Gallipoli leži na zahodni obali pokrajine Salento, ko se imenuje peta italijanskega škornja. Do tja sva imela dobro uro vožnje, med katero mi je šlo skoraj na jok, ko sem gledala na tisoče mrtvih starih oljčnih dreves ob cesti. Posušila so se zaradi bakterijskega ožiga, kot se imenuje bolezen, ki je menda prišla v južno Italijo iz Kostarike. Zaradi nje so posekali že več kot milijon dreves. Upanje je, ker ob starih deblih poganjajo sveže veje, veliko pa je tudi povsem novih oljčnih nasadov. Prelepih starih dreves pa skoraj ni več videti na tem področju.
Gallipoli je manjši polotok, na katerem se stiska staro mesto, prepredeno z ozkimi uličicami, na katerih kar mrgoli barvita trgovska ponudba, tudi tavernic in barov je nešteto. Zato so tukaj tudi turisti, ne preveč, a vseeno ni dvoma, da mesto živi od turizma. Tudi midva sva uživala med sprehajanjem po njem, pa še nekaj za spomin gre z mano. Preživela oz. bolj prehodila sva dve debeli uri, zato je bila dobra ura vožnje do najjužnejše točke Salenta po solidni cesti kar udobna. Prometa skoraj ni bilo.
Prav na jugu leži mesto Santa Maria di Leuca, ki ga obliva čudovito modro Jonsko morje. Prav v mestu je tudi mivkasta plaža, na kateri je bilo par kopalcev. Levo in desno od nje pa so restavracije, večinoma z galerijo prav nad vodo. Midva sva izbrala eno bolj navadno na drugi strani ceste, a je bila najbolj olna od vseh, verjetno ne brez razloga. Midva sva jedla dobro in dokaj poceni. Imeli so ponudbo za D (ribe) in tudi za F (meso). In sorbet za oba.
Domov grede sem se pri navigaciji malo zaštrikala, ko sem kot navadno iskala bližnjice, a se je tokrat izkazalo, da bi bila daljša pot verjetno hitrejša. V vsakem primeru pa je bilo ob večeru prijetno posedeti pred hišo, še posebej, ko so se iz Jašići oglasili OPSD.
Ni komentarjev:
Objavite komentar