Priština

Knjižnica v Prištini

Čeprav sva imela drugačne načrte, sva se odločila danes ostati v mestu. Dopoldne, kot se za sobotno sončno jutro spodobi, sva šla na tržnico. Živahno, kaotično, avtomobili se drenjajo med ljudmi, papriko, lonci in sirom, počasi si utirjajo pot, kam le rinejo? Cene zelenjave so nizke, evro ali manj hočejo za vrečo paprike. Sezona vlaganja je na višku, vsi vlačijo domov polne vreče.

S tržnice se vračava proti centru in od daleč zagledava tribuno mestnega stadiona, prav zdaj se igra tekma med Prishtino in klubom, katerga ime nisva mogla razpoznati. Na stadionu za kakih 10.000 obiskovalcev nas je bilo kakih 200. Tekma nič  posebnega, pogrešala sva borbo in vragolije našega G. in njegovih soigralcev. 

Ena mestnih znamenitosti je knjižnica, ki je v času gradnje zaradi značilne albanske arhitekture (bele kapice) vzdignila kar nekaj prahu. Takoj poleg nje stoji nedokončana pravoslavna cerkev, ki jo obrašča visoka trava in plevel. Ogledala sva si tudi notranjost knjižnice. Objekt, kot še nekaj drugih, bi potreboval nekaj osvežitve in renovacije, a kot kaže, denarja za to zmanjkuje.

Na široki mestni promenadi, bulevarju Matere Tereze, v spomin katere gradijo nedaleč stran lepo novo cerkev in notranjščino pravkar oblagajo v belim marmorjem, se v toplem sobotnem dnevu sprehaja staro in mlado. Predvsem slednji, tudi družine z otroki. Opazovala sva fantka, ki je izkoristil materino klepeta je po telefonu in skakal po talnem vodometu, da je bil premočen do kože. Ob robu širokega sprehajališča so drug ob drugem kafiči, polni do zadnjega sedeža. Med gosti ves čas švigajo prodajalci cigaret, kadi se na splošno zelo veliko. Nekateri lokali so tako usmrajeni, da ne zdržiš. Če imate radi kapučino, boste razočarani, ker namesto tega prinesejo kavo z goro smetane. Verjetno je treba naročiti kako drugače, a še nisva ugotovila, kako. Moj espreso pa je bil vedno doslej kot se šika: kratek, dišeč, močan. Tudi z naročanjem hrane sva imela nekaj težav. V restavraciji je jedilni list licer preveden v angleščino, a očitno so nekatera imena neprevedljiva in piše samo albanska jed. Torej sva naročila albansko jed z mesom in albansko jed brez mesa. Obe so prinesli v glinastih posodicah, F je dobil koščke mesa v nekakšni jogurtovi omaki, jaz pa pečeno zelenjavo, večinoma paradižnik. Več sreče sem imela včeraj, ko sem dobila postrv z zelenjavo, dobro zapečeno v glinasti skledici in obilno potreseno z rožmarinom. Na Kosovu se da dobro jesti, lahko tudi čisto poceni. V preprostem lokalu ob cesti so ponujali jedi, kot so sarme, pasulj, golaž ipd. za 1-2€. 

Za konec večera in obiska Prištine sva gledala predstavo, mogoče je bilo tudi kaj drugega, ko so postavljali in sproti podirali recimo kulise ali nekaj podobnega, več je bilo pantomime oz. delovanja brez učinka ob glasbeni in svetlobni spremljavi ... Skratka, bilo je nekaj takega, ko čakaš, da se bo vendar kaj zgodilo, pa se ne. 

Tržnica

Notranjost knjižnice

Nedokončana pravoslavna cerkev v Proštini

Vitraž v novi cerkvi matere Tereze v Prištini

Promenada

Kapučino po prištinsko