Smukavc in caldo verde

Smukavc

Na Portugalskem imajo zelo radi kodrolistni ohrovt, ki raste skoraj pri vsaki hiši. V glavnem ga uporabljajo za pripravo znamenite caldo verde, ohrovtove juhe. Maria do Ceu iz Fashe, vasice blizu Ponte de Lima, mi je demonstrirala njeno pripravo. V lonec je dala kuhat olupljen in na koščke narezan krompir, malo nasekljane čebule in lovorov list. Ohrovtove liste je osmukala, kar je naredila zelo spretno: v eni roki je držala list, z drugo je prijela oba dela okrog žile in potegnila, da je ostal samo mehak del lista. Potem jih je več skupaj zvila in narezala na zelo tanke rezance. Naložila jih je v zložljivo cedilo in ga potunkala v juho. Ko je bil ohrovt kuhan, ga je vzela iz lonca in odcedila, drugo vsebino pa pretlačila s paličnim mešalnikom. Ohrovt je vrnila v lonec, prilila oljčnega olja in dodala nekaj kolesc domače salame chorizo. Mmmm, odlično!
Pred kratkim sva na skoraj enako jed naletela v  Hotelu Jožef v Idriji. Imenuje se smukavc, ime pa je menda dobila po načinu, kako osmukajo liste z ohrovtovih glav. (Ha, sem videla na Portugalskem!). Juhi je bila dodana žlica kisle smetane, potresena je bila s popečenimi kruhovimi kockami in svežim peteršiljem, namesto choriza pa sva zagrizla v majcene koščke pečene svinjine. A okus! Prav tako izvrsten je bil, kot sva ga imela v spominu. Smukavc je tradicionalna idrijska lokalna jed, že dolgo znana v teh krajih, in kdo ve, kdo si je prvi spomnil, kako uporabiti ohrovt, Idrijčani ali Portugalci? Pravzaprav ni važno, kdo je bil prvi, juha je izvrstna, Idrija pa bližje kot Portugalska. Pa še odlične žlikrofe z bakalco imajo pri Jožefu. Takšne majcene, ki se kar stopijo v ustih. Menda so jih gospodinje nekoč, ko so bile družine res velike, naredile nekaj sto samo za en obed.

Uhani s čipko in žlikrofom

K nežnemu okusu pršuta San Daniele se prileže kozarec "furlanca"

Včeraj je bil prvi šolski dan, danes pa že izlet! Neee, ni bil šolski izlet, sami smo si ga naredili. Najprej smo zrihtali vreme: ves dan nas je s sinje modrega neba grelo toplo jesensko sonce, čeprav so napovedali dež. Nato smo začrtali traso: prek Gorice, kjer prav zdaj poteka prireditev Okusi na meji, skozi Furlanijo v Čedad, nato pa nazaj čez Goriška Brda na kak kmečki turizem. Precej ležerno, tudi kulinarično uživaško. Vse se je zgodilo in še kaj za povrh.

Lidija Anzelm ustvarja nakit iz čipke.

Okusi na meji so se ravno prebujali, ko smo v poznem dopoldnevu prišli v Gorico, a kmalu se je začelo kaditi nad ognjišči in dišati po okusih z različnih koncev Evrope. Nazadnje smo se odločili za Francoze, a še prej smo v slovenski ulici spoznali mladenko, napravljeno v lepo Viktorijo, ki je omrežila Napoleona Bonaparta, znamenitega Francoza. Ob njej je pred stojnico idrijskega hotela Jožef pred punkljem sedela gospa  Lidija in premetavala kleklje, s katerimi je ustvarjala miniaturne čipkice, ki jih je skupaj s kamenčki vdelovala v unikaten nakit. Svojo Idrijo je predstavila tako nevsiljivo ljubeznivo, da jo bomo gotovo kmalu obiskali. Pa ne le to. Čisto premamili so me eni od njenih posebnih uhanov, izbrala sem par, ki ima na enem drobceno idrijsko čipko, na drugem pa žlikrof. Se sliši malo posebno? Saj tudi so, a hkrati so posebno lepi, mislim, da jih bom v petek peljala v gledališče.
V Čedadu pa tako kot navadno: preko Hudičevega mostu, ki se pne visoko nad zeleno Nadižo, do trga Pavla Diakona na kozarec furlanskega tokaja in rezino pršuta San Daniele. Pa še na dobro kavo. In za povrh še po novo šolsko torbo za risalne liste.

Lepo je zunaj in znotraj.

Ko smo bolj po občutku kot s pomočjo orientacijskih tabel takoj čez mejo na naši strani pripeljali na vrh Brega, smo osupli obstali pred kmečkim turizmom Breg , najprej zaradi izjemnega razgleda in nato lepo urejene hiše od zunaj in od znotraj. Ko smo na zastekleni verandi sedli k mizi, so v kuhinji ravno končevali z izdelavo njokov in drugih dobrot, ki so jih pripravili za današnjo večerjo. K zajčku nam je teknila bela polenta, poleg bele čokolade smo se sladkali z njoki s slivami in k vsemu srkali belo vino.
Potem je bila pa že črna noč, ko smo se zaradi zastojev na avtocesti po starih kačjih ridah pripeljali domov. Zadnje čase se vsak majhen premik po naši domovini spremeni v veliko popotovanje.