Mate kaj za pusta hrusta

Kaj boš letos za maškare, smo otroci spraševali drug drugega že dober mesec pred Pustom. Vprašanje v resnici ni imelo pravega smisla, ker smo si bili na koncu, čeprav namaškarani, vsi bolj ali manj podobni: eni smo bili star dec, drugi pa stara baba, odvisno, kateri kos oblačila nam je uspelo izmakniti iz omare svojih staršev.

Želje, kaj bi zares bili, če bi bilo mogoče, so bile še kako žive, načrtov za izdelavo pustnih kostumov ni zmanjkalo, a kaj, ko smo se v glavnem lahko zanašali le nase. Pri nas doma je bilo bolj malo posluha za maškare, mislim, da sem samo enkrat naprosila nekaj drobiža za barvast krep papir. Iz njega sem si naredila nekakšno kraljevsko ogrinjalo, a je bilo v  mokrem vremenu povsem neuporabno, zato pa dodaten argument, da za take neumnosti ne bomo denarja stran metali.

Še najbolj zanimive in tudi uporabne so bile obrazne maske, ki smo si jih v šoli pri tehničnem pouku naredili iz časopisnega papirja. V posodi smo zmešali moko in vodo, ko je zmes postala lepljiva, pa vanjo pomakali natrgane kose časopisa ter jih lepili skupaj in sproti, dokler je bila masa ravno prav mokra in gnetljiva, oblikovali masko. Navadno je pri prvem poskusu vse skupaj razpadlo, uspelo je le najbolj spretnim in vztrajnim. Oblikovanje izbočenega nosu je bil najtežji zalogaj, pa na majhni odprtinici za oči nismo smeli pozabiti, da se nismo pozneje zaletavali. Ko se je maska do konca posušila in strdila, smo jo še pobarvali in poskušali ustvariti čimbolj strašljiv izraz. Na koncu si imel srečo, če te trdi robovi niso pošteno ožulili, in če je stara elastika, ki je bila napeljana okrog glave, zdržala nekaj ur, kolikor je trajala naša maškarada. Pod neudobnim oklepom smo komaj dihali, a kaj zato, čakala nas je pustolovščina!

Ko smo na pustni dan prišli iz šole, smo nase navlekli prevelika oblačila, nataknili maske ter šli malo naokrog. Zaradi mask smo bili neprepoznavni, vsaj zdelo se nam je tako, zato tudi pogumnejši. Upali smo si trkati celo na vrata tistih, ki smo se jim drugače izogibali. Glavni iz naše skupine je pred vrati v imenu vseh spraševal “mate kaj za pusta hrusta, par klobas in kos mesa”. Ni bilo mišljeno dobesedno, za mesnine smo se lahko obrisali pod nosom, po krofih pa je dišalo izza marsikaterih vrat. Če smo kakšnega dobili, ga je dal naš ta glavni v skupno vrečo, na koncu vandranja pa smo si plen razdelili; večinoma lepljive bonbone in kakšen masten krof. Pa seveda denar, če je kdo primaknil kovanček ali dva. Ni se zgodilo prav pogosto, a je bil zlata vreden, ker smo ga jemali kot prigaran zaslužek. O darovalcu, dobrem človeku, smo govorili še tedne potem. Prav tako pa tudi o tistih, ki  nam niso odprli in še največ o onih, izpred katerih vrat  smo se kot jata prestrašrnih vrabcev razbežali takoj, ko smo zaslišali nerganje zaradi teh presnetih maškar. V mraku so nam adrenalin dodatno dvigovali še strahovi, ki so se motovilili okrog vogalov.

Domov smo se vrnili utrujeni, prezebli in lačni, a zaradi doživetega nadvse zadovoljni. Naša mama nam je ocvrla miške. Krofov ni rada delala, izgovarjala se je, da ji ne uspejo, čeprav je bila sicer mojstrica kvašenega testa. Malo jo imam na sumu, da se ji je zdelo škoda porabiti tolikšno količino olja samo za cvrenje. Miške ali fritule, kot jim je rekla, so za izdelavo preprostejše. Mehko kvašeno testo je stepala, dokler se niso naredili mehurčki, potem pa ga zajemala z žlico in polagala v vroče olje, v katerem so se napihnjeni kupčki kar sami nekajkrat prekopicnili. Zlatorumene je pobirala s penovko in polagala na cedilo, še vroče pa potresla s sladkorjem. Joj, kako so teknili! Tudi danes imam veliko raje doma narejene zverižene miške kot pa instantne napihnjene krofe, ki se jih za majhen denar dobi kjerkoli in kadarkoli. 

Čeprav naša maškarada ni bila na nivoju današnjih pustnih preoblek, smo s svojim norenjem zelo uspešno odganjali zimo, saj je pomlad čisto vsako leto vzbrstela prav kmalu zatem.

(Odprta kuhinja, 26. 2. 2017)