Sediva pred leseno kočico s štirimi posteljami na planini Katun, šest kilometrov pred Žabljakom in poslušava tišino. Sem pa tja zamuka kakšna krava, večina tukajšnjih "prebivalcev", na planini so tudi konji. Zrak je fenomenalen. V tem idiličnem okolju bova preživela noč.
Cesta iz Sarajeva do Foče je podobna naši zasavski, le da je tu namesto Save manjša reka Bistrica, ki teče v globokem kanjonu. Trenutno skoraj ne teče, ker je zelo malo vode.
Foča naju ni ravno navdušila, prekrižarila sva jo podolgem in počez. Kavo sva pila v malem lokalčku na klancu, imeli so samo domačo (turško), cena pa 1km ali pol evra za oboje skupaj, kavo in čaj. V trgovini sva nakupila nekaj stvari, na blagajni pa sem debelo pogledala, ko me je blagajničarka vprašala za Pika kartico. Včasih je bil to Mercator in so kartice kar ohranili, prav tako jih jemljeno na pumpi. No, jaz sem svojo pustila doma. Malo naprej od Foče proti črnogorski meji sva se ustavila v prvem eko kampu Stari dod z lesenimi hišicami, kasneje sva jih videla še nekaj. Vsi ponujajo splavarjenje po Drini in Tari, za drugo je treba prek meje. Kamp Stari dod (dod pomeni murva in eno ogromno sva videla) ima tudi rstavracijo z odlično hrano.
Na meji naju je sprejel zelo prijazen carinik, ki se je hotel pogovarjati, komaj je verjel, da nameravava kampirati, on živ u ovo doba ne bi spavao u šatoru zbog mraza, na koncu pa nama je desetkrat zaželel srečno pot, zdravje itn. Na drugi strani Tare, še pred črnogosko obmejno postajo, je objekt Knez z restavracijo tik nad vodo. Od tu tudi organizirajo splavarjenje, česar tokrat nisva preskusila. Cesta ob akumulacijskem Pivskem jezeru je slikovita, vijugasta, nešteto tunelov je vklesanih v skalo. Precej ožja in še z daljšimi neosvetljenimi tuneli pelje od odcepa pri mostu do planine Trsa, kjer sva mislila prenočiti. Navsezadnje se za to nisva odločila, ker lesene hišice (cena 30€ za dva z zajtrkom) ob razpadajočih objektih niso bile preveč privlačne, šotora ni bilo nobenega. Tudi precej mrzlo je pihalo. Od tam naprej sva pa kar vzdihovala od lepote planine Durmitor, prekrite z rumeno resasto travo, da je videti, kot bi bile oble vzpetine posute z zlatim prahom. Vmes se pasejo črede ovac, sem pa tja s kakšno smo se drenjali tudi na ozki cesti. Prometa je malo, večina so motoristi. Malo pred Žabljakom sva se ustavila na planini Katun, prosti sta bili še dve hišici, lastnica Rada nama je eno oddala za 10€ na noč, neka bude za vas je rekla, in naju odpeljala v svojo kočo na rakijico. Zelo prijazno so naju sprejeli, njen mož se vsak drugi dan vozi 70 km daleč v Plevljo na dializo, pravi, da bi rad kupil ledvico, a se je ponudba zelo zmanjšala. Tam je bil tudi Bačo, nekdanji desetkratni mister Jugoslavije, menda se je v mladih letih za njim metala Helena Blagne, sicer pa je bil 30 let carinik v Novi gorici, s čimer si je prislužil slovensko penzijo. Tudi govori lepo slovenščino, česar za nekdanje carinike ni veljalo. Pripovedovali so o zdravilni Ivanovi travi, ki raste samo na Durmitorju in rumeno cveti. Obstaja pregovor "Trava iva iz mrtvog pravi živa". Poskušala jo bova najti.
Pred hišico sva si postavila najina domača rdečkota (ležalnika) in zdaj uživava v tišini, gospa Rada pa je prinesla še dodatnih odej, naj se zavijeva vanje, da bi naju zunaj ne zeblo. Spet enkrat, kot že tolikokrat doslej, sva naletela na dobre ljudi. Hvala za lep dan.
Ki pa se s posedanjem pred hišico še ni končal. Gospa Rada nama je pripravila pršut, sir, svež kruh, vse domače, poleg pa kozarec dobrega vina, nakar je prisedel še gospodar Žaro, da smo se zaklepetali pozno v noč. Diplomirani pravnik se je odločil, prepozno, kot pravi, pustiti službo in namesto tega raje kmetovati ter ukvarjati s turizmom. Ima tri sinove, študirajo ekonomijo, turizem in kmetijstvo, služb gotovo ne bo, a jim dela na domačiji ne bo zmanjkalo. Že zdaj veliko pomagajo, vse hišice so naredili sami, skrbijo za okrog 30 glav živine, ki se prosto pase, delajo sir in so v vsem na voljo gostom, ki se ustavljajo pri njih. Večinoma imajo vse hišice polne, tudi tokrat je bilo tako, ljudje se radi vračajo.
Ponoči se je zelo shladilo, okoli ničle je bilo, zaačelo je deževati, zjutraj pa so se prek pašnikov vlekle megle. Žaro naju je odpeljal do Bačota, ki je posebej za naju nabral Ivanovo travo. Prijateljsko smo se razšli v upanju, da se spet srečamo. Lepo je spoznati tako dobre ljudi kot je družina Karadžić na Katunu pri Žabljaku na Durmitorju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar