Ajvar, pravi makedonski

Feferoni

Končno vem, kako se dela pravi domači makedonski ajvar. Recept bom napisala proti koncu tega prispevka, do tja sva namreč opravila dolgo pot. Iz Skopja sva šla po avtocesti na jug proti Gevgeliji, za kratko sva jo zapustila, da sva šla v Veles. Lahko tudi ne bi, ker je mesto ena dolgočasna, precej zanemarjena luknja. Na (vele)tržnici pa sva s fotografiranjem razveselila prodajalca, ki se je pohvalil pred konkurenco, da se fotografira samo dobra roba. Res je imel velikanske melancane, prek dva kg težke.

Veletržnica v Velesu

Ker je ravno čas trgatve, se spodobi iti v najbolj vinorodno makedonsko pokrajino v Kavadarce. Res sva srečala precej traktorjev, ki so vozili grozdje na odkupne postaje, drugih znakov, da gre za vinorodni okoliš, pa ni. Natakar v kafiču naju je poslal v samopostrežbo, če hočeva vino. Nisva se dala in sva poiskala vinarno Tikveš. V hišni trgovinici so nama povedali, da imajo tudi restavracijo, kjer je mogoče degustirati vino, a ker se danes pripravljajo na veliko predstavitev v Skopju, je nora hiša in nama degustacije ne priporočajo. Razen če izrecno zahtevava. Ne, to pa ne, na silo pa to ne gre. Torej sva kupila nekaj steklenic in se odpeljala naprej proti Prilepu.

Vinska klet Tikveš

Prilep je še kar prijazno mesto, ima manjšo cono za pešce in veliko tržnico, danes na pol prazno. Našla pa sva simpatičnega mlajšega prodajalca zdravilnih zelišč, ki je za vsako travico vedel, kako se imenuje in čemu služi. Povedal je tudi recept za dobro prebavo: na tešče spiješ pomešan 1 dl tople vode z 1 dl olja in malo soli. Prebavo naj bi si s tem uredil za nekaj mesecev. Kupila sva čaj za izkašljevanje, tega bova skuhala, takoj ko bo mogoče, recept za dobro prebavo pa bo počakaldo doma. V Prilepu sva videla veliko tobaka, ki ga sušijo kar ob cestah, za imivi so tudi žagarji, ki se na posebnem vozilu z žago vozijo od ene do druge stranke. 

Zeliščar na prilepski tržnici

Pekoče

Prilep

Tobak se suši kar ob cesti

Naslednji postanek je bila Bitola, ki je pravo prijetno presenečenje. V nasprotju v Prilepom ima več kot kilometer dolgo sprehajališče v središču mesta, z obeh strani široke ulice so lokali, zrgovine, zelo živahno je. Lokali so polni do zadnjega sedeža, nobene revščine ni videti, prav nasprotno. Drugih delov mesta si nisva ogledovala, ker je bilo po osvežitvi treba naprej.

Bitola

V kraju Resen sva se odločila zamenjati smer in poiskati prenočišče nekje ob Prespanskem jezeru. Ni prav veliko možnosti, v kraju Oteševo je hotel z restavracijo, veliko plažo, kampiraš lahko zastonj v bližnjem gozdičku, ki naj bi vil kamp, ki sodi k hotelu. Ker je kraj pod hribom, ni bilo preveč simpatično v gozdu, zato sva se odpeljala naprej do kraja Stenje, dve minuti do meje z Albanijo. Nekaj hiš, dve gostilni, ena s prenočišči (zasedeno z Germanci) in neverjetna dolga mivkasta plaža, povsem na novo urejena z dvema testavracijama, igrali, tuši, več igrišči za odbojko ... Travo so šele posejali, ker je vse povsem novo, restavraciji še (ali pa že, kdo bi vedel) zaprti. Potem pa sva srečala Pando, mladega fanta, ki naju je odpeljal do prijateljev, kjer sva prenočila za 15€. Hiša je omamno dišala po pečeni papriki. Izkazalo se je, da delajo ajvar. Štedilnik so z drvmi zakurili v stari hiši, kjer so na plošči najprej popekli kakih 60 kg očiščene rdeče mesnate domače paprike. Pečeno so olupili in očistili semen ter na roke zmleli na mesoreznico. Dali kuhat na isti štedilnik v nizko široko posodo. Papriko je treba na nizki temperaturi potrpežljivo mešat kakih 5-6 ur. Vmes se na to količino paprike dolije liter olja in doda pest soli. Drugega nič, torej je pravi ajvar narejen samo iz paprike! Mešanje je prevzela baba Kivča, 74-letna stara mama. V hiši so še njen sin Božo, snaha Biljana, vnukinja Monika, medtem ko je vnuk že na univerzi v Skopju. Hitro smo se udomačili, baba Kivča me je vzela za svojo. Šla sva na večerjo v lokalno gostilno Mali raj, ob vrnitvi pa je bil ajvar ravno kuhan/pečen. Povabili so naju v kuhinjo, na mizo je priromalo domače žganje, ajvar, domač paradižnik, kruh, ki ga je spekla baba Kivča in domač kozji sir. Ko je nekdo povsem sit in kahko spet je, pomeni, da je res dobro. No, tokrat je bilo tako. Tako pripravljen ajvar, bil je še topel, je sladek, mehek, dišeč, mazav ... Mazali smo ga na popečen kruh, poleg grizljali sir ... Še zdaj imam polna usta sline. Tako smo sedeli in klepetali, z nami je bil tudi Panda, 30-letnik, ki občasno dela v Grčiji (kjer po njegovem mnenju nikakor ni tako slabo, kot kaže TV), včasih pri bratu na Švedskem, a na črno. Če bi imel bolgarski potni list, bi po svetu veliko lažje dobil delo, pravi. Biljana dela v lokalnem tekstilnem obratu za 130€ mesečne plače, Božo v gostinstvu. Večer pa ni bil v znamenju pritoževanja nad slabimi razmerami, sploh ne. Prav prijetno je bilo!

Večerjica z ajvarjem

Baba Kivča meša ajvar

Biljana in Božo