Camino Portugues, opis

Camino Portugues je ena od številnih Jakobovih poti, poteka po Portugalski in Španiji. Dolga je 614 km, začne se v Lizboni in konča v Santiagu. V osnovi se začne v Portu, a so jo že pred leti podaljšali ter markirali še odsek od Lizbone do Porta.
Lahko bi jo razdelili na tri nekoliko različne odseke: prvi poteka od Lizbone do Porta, drugi od Porta do Valence na meji s Španijo in tretji del po Španiji do Santiaga.
Prvi del je najdaljši, dolg 376 km, je slabše označen, občasno poteka po zelo prometnih cestah, skozi industrijske cone, organiziranih prenočišč ni, a se streho nad glavo vedno najde. Spati je mogoče v privatnih sobah, hotelih ali v gasilskih domovih. Cena dvoposteljne sobe je 30-40€, prenočevanje pri gasilcih pa stane 3€, na voljo je tuš in pena na tleh v skupnih prostorih.
Dnevne etape so zaradi pomanjkanja prenočišč precej dolge, večinoma prek 30 km, zato so fizično zahtevnejše. Vse te "pomanjkljivosti" pa odtehtajo srečanja z domačini Portugalci, ki so izjemno srčni, odprti in neposredni ter pripravljeni pomagati v vsakem trenutku. Prijaznejših ljudi še nisva srečala. V tem delu je tudi nekaj res lepih starih mest, denimo Santarem, Tomar, Coimbra, večji del poti poteka ob rekah, med polji, skozi vasice, sadovnjake. Predvsem citrusov je na pretek, radi vam jih bodo dali, če vprašate. Pot je zelo samotna, kar ni nujno slabo, na vsem delu sva srečala le 5 romarjev, vsi so bili že "stari mački", zelo smo bili veseli drug drugega.
Drugi del od Porta naprej, dolg 114 km, je odlično markiran, odseki so krajši, družbe pohodnikov je dovolj, prav tako je na voljo več različnih prenočišč, pojavijo se tudi prvi albergi, skupinska poceni prenočišča. Nekaj posebnega je prvi odsek od Porta do Vila do Conde, ki je pravzaprav alternativa. Poteka tik ob morju, večinoma po dolgi plaži, skozi ribiške vasice. Čisti užitek.
Zadnji del je španski, zelo podoben caminu frances. Ta del je dolg 124 km. Romarji so številni, prenočišč je dovolj, markacije nekje slabše, drugje boljše, a je pot znana in te vsakdo pravilno usmeri, če se v kakšnem trenutku ne znajdeš. Oglašujejo menu per peregrinos (menije za romarje) in druge njim podobne storitve za romarje. Albergi so polni, živahni, predvidevam, da v glavni sezoni tudi zasedeni. Pot je razgibana, a večjih vzponov ni.
Za celo pot potrebujemo slab mesec, za odsek od Porta do Santiaga pa kakšnih 10-14 dni, zato je pot primerna tudi za tiste, ki nimajo veliko časa. V tem delu sva srečala zelo veliko mladih ljudi.
Zakaj je toliko romarjev, kaj vleče ljudi na dolge poti, popularnost camina se celo povečuje? O tem pa prihodnjič.

Camino Portugues je markirana z rumeno puščico in stilizirano Jakobovo školjko.

Sv. Jakov v katedrali v Portu.

Najlepše so gozdne poti.

Jakobov kipec na hiši Marie in Luisa  Ceu v Fashi.

Cilj večine Jakobovih poti.

Vsi Jakobovi kipci so pri romarjih priljubljeni.

(Je)bela cesta, kako je vroče!

1. junij: Padron - Santiago

Spanje skupaj s približno 45 sostanovalci ni tako preprosto. Nekdo smrči, drugi kiha, tretji bi se rad še malo pogovarjal... Vsake toliko kdo vstane in se po škripajočem lesenem podu prebija do stopnic, sanitarije so namreč spodaj. Ker sva bila locirana tik ob oknu, ki je bilo široko odprto vso noč, nama vsaj zraka ni manjkalo. Luna je svetlo gledala na mojo posteljo, spanca od nikoder. Zdelo se mi je, da sem komaj zaspala, ko so še v trdi temi ob 5. uri prvi začeli vstajati. Vztrajala sva do 6 h in bila med zadnjimi.
Začelo se je svetliti, ko sva na robu mesta stopila na poljsko pot, ravno ko se je v čast novemu dnevu začel koncert zelo številčnega ptičjega zbora, imenovanega "camino de matino". Prepevali so klasiko in evergrine, nekatere v povsem novi priredbi. Nastopilo je nekaj priznanih solistov. Res, odličen koncert, ki da koraku pravi takt in zanos! Nastopajoči so bili upravičeno deležni bučnega aplavza, cvetje se je začelo vsipati nanje, oprostite, pravzaprav je zagrmelo in padati so začele dežne kaplje, zato je ptičji zbor predčasno končal veličastno predstavo.
Dež je bil majhno presenečenje, saj ni bil napovedan, zato pa je pojasnil včerajšnjo vročino in sparino. Pravili so, da je bilo menda 40 stopinj. Verjamem.
Skupaj z Barbaro, Angelom in Matteom smo vedrili na postajališču. Matteo je en tak veseljak, ves čas si nekaj prepeva, iz oči pa se mu kar iskri veselje do življenja, zato redko hodi sam.
Čez nekaj kilometrov smo spet vedrili, tokrat v baru, kjer se nas je v majhnem prostoru precej nagnetlo, zato sva šla kar hitro ven na zrak in naprej.
Dež je za ta dan končal svojo službo, naredilo se je jasno in lepo vreme. Počasi sva jo mahala proti Santiagu, ki bo tokrat najin ne ravno končni cilj, saj bova jutri pot nadaljevala do rta Cabo Finisterre ali "konec sveta", od koder so nekoč romarji v dokaz svoje poti iz morja prinašali Jakobove školjke.
Med potjo danes nisva bila preveč zgovorna, pač pa je bil vsak zatopljen v svoje misli. Nehote delaš v sebi nekakšen "povzetek". Toliko doživljajev in nepozabnih spominov! Naj omenim samo enega. Na vsej poti so posebna mesta, navadno na kamnitih kažipotih ter na podstavkih križev, znamenj, kjer romarji simbolično puščajo predmete, navadno kakšen kamen, obesek, sporočilo, verižico, sliko ... Sama nisem pustila nikjer nobenega predmeta, a pod vrhom Alto Portela Grande pri Cruz do Franceses, ko sem od vročine in napora komaj lovila sapo, sem si obljubila, da na tem mestu puščam svoje skrbi "na zalogo". Katera mama jih pa nima? Če se bodo kdaj prikradle za mano, jih bom poslala nazaj, natančno vem, kam, nikoli ne bom pozabila tistega mesta.
Po dolgih dvanajstih kilometrih brez sva se ustavila v zadnjem baru pred Santiagom in naročila limonado. Za nama jo je primahal visok Nizozemec, ki je takoj usekal po pivu, kmalu je zadišalo tudi nama. Za njim so prišli še številni drugi, razvilo se je prav veselo razpoloženje, F in Jana sta opravila poglobljen slovensko češki dialog.

Čisto na koncu naju je v popoldanski vročini čakal še zadnji vzpon, prišla sva v središče mesta, polnega romarjev, večinoma že brez nahrbtnikov. Šla sva v katedralo in posedela v prijetnem miru in hladu. Vmes so odprli turistični urad, na pomoč katerega sva računala pri iskanju prenočišča. Izkazalo se je, da je danes mesto močno oblegano, prostih prenočišč ni, nekaj poskusov od vrat so vrat se je neuspešno končalo. Potem sva na turističnem uradu dobila seznam ponudnikov sob z naslovi in tel. številkami (zanj sva plačala 0,10€), a klicati sva morala sama. S skoraj praznim telefonom in neznanjem španščine (abitasjonunanoče, si, dospersoneunakama) mi je uspelo pri osmem, drugod je bilo že zasedeno. Soba s kopalnico in pogledom na zvonik katedrale, to je plus. Ulica s številnimi lokali, kjer se je zdaj (malo pred polnočjo) živahno življenje šele začelo, to je pa minus, če se odločiš noč pred dolgo in težko potjo proti Finisterri prespati.

Eden zadnjih postankov pred Santiagom

Križ je lahko tudi lep, odvisno od perspektive.

Santiago

Santa Maria de Iria

Nizozemec s španskim pivom.

Za rožami koruznjak

F in Jana gledata fotografije s poti.

28. maj: Valenca - Porrino

V hotelu* je zajtrk bolj skromen, zato sva tako kot še štirje kolesarji hitro opravila z njim in krenila prek mostu (prav zdaj ga obnavljajo) čez reko Minho v Španijo. Skoraj se nama je malo stožilo, ko sva zapuščala prijazno Portugalsko.
V španski Tui, utrjeno staro mesto, sva prišla prav hitro in pred katedralo srečala iste štiri kolesarje, ki so povedali, da so Brazilci, kolesarijo od Lizbone v Santiago. Izmenično smo se pofotkali, oni so odbrzeli naprej, midva pa na kavo. Kmalu sva se prepričala, da sva v novi državi, ko sva za kavo plačala 1,10€, torej enkrat več, kot sva se tako z lahkoto navadila.
Čeprav drugačen kot sosednja Valenca je tudi Tui luštno staro mestece; mimogrede sva ugotovila, da je Karina tukaj odprla kšeft, prodaja lončenino in podobne izdelke za dom (glej fotko).
Nato sva poiskala Vodafon, da bi nabavila špansko sim kartico za ipad. Prijazni uslužbenki Marii Jose sva pokvarila jutro, ker se je mučila eno uro, vmes je za nasvet poklicala najmanj pet različnih ljudi, dokler ji ni nekdo razjasnil skrivnosti, kako se jo aktivira. Tukaj nimajo predplačniškega časovnega zakupa kot na Portugalskem, pač pa sva kupila 1gb prenosa, ki ga lahko trošiva 1 mesec. Mislim, da je bila Marija Jose na koncu vsaj tako vesela kot midva, ker je uspelo, pa še nekaj novega se je naučila.
Pot se je precej časa vijugala skozi zelenje, ob potoku, prek starih mostov (Tomi!), skozi gozd. Že(l)jno sva pričakovala v knjižici napovedano počivališče vrh hriba, malo sva se že pogovarjala, kaj bi nama teknilo, ker je bilo že krepko čez poldne, a sva se uštela. Na klopcah je sicer posedalo zelo veliko ljudi, ki so se tja pripeljali z avti in s seboj imeli tudi malico, nekateri celo tople posode jedi, iz katerih se je še kadilo. Bili so pač dobro poučeni, da se tu ne dobi nič, ker je lokal zaprt.
Midva, nepoučena, sva se napila vode in spustila v dolino, kjer pa sva kmalu naletela na zunaj precej zanikrn bar, a so nama pripravili prav okusno malico.
Porrino, ki sva ga določila za današnji cilj, ima ogromno industrijsko cono, mimo katere sva hodila v mestno središče dobro uro, prehitevali smo se z drugimi, dolgočasne poti naveličanimi pohodniki, med njimi tremi Američankami, s katerimi se srečujeva zadnje dni. V mestu sva naletela na Wernerja, ki se je namestil v hotelu, midva pa sva se danes odločila za poceni albergo per peregrinos (5€).
Mesto Porrino je bolj neugledno, bloki so brez dobre arhitekturne ideje nametani tik ob stare hiše.
Nastanila sva se v sobi s 24 posteljami, a vse niso zasedene. Hiša stoji na bregu rečice Loura, polne rastlinja, ki ji daje lepo zeleno barvo. Zdi se mi pomirjujoča, drugačna kot naše nocojšnje bivališče, ki je zaenkrat zelo bučno. Upam, da ga bo utrujenost stanovalcev pravočasno umirila.

"Karinin" lončarski butik

Galicijski koruznjak

Tui, pred katedralo, zadaj brazilski kolesarji

Tui, Puente da Veiga

Cruceiro San Telmo

8. maj: Verdelha - Azambuja

Današnji dan je bil naporen, ne morem nič drugače povedati. Vreme dobro, zjutraj oblačno, popoldne pa sončno, da naju je spet opeklo. Štartala sva ob 8.30, hodila do 7h zvečer, nato pa še eno uro iskala prenočišče. Lahko bi spala pri Bombeiros voluntarios, v 5 nadstropju gasilskega doma s sanitarijami v pritličju, kar nama ni preveč dišalo. Na koncu sva s pomočjo domačink in dveh Francozov našla sobo s kopalnico za 30 evrov. A po vrsti.
Zjutraj sva spet malo tacala po blatu, kasneje pa zelo veliko po skrajnem robu zelo prometne ceste, zadnjih 10 km brez prestanka. Bolje je hoditi po desni strani, ker te piš kamiona povleče za sabo, na nasprotni strani pa te ustavlja. Hja, tudi takšne čudne izkušnje pridobivaš na tej poti.
Najlepši je bil postanek v Vila Franca de Xira,Vila Franca de Xira kjer sva si na tržnici kupila kilo sladkih jagod in jih kar tam pojedla. Gledala sva ribe v ribarnici, zelo sveže, ker je ena (jegulja?) skočila iz škafa in začela vijugati med našimi nogami, dokler je ni prodajalka ujela in vrgla nazaj. Najprej sem mislila, da je kača, jojprejoj.
Kava stane v barčkih na podeželju 60 centov, pivo 80. Juha pa en evro. Imajo jo skoraj v vsakem lokalu z dvema mizama, jedla sva že vsaj 4 različne. Torej lačna tukaj ne bova.
Ko sva copacopa po asfaltni cesti, sva dolgo čakala na primerno mesto, kjer bi se lahko usedla in sezula čevlje, dokler se nama želja ni uresničila na klopci avtobusne postaje. Ob tem sva se milo spomnila zelenega tihožitja gostoljubne brezjanske utice (pozdrav Juši in Andreju ter posebej Maci).
Drugače pa na vsakem koraku ugotavljava, kakšno odlično portugalščino je zadnjič demonstriral Janez. Tukaj jo razumeva približno toliko kot sva njega, torej nič. A vsak dan se naučiva kakšno novo besedo. Danes je ena od njih karimbo (carimbo), kar pomeni žig.

Alhandra ob reki Tejo

Vila Franca de Xira, luštno mestece, znano tudi po bikoborbah

Obrežje reke Tejo

Lepa stara tržnica v Vila Franca de Xira

Spomenik bikoborcu - ali morda biku?

Ob takih barvah se korak kar sam upočasni

Počitek na avtobusni postaji. Kje je zelena brezjanska utica?

7. maj: Lizbona - Verdelha do Ribatejo

Ponoči je začelo liti kot iz škafa, zjutraj ni bilo nič bolje. Torej sva se oblekla za dež in po zajtrku ob 8.30 odšla. Tri ure sva hodila po mestu, vmes zašla, ker ni bilo označeno. Neverjetno, kakšne barve, vzorci in oblike tlakovcev. Zaradi dežja in kapuce namreč gledaš bolj tla kot kaj drugega. Visoke petke bi se na teh pločnikih bridko zjokale, pohodni čevlji pa so bili zelo zadovoljni.
V  Parque des Nacoes  v Moscavide sem kupila sim kartico za ipad za 10 ur, kar stane 10 evrov + 5 evrov za kartico. Nisva imela časa za obisk objektov EXPO, ki je bil tu leta 1998, morda kdaj drugič. V dežju sva komaj videla najdaljši evropski most Vasco da Gama, pod katerim vodi pot. Od Sacavema naprej vodi 1 meter široka steza po nasipu, levo reka, desno močvirje. Pot je v dežju eno samo lepljivo, drseče blato. Za 5 km sva porabila 3 ure, enkrat sem tudi padla. Blato sem imela povsod, celo na obrazu. Ta del poti je v lepem vremenu gotovo zelo lep, saj cveti polno rož, poslušala sva ptiče.
Danes se je (ali pa ni) izkazala oprema za dež. Moj anorak pri zadrgi še vedno ne drži vode (zakaj pa bi jo začel), zato sem bila mokra do kože. Potem sem čez oblekla še pelerino, nič bolje. F ima dober nepremočljiv anorak. Čevlji so se dobro obnesli, že 4 leta pa pojem hvalnico dežnim hlačam Berghaus gore tex paclite. Lepo je, če se na kakšno stvar lahko zaneseš.
Po približno 33 km sva zvečer ob 7h prišla do Verdelhe, mokra in blatna. Restavracija A Faia ima tudi prenočišča, soba s kopalnico in večerja za dva stane 45 evrov. Tuš, vroča juha, kozarec vina, masaža nog in sva kot nova. Hrup s ceste naju ponoči ne bo motil. Dež tudi ne.

Dežuje brez prestanka, zadaj most Vasco da Gama

Kip Katarine iz Bragance, v soncu pa kdaj drugič

Čisto levo se pasejo konji, dež jih ne moti, tudi naju ne preveč

Torre Vasco da Gama v Parque des Nacoes

Lizbona, fado

Zvečer sva v Alfami "padla", v klet, kjer sva do polnoči poslušala fado. Za razliko od drugih obiskovalcev, domačinov, ki so peli s pevci, nisva razumela nič besedila, a F je komentiral, da je čudno, da se na Portugalskem š še ni obrabil, ko je toliko v rabi.
Fado sem si želela slišati že pred leti, ko sva bila v Lizboni, a takrat sva morala oditi iz mesta še pred večerom. Zdaj se mi je ta želja uresničila ravno pravi dan. Včasih je treba počakati na kakšno stvar, da se zgodi, ko pride na vrsto. Če se ne zgodi nikoli, se pa kaj drugega.
Petje je bilo zelo doživeto. Nastopala sta dva moška in dve ženski, vsi so peli zelo čustveno in sploh so bili zanimivi, verjetno družina in je bil to njihov lokal. Delali so namreč vse, kuhali, stregli, peli. Posebej starejši gospod je bil zanimiv tip.
Jedla sva sardele v marinadi in pila dobro belo vino. Najina soseda pri mizi, mlada ženska s prijateljico, je jedla pršut z narobe obrnjenega krožnika, ni videla v svetlobi sveč. Pri tem se je držala zelo resno in dostojanstveno. To je bilo tako smešno, da se nisva smela niti pogledati, ker so nama solze smeha kapljale na mizo.

Sem pa tja je bila kakšna skladba tudi samo instrumentalna.

Ata je pel iz dna duše.

Njegova gospa je bila nadvse elegantna.

Mlajša pevka na poti slave.

Camino - kaj vzeti s sabo

Oprema je pripravljena optimalno, kadar ti na poti nič nujnega ne manjka in nimaš ničesar preveč. Vsako stvar, ki jo daš v nahrbtnik, ovrednoti po kriterijih v tem vrstnem redu:
- funkcionalnost
- teža
- videz
Če dodam še vse, kar imam na sebi, je moj seznam opreme takšen:
- visoki čevlji (uhojeni, nepremočljivi)
- lahki sandali (za popoldan)
- dolge hlače (tanke, udobne)i
- kratke hlače
- 3 majice s kratkimi rokavi (ena samo za spanje)
- majica z dolgimi rokavi
- tanjša jakna (ali jopica, pulover)
- 3 kosi spodnjega perila
- 4 pari nogavic
- nepremočljiv anorak
- nepremočljive hlače
- kapa ali klobuk s šildom (da ti v dežju kapuca ne pada na nos)
- spalna vreča (čim lažja)
- brisača (kupi jo v športni trgovini)
- zobna krtačka, zobna pasta, šampon za lase, telo in pranje, mandljevo olje za kožo, krema za utrujene noge
Tako. To je vse.
Zelo pomembno pravilo: vse zapakiraj v vrečke iz blaga, da s šumenjem ne boš motil sostanovalcev v zgodnjih jutranjih urah.
Potem je tu še seznam stvari, ki ti včasih pridejo prav. O tem pa drugič.

Vse lepe stvari so tri

Potrjuje se stari pregovor. Letos greva že na tretje romanje. Prvič sva pred štirimi leti prehodila 800 km španskega camina, lani sva premagala 740 poti po Franciji, letos gre v tretje. Izbrala sva Portugalsko, oziroma Camino Portugues, dolgo 616 km, s podaljškom do rta Finisterra pa 730 km.
Letalske karte od Benetk do Lizbone za 5. maj so že dolgo rezervirane. Poznemu večernemu prihodu sledi lepa nedelja v Lizboni, ko se bova posebej dobro imela. Kako vem? Ker sva se tako odločila.
V ponedeljek, 7. maja pa začneva slediti rumenim puščicam. Prvih 9 dni bo malo zahtevnejših, ker je treba vsak dan prehoditi najmanj 30 km, ker vmes ni prenočišč. Potem bo pa lažje.
Zakaj sva izbrala prav portugalsko pot? Opisujejo jo kot bolj samotno, zahtevnejšo, zato pa lepo, markirano po naravnem okolju. Pa ljudje ob poti naj bi bili preprosti, a zato še posebej prijazni.Med številnimi možnostmi, s katerimi je prepredena Evropa in so lepo razvidne s fotografije, je "najino" letošnjo izbral F., meni je bilo pa prav. Glavno, da greva. Se sliši preveč obrabljeno, če napišem: Prav veselim se!

Med številnimi Jakobovimi potmi ni težko najti ene po svojem okusu.