lep dan: 2. junij: Santiago

Zvon v kadetrali je tudi ponoči bil na četrt ure, a me ni motil, za razliko od hrupa z ulice, ki je trajal do 3. ure, kmalu zatem pa so zahrumeli s čistilnim strojem. A kdor čaka, dočaka, spanec je bil sicer kratek, zato pa toliko slajši.
Okoli 8. ure je bil trg pred katedralo, kjer se začenja camino Finisterra, še čisto prazen. Ko sva se za prvo rumeno puščico spustila dol po prazni Rua das Hortas, ulici belih hiš, se mi ni zdelo, da nadaljujeva dosedanjo pot, pač pa, da začenjava novo. Na začetku imamo navadno več energije in tudi meni je danes ni manjkalo, celo klanci so bili prav zabavni.
Camino Finisterra poteka večinoma po naravnih gozdnih poteh, a tudi asfaltne so povsem brez prometa. Med hojo sem prisluhnila zvokom iz okolice in presenečeno ugotovila, da slišim tišino, razen nežnega ptičjega ščebetanja ni bilo slišati prav nič. Skozi vasi so naju občasno seveda oblajali psi, a še ti ne preveč strastno. Vasi so urejene, nikjer ni videti smeti ali navlake, polja so obdelana in travniki še ne pokošeni, zelenjavo na njivah okopavajo, ker plevela ne zatirajo s kemijo. Skoraj pri vsaki hiši stoji vsaj en koruznjak (espigueiro, port.), ena od značilnosti Galicije. Obliko koruznjakov so uporabili tudi za avtobusna postajališča, lepo jih je videti. Oči prav počijejo med gledanjem v naravo, saj je zaradi obilja padavin vse zeleno. Tudi današnje jutro ni skoparilo z oblaki in meglo, skozi katero je prav narahlo pršilo. Toliko zračne vlage odlično deluje na kožo, skoraj kot kakšna rubinštajnerca.
Navadno se nama dogaja, da se takrat, ko prideva na razgledne točke, spusti megla, zato današnja na Alto Mar do Oveltas ni bila nobeno presenečenje. Spodaj v dolini se je skozi oblake in meglice dalo hiše bolj slutiti kot videti, a sem si podobe prav z lahkoto predstavljala. Sicer pa, kdo se bo bolj spoznal na imagine kot naša generacija?
Bar, kratka beseda, ki tako veliko obeta. Prvi je nastopil po 10 km hoje. Že od vrat sva zagledala smejočega Wernerja, prav razveselili smo se drug drugega, videli se nismo že kakšen teden. Plačal nama je kavo, midva sva si potem privoščila še dva ogromna bocadillosa (sendviča), enega con jambon (s pršutom) in drugega con tortilla francesa (z umešanim jajcem).
Do Negreire je bilo še nekaj barov, v enem od njih sva spoznalo Danko Iris, gospo najinih let, s katero smo se prav prijetno zaklepetali. Zdaj je drugič prehodila camino frances, prvič je hodila prehitro, pravi, zdaj pa si je vzela čas. Tudi za podaljšek na Finisterro, česar prej ni naredila.
Večina pohodnikov, ki jih srečujeva na poti na Finisterro, je mladih, mlajših kot sva jih drugače vajena na caminu. Res so etape precej zahtevne, dolge okrog 30 km, nekaj je vzponov, a so poti tako lepo speljane, da je hoja čisti užitek.
Toda ne glede na lepo naravo si nisva namenoma podaljšala poti, ko sva pri kapelici sv. Blaža takoj za lepim starim mostom Maceira čez reko Tambre zavila na desno namesto na levo. Po dobrem km sva še z enim pohodnikom presenečeno obstala, ko v križišču nismo našli puščice. Zašli smo, je bila hitra ugotovitev, zato smo se mirno obrnili in vrnili k mostu. Pomislim, kako je v življenju včasih težko stopiti korak nazaj, raje rinemo z glavo skozi zid. Glavno je, da gremo naprej, vedno samo naprej... kam?
Prenočevala bova v albergu San Jose, ki je moderen, urejen, dobili smo sveže rjuhe in brisače, zato ne bo treba svojih vlačiti iz nahrbtnikov. Imajo tudi pralne in sušilne stroje ter seveda wi-fi.
Ker je sobota popoldan, je v kraju skoraj vse zaprto, a našla sva dežurno trgovino, kupila nekaj hrane in si na vrtu alberga pripravila malico. Prav zanimivo je kupovanje za sproti, na grame, za razliko od polnih vozičkov, ki jih doma tovorimo iz trgovin. Res toliko potrebujemo? Zvečer mogoče zavijeva še v kakšen lokal, da ne bova šla ravno s kurami spat, čeprav se mi tudi ta možnost ne zdi napačna.