 |
| Cvetoča pomlad, akvarel
Pred stotimi leti je bil moj
oče star približno toliko kot jih danes šteje naš najmlajši vnuk, torej slabi
dve leti. Obdobje stotih let ne pomeni nič v človeški zgodovini, a če primerjam
odraščanje teh dveh dokaj bližnjih sorodnikov, je tako zelo različno, da bi
bolj ne moglo biti. Kot da bi živela na dveh različnih svetovih.
Pred stotimi leti sta bili revščina
in z njo lakota vsakdanjost. En par čevljev za več otrok ni bilo nič posebnega.
Najkasneje o veliki noči jih je mama pospravila v omaro. Pod ključem je bil
tudi kruh, saj ga je bilo premalo, lačnih ust pa preveč. Kljub temu, da je bil večino
leta bos, umazan, večkrat tepen kot sit, je bil moj oče zdrav in čvrst otrok. Vesel
in optimističen do pozne starosti. Zares bolan je bil menda le dvakrat na leto;
ob božiču in ob veliki noči, ko je bilo na mizi nekaj dobrot, ki so si jih druge
dni pritrgovali od ust. Takrat se je najedel do sitega in čez.
Danes je zaradi preobilja hrane
in pijače marsikdo bolan oziroma se slabo počuti sleherni dan, velika noč samo
prilije olja na ogenj.
V mojem otroštvu hude lakote ni
bilo več . Lačni smo bili česa dobrega, vsakdanjega kruha pa v glavnem ne. Praznikov
smo se veselili tudi zaradi bolje obložene mize. Krščansko praznovanje Velike noči je po vojni
takratna oblast ukinila. Pravzaprav jo je preimenovala v spomladanski praznik, saj
se ljudje niso bili pripravljeni odpovedati tradicionalnim navadam. Praznovali
so enako kot prej. No, skoraj enako. K žegnu so hodili bolj na skrivaj in ne
več množično kot včasih. Po šunki in potici je pridišalo iz kakšnega cekarja
ali aktovke, da je zgledalo, kot bi šel lastnik nekam po opravkih, spotoma pa
je smuknil še v cerkev.
Šunka in potica, žegnani ali pa
ne, sta bili vseeno v vsaki hiši. Menda zato, ker je suho meso ravno v tem času
dobro zorjeno in zato najboljšega okusa, potica pa zato, da bi orehi ne postali
žarki. Tudi jajca smo barvali, navadno s čebulnimi olupki; kokoši spomladi vedno
dobro nesejo in jih je bilo treba porabiti. Čeprav sem se branila, me je mama
pošiljala k žegnu s košarico, pokrito z izvezenim prtičem. Bilo mi je sitno ker
sem bila spotoma deležna kakšne pikre, a do nedeljskega popoldneva je bilo vse
pozabljeno. Takrat smo otroci pirhe prinesli na dvorišče in jih drug drugemu
”sekali”. V jajca smo metali kovanec in če je ta ostal zapičen, je bilo razmesarjeno
jajce tvoje. Za sekanje so bili najboljši težki italijanski kovanci.
Odkar imamo svojo državo, je
praznovanje Velike noči spet javno dovoljeno in vsaj s trgovske plati zelo promovirano.
Nikakor pa ni več enako. Izbira suhomesnatih izdelkov je izjemno bogata, zares
dobro domačo šunko pa je težje dobiti kot pred stoletjem. Orehovo in tudi
potice drugih okusov lahko kupiš v vsaki trgovini, le redki jo še pečejo doma.
Se ne splača. Pa še redi. Če že, nekateri spečejo dietno potico brez sladkorja
in maščobe, brez orehov in rozin. Tudi brez okusa? Celo pirhe lahko kupiš v
samopostrežbi, pisana jajca so že lepo po barvah zložena v škatle. Prihranjeno
nam je celo brisanje oči ob ribanju hrena, saj se dobi že pripravljenega: v
omaki s smetano, jabolki, bolj ali manj ostrega, kakor ti srce poželi.
In kolikor prenese denarnica,
seveda. Marsikdo si lahko privošči le manjši del iz neizmerno bogate trgovske ponudbe.
Razslojenost je danes veliko večja in ta lahko tudi boli. A tako lačen, kot so
bili še pred stoletjem, vsaj pri nas ni
nihče več.
Drugače je v svetu, kjer marsikje
živijo enako slabo kot pred stotimi leti in še precej slabše. Številni prav
zdaj dejansko umirajo od lakote. Tudi otroci. Izza obložene mize se je težje
vživeti v usodo lačnega otroka.
Ne vem, če se dovolj zavedamo
sreče, da smo se rodili prav tukaj, kjer je zrak čist, kjer iz pip teče pitna
voda, kjer zemlja in podnebje omogočata pridelovanje dobre hrane, kjer imamo vsega
veliko več, kot lahko velika večina človeštva le sanja.
Hvala za vse.
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar