Lep par

Med vsemi mojimi čevlji mi je daleč najbolj všeč par na sliki. Osvojili so me na prvi pogled. Kupila sem jih brez pomerjanja, ker sem imela prav takrat močno otekle noge in mi ne bi bili prav. To je bilo v Barceloni 10. junija 2008. Hja, nekaterih datumov si ni težko zapomniti.

Besedno zvezo lep par sem si sposodila od Alenke, vzela sem jo iz konteksta iz njenega maila. In začela razmišljati. Kaj je lep par? Dva enaka predmeta, rastlini, osebi ... Nikakor ne!
Zakaj potem praviloma delajo (in prodajajo) v paru dva enaka čevlja, dve enaki rokavici, dva enaka uhana ... Čudno, da nam ne ponujajo v paru po dva enaka prstana, saj imamo tudi dve roki, ali ne? Človek vendar ni povsem simetričen kljub parnemu številu nekaterih  organov. Nihče nima niti popolnoma simetričnega obraza, če pozorno pogledamo.
Meni so najlepši neenaki pari, ki iz neznanega razloga tako lepo pašejo skupaj, da bi bolj ne mogli. Velja za živo in neživo naravo. V dvoje mi zveni lepše kot par.

Pred leti mi je zlatarska umetnica Irena Ambrožič Zupan z Bleda naredila par neenakih uhanov. Zelo rada jih imam. Včasih je večji na levem in manjši na desnem ušesu, včasih obratno.

Tole pa je par uhanov, ki sem jih v blogu omenjala pred dvema tednoma. Oblikovala jih je Idrijčanka Lidija Anzelm. Na enem je prava kljekljana čipka, na drugem pa idrijski žlikrof (iz fimo mase). Ko si jih nadenem, postanem takoj za kakšne tri stopnje boljše volje.

Uhani s čipko in žlikrofom

K nežnemu okusu pršuta San Daniele se prileže kozarec "furlanca"

Včeraj je bil prvi šolski dan, danes pa že izlet! Neee, ni bil šolski izlet, sami smo si ga naredili. Najprej smo zrihtali vreme: ves dan nas je s sinje modrega neba grelo toplo jesensko sonce, čeprav so napovedali dež. Nato smo začrtali traso: prek Gorice, kjer prav zdaj poteka prireditev Okusi na meji, skozi Furlanijo v Čedad, nato pa nazaj čez Goriška Brda na kak kmečki turizem. Precej ležerno, tudi kulinarično uživaško. Vse se je zgodilo in še kaj za povrh.

Lidija Anzelm ustvarja nakit iz čipke.

Okusi na meji so se ravno prebujali, ko smo v poznem dopoldnevu prišli v Gorico, a kmalu se je začelo kaditi nad ognjišči in dišati po okusih z različnih koncev Evrope. Nazadnje smo se odločili za Francoze, a še prej smo v slovenski ulici spoznali mladenko, napravljeno v lepo Viktorijo, ki je omrežila Napoleona Bonaparta, znamenitega Francoza. Ob njej je pred stojnico idrijskega hotela Jožef pred punkljem sedela gospa  Lidija in premetavala kleklje, s katerimi je ustvarjala miniaturne čipkice, ki jih je skupaj s kamenčki vdelovala v unikaten nakit. Svojo Idrijo je predstavila tako nevsiljivo ljubeznivo, da jo bomo gotovo kmalu obiskali. Pa ne le to. Čisto premamili so me eni od njenih posebnih uhanov, izbrala sem par, ki ima na enem drobceno idrijsko čipko, na drugem pa žlikrof. Se sliši malo posebno? Saj tudi so, a hkrati so posebno lepi, mislim, da jih bom v petek peljala v gledališče.
V Čedadu pa tako kot navadno: preko Hudičevega mostu, ki se pne visoko nad zeleno Nadižo, do trga Pavla Diakona na kozarec furlanskega tokaja in rezino pršuta San Daniele. Pa še na dobro kavo. In za povrh še po novo šolsko torbo za risalne liste.

Lepo je zunaj in znotraj.

Ko smo bolj po občutku kot s pomočjo orientacijskih tabel takoj čez mejo na naši strani pripeljali na vrh Brega, smo osupli obstali pred kmečkim turizmom Breg , najprej zaradi izjemnega razgleda in nato lepo urejene hiše od zunaj in od znotraj. Ko smo na zastekleni verandi sedli k mizi, so v kuhinji ravno končevali z izdelavo njokov in drugih dobrot, ki so jih pripravili za današnjo večerjo. K zajčku nam je teknila bela polenta, poleg bele čokolade smo se sladkali z njoki s slivami in k vsemu srkali belo vino.
Potem je bila pa že črna noč, ko smo se zaradi zastojev na avtocesti po starih kačjih ridah pripeljali domov. Zadnje čase se vsak majhen premik po naši domovini spremeni v veliko popotovanje.