Lep par

Med vsemi mojimi čevlji mi je daleč najbolj všeč par na sliki. Osvojili so me na prvi pogled. Kupila sem jih brez pomerjanja, ker sem imela prav takrat močno otekle noge in mi ne bi bili prav. To je bilo v Barceloni 10. junija 2008. Hja, nekaterih datumov si ni težko zapomniti.

Besedno zvezo lep par sem si sposodila od Alenke, vzela sem jo iz konteksta iz njenega maila. In začela razmišljati. Kaj je lep par? Dva enaka predmeta, rastlini, osebi ... Nikakor ne!
Zakaj potem praviloma delajo (in prodajajo) v paru dva enaka čevlja, dve enaki rokavici, dva enaka uhana ... Čudno, da nam ne ponujajo v paru po dva enaka prstana, saj imamo tudi dve roki, ali ne? Človek vendar ni povsem simetričen kljub parnemu številu nekaterih  organov. Nihče nima niti popolnoma simetričnega obraza, če pozorno pogledamo.
Meni so najlepši neenaki pari, ki iz neznanega razloga tako lepo pašejo skupaj, da bi bolj ne mogli. Velja za živo in neživo naravo. V dvoje mi zveni lepše kot par.

Pred leti mi je zlatarska umetnica Irena Ambrožič Zupan z Bleda naredila par neenakih uhanov. Zelo rada jih imam. Včasih je večji na levem in manjši na desnem ušesu, včasih obratno.

Tole pa je par uhanov, ki sem jih v blogu omenjala pred dvema tednoma. Oblikovala jih je Idrijčanka Lidija Anzelm. Na enem je prava kljekljana čipka, na drugem pa idrijski žlikrof (iz fimo mase). Ko si jih nadenem, postanem takoj za kakšne tri stopnje boljše volje.

Kitajsko zelje, ki ni zelje

Kitajski kapus, ki mu rečemo kitajsko zelje

Zakaj se kitajskemu zelju reče kitajsko? Menda zato, ker ima postrani oči. Neee, narobe! Zato, ker je Kitajska njegova prva domovina, v Evropi ga poznamo šele zadnjih trideset let. Bolj zanimivo je, da sploh ne gre za zelje, pač pa se pravilno imenuje kitajski kapus in niti ni sorodnik zelja pač pa repe. Zmešnjava, ni kaj. Če mi ne verjamete, preberite tale članek, ki ga je napisal Dario Cortese. On se spozna, zares.
Letos je kitajsko zelje, pardon, kapus, prvič zraslo na našem vrtu. In nas navdušilo.

"Kitajc" s krompirjem

Podolgovato glavico sem prinesla v kuhinjo, jo dobro oprala pod tekočo vodo in kolikor toliko tanko narezala. Med tem časom se je skuhalo nekaj krompirjev, ki sem jih olupila in narezala na kapus. Dodala sem dva stroka drobno nasekljalnega česna, solila, poprala in vse skupaj temeljito premešala (kar z rokami, a nikomur ne povejte). Nato sem prilila malo oljčnega olja in dobrega jabolčnega kisa ter malo vode in še enkrat premešala, tokrat z vilicami.
Danes sva ga jedla kot prilogo pečenih postrvi. Kdaj prej sem takšno solato že zmazala kar tako, s kosom črnega kruha. Krožnik bi polizala, če se ne bi delala fine.

Ko slepa kura jurčka najde

Gobja letina je nenormalno bogata.

Zelo rada grem v gozd, da se malo prezračim, a gledam bolj gor kot dol, ker sem že zdavnaj obupala, da bi našla kakšnega jurčka. Drugih gob tako ne poznam. Danes pa se je zgodilo nemogoče.
Gobarji navadno ne razkrijejo svojih gobjih terenov, a jaz vam povem vse natančno.
Skozi senčno dolinico sva se ob potoku peljala po luknjasti gozdni cesti, široki za en avto. Kjer se je malo razširila, je bilo vse zaparkirano, obrniti se ni dalo in tako sva prišla skoraj do konca. Nato pa sva zagrizla v strm breg, spodaj je bila grapa, po kateri je šumel studenec in na drugi strani spet brežina. Počasi sva napredovala navzgor, koder se je svetlikalo modro nebo. Občasno sem lezla po vseh štirih in se oprijemala korenin, da me ne bi odneslo dol k vodi. Ko sem malo dvignila pogled, sem pol metra pred nosom zagledala nekaj belega. Betek. Pokrit z rjavim klobučkom. Jurček! Najbolj mi je bilo žal, da nimam s seboj fotoaparata, da bi ga ovekovečila  njenegovem naravnem okolju, ker je bil tako lep na mahovnati posteljici, obdan z listjem, na njegovem klobuku pa je sedel polž, ki sem mu izmaknila slastno malico.
P.s. Če tole fotografijo slučajno vidi gobarski inšpektor, priznam: ja, res je bila polna košara jurčkov, a nabirali smo v petero. Poleg mene še moj mož, njegova žena in stari starši najinih vnukov. Tako da nismo prekoračili predpisane količine.

Palčki grejo v svet

Vrtni palčki na Šuštarskem mostu

Vrtni palčki, ki so nekaj mesecev krasili pročelje mariborske galerije Hest, so prišli v Ljubljano, kjer so tri dni stali na Šuštarskem mostu ter razveseljevali številne Ljubljančane in turiste. Danes sem se malo pomešala mednje in poslušala mimoidoče. Kaj delajo tukaj? Zakaj so jih postavili? Ne smeš jih božati, samo od daleč jih glej, so starši svarili otroke, ki so jih palčki kot magnet vabili k sebi. Kot da bi jim palčki lahko kaj naredili. Od kod so prišli? A niso luškani! Jaz bi ga kar imela! Kateri ti je najlbolj všeč?

Čeprav so jih božali topli sončni žarki, se meni niso zdeli prav veseli. Kot da bi jih bilo celo malo strah. Zvečer jih bodo dali na dražbo v  Galeriji Hest in nato bodo s svojimi novimi lastniki šli v svet. Vsak zase. Razen če jih vse skupaj ne pokupi Društvo za osvoboditev vrtnih palčkov ter jih odpelje v gozd, kjer bodo mirno živeli svoje škratovsko življenje.

Buče, bučke, bučkice

Jesensko sonce

Buče so uporabne na sto načinov. Tokrat mislim na tiste, ki rastejo na vrtu ali njivi. Ali pa  jih kupimo na tržnici. Letos so na našem vrtu bučke dobro obrodile, in čeprav je že jesen, še kar naprej cvetijo in zorijo. Malo bolj počasi, kar sploh ni slabo, ker jih lažje sproti porabimo. Poleti sem jih  le s težavo dohitevala, prehitro so iz bučk zrasle buče.
Danes sem iz dveh bučk, ki sem jih utrgala zjutraj, spekla slan bučkin štrudelj. Gre zelo preprosto.

Po testu natresemo bučke, skuto in kislo smetano

Potrebujemo: vlečeno testo, nekaj bučk (ali kos rumene buče), lonček kisle smetane, pol kile skute (najboljša je iz sirotke, je manj kisla), sol, malo masla.
Bučke sem grobo naribala in na maslu na hitro podušila, da so spustile vodo, ki se je kar sproti pokuhala. Mlačne sem potresla po testu, pokapljala s kislo smetano, potresla s skuto in malo posolila. Zvila sem štrukelj in ga na namaščenem pekaču pol ure pekla na 200 stopinj. Po vrhu sem pred peko namazala z maslom. Lahko namažete tudi z raztepenim jajcem (če ga imate, v našem hladilniku ni bilo nobenega) ali s kislo smetano.

Bučkin štrudelj

Štrudelj je najboljši mlačen, tekne pa tudi ohlajen. Na primer s skledo solate iz kitajskega zelja (recept sledi).

Z brez ničesar

K sproščenemu otroštvu sodi tudi raziskovanje okolice doma, najprej čisto blizu in potem se krogi počasi širijo. Zadnjič so šli fantje sami brcat žogo na igrišče. Kako pa so šli, me je zanimalo. Katarina je vskočila z odgovorom: "Z brez ničesar." To pomeni peš. Ta formulacija mi je bila tako všeč, da se mi ves čas mota po glavi.
Danes sem prespala vremensko napoved, a zjutraj  ni deževalo, zato sem šla od doma z brez dežnika. Najprej na kavo z nekdanjimi kolegicami, vedno jo pijem z brez sladkorja. Prav luštno smo klepetale, ko se mi je že mudilo na uro risanja. Dobili smo novo sošolko, Francozinjo Corine. Ker ne zna slovensko, se bomo spotoma učili francoščine. S predznanjem ali z brez. Štrebarji smo imeli danes s seboj risalne liste in svinčnike, drugi so prišli z brez. Zato nismo nič risali, pač pa smo se samo malo pogovorili in šli skupaj na kavo. Zunaj je precej deževalo, pametni so imeli dežnike, drugi smo bili z brez. Mislila sem, da se bo ta čas, ko pijemo kavo, zjasnilo, a se ni. K sreči mi je sošolec Boris prijazno ponudil prevoz. Pravzaprav sem mislila iti domov peš, oziroma z brez ničesar, a se mi po dežju ni dalo. Pa še nova šolska torba bi bila mokra.

Uhani s čipko in žlikrofom

K nežnemu okusu pršuta San Daniele se prileže kozarec "furlanca"

Včeraj je bil prvi šolski dan, danes pa že izlet! Neee, ni bil šolski izlet, sami smo si ga naredili. Najprej smo zrihtali vreme: ves dan nas je s sinje modrega neba grelo toplo jesensko sonce, čeprav so napovedali dež. Nato smo začrtali traso: prek Gorice, kjer prav zdaj poteka prireditev Okusi na meji, skozi Furlanijo v Čedad, nato pa nazaj čez Goriška Brda na kak kmečki turizem. Precej ležerno, tudi kulinarično uživaško. Vse se je zgodilo in še kaj za povrh.

Lidija Anzelm ustvarja nakit iz čipke.

Okusi na meji so se ravno prebujali, ko smo v poznem dopoldnevu prišli v Gorico, a kmalu se je začelo kaditi nad ognjišči in dišati po okusih z različnih koncev Evrope. Nazadnje smo se odločili za Francoze, a še prej smo v slovenski ulici spoznali mladenko, napravljeno v lepo Viktorijo, ki je omrežila Napoleona Bonaparta, znamenitega Francoza. Ob njej je pred stojnico idrijskega hotela Jožef pred punkljem sedela gospa  Lidija in premetavala kleklje, s katerimi je ustvarjala miniaturne čipkice, ki jih je skupaj s kamenčki vdelovala v unikaten nakit. Svojo Idrijo je predstavila tako nevsiljivo ljubeznivo, da jo bomo gotovo kmalu obiskali. Pa ne le to. Čisto premamili so me eni od njenih posebnih uhanov, izbrala sem par, ki ima na enem drobceno idrijsko čipko, na drugem pa žlikrof. Se sliši malo posebno? Saj tudi so, a hkrati so posebno lepi, mislim, da jih bom v petek peljala v gledališče.
V Čedadu pa tako kot navadno: preko Hudičevega mostu, ki se pne visoko nad zeleno Nadižo, do trga Pavla Diakona na kozarec furlanskega tokaja in rezino pršuta San Daniele. Pa še na dobro kavo. In za povrh še po novo šolsko torbo za risalne liste.

Lepo je zunaj in znotraj.

Ko smo bolj po občutku kot s pomočjo orientacijskih tabel takoj čez mejo na naši strani pripeljali na vrh Brega, smo osupli obstali pred kmečkim turizmom Breg , najprej zaradi izjemnega razgleda in nato lepo urejene hiše od zunaj in od znotraj. Ko smo na zastekleni verandi sedli k mizi, so v kuhinji ravno končevali z izdelavo njokov in drugih dobrot, ki so jih pripravili za današnjo večerjo. K zajčku nam je teknila bela polenta, poleg bele čokolade smo se sladkali z njoki s slivami in k vsemu srkali belo vino.
Potem je bila pa že črna noč, ko smo se zaradi zastojev na avtocesti po starih kačjih ridah pripeljali domov. Zadnje čase se vsak majhen premik po naši domovini spremeni v veliko popotovanje.

Ta svet je učenja vreden

Ko prideš na svet, se začneš učiti, no ja, večino časa te učijo, ker si "študijskih smeri" zelo dolgo ne moreš izbirati sam. Najprej se moraš preriniti čez vse šolanje, od osnovnega, srednjega, visokega, marsikdo tudi do doktorskega, vso delovno dobo hodiš na razne seminarje, predavanja in druge dopolnilne učne programe, dokler navsezadnje ne prideš do življenjskega obdobja, tretjega po vrsti, ko se končno lahko svobodno odločaš, kaj se boš učil. Ko ni treba izbirati samo po pameti, pač pa lahko prisluhneš tudi srcu.
Danes je bil sprejem prvošolčkov na univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO). Dva ali trije prisotni fantki so dokaz, da ne gre za dekliško šolo. Moto prireditve Ta svet je učenja vreden so si sposodili od Franeta Milčinskega Ježka (Ta svet je pesmi vreden), katerega pesmi so nam odpeli in odrecitirali na koncu programa. Prof. dr. Ana Krajnc, predsednica društva, je pripovedovala o dogodku, ko je težave, s katerimi se društvo srečuje, primerjala s plavanjem proti toku. Švedska kolegica jo je "potolažila", da samo mrtve ribe plavajo s tokom. Med prisotnimi jih danes zagotovo ni bilo, pač pa je bilo nasprotno čutiti veselo pričakovanje pred novimi učnimi izzivi.
Prvošolčki na prvi šolski dan včasih dobijo spominsko darilo, navadno jim ga kupijo starši. Moje (prvo) spominsko darilo ob vstopu v šolo je na zgornji fotki, danes sem si ga kupila tukaj.

Zelenjavca

Očiščeno in oprano zelenjavo narežemo na kose in zmeljemo v mesoreznici.

Takole pripravljeno zelenjavco marsikdo pozna pod imenom "domača vegeta". Meni tako poimenovanje ni simpatično, ker je vegeta nekaj industrijskega, zelenjavca pa je prav nasprotno - nekaj domačega.
Nekoč je najbolj zanesljivo zadišalo po jeseni, takrat ko sta "mama in ata pr hiš" naenkrat populila kopico vrtne zelenjave (korenje, peteršilj, zeleno, por, kolerabo), nakar se je zunaj pri vrtni pipi začela njena predelava. Čiščenje, pranje, mletje, soljenje, basanje v kozarčke. Zdaj je skoraj vse enako, le vrtna pipa se je premaknila za nekaj metrov, mama in ata pa sta drugi osebi. Madonca, kako čas beži.

Zmleta nasoljena zelenjava naj počaka en dan, predno jo nabašemo v kozarčke.

Za zelenjavco sva dobro očistila in temeljito oprala 3 kg korenja in po kg peteršilja, pora, zelene in kolerabe, tako da sva odstranila vse ostanke zemlje. Nato sva jo zmlela na mesoreznico in nasolila. Na kilogram zelenjave damo 20 dag soli, raje več kot manj, ker je sol konzervans. Mleto zelenjavo v čebru nekajkrat premešamo, pokrijemo s kuhinjsko krpo in pustimo en dan, da se enakomerno presoli. Odcejeno tesno nabašemo v kozarčke in zapremo. Vode ne zavržemo, shranjena v hladilniku je uporabna še nekaj dni kot dodatek jedem. Le ne pozabimo, da je zelo slana!

Pozimi bo prišla zelo prav.

Češpljeva pita

Češpljeva pita

Nekateri ljubiteljski kuharji radi delajo zelo zahtevne sladice, ker jim predstavljajo izziv. Mene ne boste našli med njimi. Ko gledam recepte z veliko sestavinami in zapletenim postopkom, grem naprej. Ko pa naletim na takega, ki bi ga zmogel še otrok, se mi zasvetijo oči. To! Češpljeva pita sodi mednje. Medtem ko je v loncu počasi brbotal češpljev džem, ki sem ga občasno premešala, sem se lotila izdelave pite.
Potrebujemo: 25 dag moke, 12 dag masla, 6 dag sladkorja, jajce. Češplje, kakšnih 15 jih bo dovolj.

Z valjčkom prek folije tanko razvaljamo testo do roba pekača in še malo navzgor.

Pečico sem prižgala na 180 stopinj. V mikser sem stresla maslo in sladkor ter dodala jajce, da je nastala gosta bela krema. Z lopatko sem primešala moko, da je nastala kepa testa.
Medtem ko je mikser delal testo, sem 15 češpelj prerezala na pol in še enkrat na pol te odstranila peške. Tako, to bo nadev.
Okrogel pekač sem namazala z maslom in dno obložila s testom. Prekrila sem ga s folijo in ga prek nje z valjčkom ravaljala do roba pekača in še malo navzgor. Odstranila sem folijo in v krogu tesno naložila koščke češpelj. Pito sem dala v ogreto pečico, naravnala na 30 minut, in šla brat časopis.