kar sama od sebe, ko sem nekaj časa gledala prazen list. Meni je všeč. Mislim, da se bo zgodba še nadaljevala.

Vsaj kdaj pa kdaj je treba narisati kakšen šopek, čeprav to ni moja priljubljena tema. Da se malo polepša kakšen pust dan.

In za konec še zima. Je čista domišljija, prizor je nastal v moji glavi. Kaj pa naj naredim drugega, če letos ni nič snega. No ja, ga tudi ne pogrešam preveč.