lep dan: 16. maj: Condeixa

S pomočjo zemljevida in jutranjih sprehajalcev psov sva po dveh km spet našla markirano pot, ki sva jo včeraj zapustila zaradi prenočevanja. Kmalu zatem je bila na vrsti prva kava in kmalu še druga, od katere se kar nisva mogla posloviti. Mogoče zato, ker je bilo treba takoj zatem v hrib, a je potem kar šlo, na kratko strmo gor in spet dol - ponavljaš, dokler se ne navadiš. Rabila sva kar nekaj ponavljanj, a menda so dobra za srce.
Nekaj časa sva hodila skozi naselje in med drugim videla neko strastno gospodinjo, ki je z varikino in sirkovo krtačo ribala kocke na pločniku pred svojo hišo, smrdelo je daleč naokoli. Tudi drugače sva že večkrat videla, da okoli hiš špricajo strup proti plevelu. Najbrž ne vedo, kaj delajo naravi in sebi.
Ko sva počivala na kamniti škarpi ob nekem sadovnjaku, je prišel lastnik in nama rekel, naj nabereva pomaranč, kolikor hočeva. Za začetek sva se jih kar tam napokala, štiri sva vzela pa s sabo in še dve limoni, da bova vsaj začasno samooskrbna pri delanju limonade.
Kmalu zatem dobim klic od doma z dobro novico (hvala Darinka), da se bo za mamo mogoče našel prostor v domu bliže doma. Kako je danes lep dan! Nebo brez oblačka, prijetno pihlja, na vročino sva že adaptirana. Kaj bi si človek želel več!
Kasneje sva se v nekem barčku z užitkom sezula, ker so imeli tako prijetno hladna kamnita tla. Lastnica mi je takoj prinesla časopis za pod noge, da ne bom dobila revme, je rekla. Takšni so ti Portugalci, kar pod kožo ti zlezejo s svojo toplino. Škoda, da ne znava njihovega jezika. Včasih tako goreče kaj razlagajo, pa ne razumeva, kaj bi nama radi povedali.
Do poldne (raje še malo čez) se pozdravljamo bom dia (i malo potegneš), potem boa tardes (sliši se samo "tard"), medtem ko boa noite še nisva dočakala, navadno greva prej spat.
V Coimbro, staro univerzitetno mesto, ki nama je takoj priraslo k srcu, sva prišla že v zgodnjem popoldnevu in po sreči našla poceni penzion čisto v središču. Z balkonom, kjer se je v eni uri vse posušilo, kar sva oprala, in že sva bila nared za potep po mestu, polnem mladine. Pravim, da je to mesto dobro tudi za pridobitev lepih nog, ker je polno klancev in stopnic. Seveda sva šla čisto na vrh mesta, pri tem pa slučajno naletela na koncert fada, ki ga izvajajo nekdanji študentje tukajšnje univerze; vmes smo degustirali portovec, ki so ga ponudili med odmorom.
V knjigarni sem nabavila kuharsko knjigo, portugalska hrana mi je zelo všeč. Veliko rib, zelenjave, juh, vse sproti narejeno. In zelo lepo postreženo, še nisva naletela na umazano mizo. Vsaj s čistim papirjem jo pregrnejo, kozarci so vedno bleščeče čisti.
Ravno danes sva se čudila, kako da so Portugalke tako ritaste, okrogle čez boke bi se lepše reklo. Zdi se mi, da od dobre domače hrane že ne. Res pa imajo v vsakem barčku in vsaki zanikrni vaški trgovini na metre takoimenovanih slanih in sladkih prigrizkov v vrečkah, ki povzročajo debelost in odvisnost. Kot pri nas in povsod po svetu. No, morda pa se motim in niso krivi prigrizki, pač pa so Portugalke preprosto takšne konstitucije, kaj vem.
Zvečer sva v gostilnici na trgu Praca do Commercio naročila sardele, večje, kot smo jih vajeni pri nas. Lastnik lokala je lastnoročno demonstriral, kako se jih je treba lotiti. Kožo se odstrani (ker ne čistijo lusk), ribje meso naloži na košček kruha, obilno pokaplja z oljčnim oljem, prime v roko in da v usta. Bile so zelo dobre.
Za konec še ena dobra izkušnja s Portugalci. Šla sva na Vodafon, da bi preverila stanje SIM kartice in po potrebi dokupila nov paket. Ker jim sistem ni deloval, se ni dalo preveriti kredita, zato so mi brezplačno naložili še 10 ur dostopa. In želeli prijetno bivanje na Portugalskem.