8. maj: Verdelha - Azambuja

Današnji dan je bil naporen, ne morem nič drugače povedati. Vreme dobro, zjutraj oblačno, popoldne pa sončno, da naju je spet opeklo. Štartala sva ob 8.30, hodila do 7h zvečer, nato pa še eno uro iskala prenočišče. Lahko bi spala pri Bombeiros voluntarios, v 5 nadstropju gasilskega doma s sanitarijami v pritličju, kar nama ni preveč dišalo. Na koncu sva s pomočjo domačink in dveh Francozov našla sobo s kopalnico za 30 evrov. A po vrsti.
Zjutraj sva spet malo tacala po blatu, kasneje pa zelo veliko po skrajnem robu zelo prometne ceste, zadnjih 10 km brez prestanka. Bolje je hoditi po desni strani, ker te piš kamiona povleče za sabo, na nasprotni strani pa te ustavlja. Hja, tudi takšne čudne izkušnje pridobivaš na tej poti.
Najlepši je bil postanek v Vila Franca de Xira,Vila Franca de Xira kjer sva si na tržnici kupila kilo sladkih jagod in jih kar tam pojedla. Gledala sva ribe v ribarnici, zelo sveže, ker je ena (jegulja?) skočila iz škafa in začela vijugati med našimi nogami, dokler je ni prodajalka ujela in vrgla nazaj. Najprej sem mislila, da je kača, jojprejoj.
Kava stane v barčkih na podeželju 60 centov, pivo 80. Juha pa en evro. Imajo jo skoraj v vsakem lokalu z dvema mizama, jedla sva že vsaj 4 različne. Torej lačna tukaj ne bova.
Ko sva copacopa po asfaltni cesti, sva dolgo čakala na primerno mesto, kjer bi se lahko usedla in sezula čevlje, dokler se nama želja ni uresničila na klopci avtobusne postaje. Ob tem sva se milo spomnila zelenega tihožitja gostoljubne brezjanske utice (pozdrav Juši in Andreju ter posebej Maci).
Drugače pa na vsakem koraku ugotavljava, kakšno odlično portugalščino je zadnjič demonstriral Janez. Tukaj jo razumeva približno toliko kot sva njega, torej nič. A vsak dan se naučiva kakšno novo besedo. Danes je ena od njih karimbo (carimbo), kar pomeni žig.

Alhandra ob reki Tejo

Vila Franca de Xira, luštno mestece, znano tudi po bikoborbah

Obrežje reke Tejo

Lepa stara tržnica v Vila Franca de Xira

Spomenik bikoborcu - ali morda biku?

Ob takih barvah se korak kar sam upočasni

Počitek na avtobusni postaji. Kje je zelena brezjanska utica?

7. maj: Lizbona - Verdelha do Ribatejo

Ponoči je začelo liti kot iz škafa, zjutraj ni bilo nič bolje. Torej sva se oblekla za dež in po zajtrku ob 8.30 odšla. Tri ure sva hodila po mestu, vmes zašla, ker ni bilo označeno. Neverjetno, kakšne barve, vzorci in oblike tlakovcev. Zaradi dežja in kapuce namreč gledaš bolj tla kot kaj drugega. Visoke petke bi se na teh pločnikih bridko zjokale, pohodni čevlji pa so bili zelo zadovoljni.
V  Parque des Nacoes  v Moscavide sem kupila sim kartico za ipad za 10 ur, kar stane 10 evrov + 5 evrov za kartico. Nisva imela časa za obisk objektov EXPO, ki je bil tu leta 1998, morda kdaj drugič. V dežju sva komaj videla najdaljši evropski most Vasco da Gama, pod katerim vodi pot. Od Sacavema naprej vodi 1 meter široka steza po nasipu, levo reka, desno močvirje. Pot je v dežju eno samo lepljivo, drseče blato. Za 5 km sva porabila 3 ure, enkrat sem tudi padla. Blato sem imela povsod, celo na obrazu. Ta del poti je v lepem vremenu gotovo zelo lep, saj cveti polno rož, poslušala sva ptiče.
Danes se je (ali pa ni) izkazala oprema za dež. Moj anorak pri zadrgi še vedno ne drži vode (zakaj pa bi jo začel), zato sem bila mokra do kože. Potem sem čez oblekla še pelerino, nič bolje. F ima dober nepremočljiv anorak. Čevlji so se dobro obnesli, že 4 leta pa pojem hvalnico dežnim hlačam Berghaus gore tex paclite. Lepo je, če se na kakšno stvar lahko zaneseš.
Po približno 33 km sva zvečer ob 7h prišla do Verdelhe, mokra in blatna. Restavracija A Faia ima tudi prenočišča, soba s kopalnico in večerja za dva stane 45 evrov. Tuš, vroča juha, kozarec vina, masaža nog in sva kot nova. Hrup s ceste naju ponoči ne bo motil. Dež tudi ne.

Dežuje brez prestanka, zadaj most Vasco da Gama

Kip Katarine iz Bragance, v soncu pa kdaj drugič

Čisto levo se pasejo konji, dež jih ne moti, tudi naju ne preveč

Torre Vasco da Gama v Parque des Nacoes