Mate kej za pusta hrusta

Naša Katarina je šla na kratke počitnice, na njeno mesto pa je takoj vskočila Indijanka, ne vem, kako ji je že ime. Najprej je že kazalo, da bosta viroza in povišana temperatura Indijanki preprečili, da se pokaže, zato sem bila kar malo presenečena, ko se je skupaj s kavbojem, nindžo in staro babo prikazala na vratih. "A mate kej za pusta hrusta," se je na široko smejala, da sem se čisto raznežila. "Kje je pa zdaj vročinca," sem nepremišljeno zinila. "Vročinca, kaj je to vročinca? Indijanci ne vemo, kaj je vročina," je odločno pribila in pospravljala bombone v torbo. Prijela sem jo za mrzle roke in jih malo pogrela. Nič se ni branila, a se je vseeno obrnila h kavboju in stari babi in ninji ter se posmehnila: "Kdo je še videl kaj takega, da bi babice Indijancem grele roke?"

A se splača?

Če bi poslušali, kaj ljudje govorijo, bi lahko sklepali, da se ne splača skoraj nič. Pravijo, da se ne splača obdelovati zemlje. Vreme je nepredvidljivo, morebitni kupci še bolj, delo je naporno, celo umazano, davki so previsoki, počitnic je premalo. Kuhati se tudi ne splača, pravijo. Živila niso poceni, da ne govorimo o porabljenem času in energiji, ko daš jed na mizo, se pa zmrdujejo, ostane ti samo kup umazane posode in delo. Delati se na splošno ne splača (služba je nekaj drugega). Le redko katero delo je pošteno plačano, a do njega tako in tako pridejo samo izbranci. Ne splača se niti hoditi v šolo. Minejo leta, da prideš do diplome, pričakuješ solidno plačo, služb pa ni.

Malo pretiravanja je v teh stavkih, priznam, a niso daleč od resnice oziroma tistega, kar lahko slišimo, ko pijemo kavo v katerem od prepolnih lokalov. Nemara se pa splača gostinstvo?

Pred kratkim sva se ustavila na eni od kmetij odprtih vrat. Lačna in žejna sva pričakovala kaj domačega. Nimamo nič, so naju razočarali. Preveč je dela s kmetijo, pomoči v kuhinji in strežbi se pa ne dobi. Nihče noče sprejeti slabo plačanega nedeljskega dela. Več plačati se ne splača, potem ne bi imeli nič dobička. V denarju. Tukaj in zdaj. Če takojšnjega finančnega izplena ni, se apatija, imenovana »se ne splača«, razbohoti kot plevel. Če bi pogledali z drugačnimi očmi, se splača marsikaj.

Letos je tako naneslo, da obdelujeva dva in pol vrtička. Tistega pol omenjam zato, ker ga je spomladi lastnik sicer sam prekopal, v nadaljevanju pa nekako ni uskladil aktivnosti, da bi tudi kaj zasejal in tako sva vskočila s sadikami in semeni, potem pa se nama je škoda zdelo, da bi se vse zaplevelilo, pa sva ga oplela, okopala, kdaj pa kdaj tudi zalila, dokler navsezadnje ni nekaj tudi zraslo. S sadikami in semeni sva kolobarila na vseh treh lokacijah, občasno je bilo iste vrste zelenjave preveč, a vsaj različne solate so se nam tako posrečile, da je takšna ali drugačna že od spomladi vedno na voljo. Na dveh vrtovih sva aprila posadila dve različni sorti stročjega fižola, na vsakem po eno gredico. Tistega iz predlanske škatle je bilo škoda vreči, pa sva ga dala v zemljo kar bo pa bo, a navsezadnje je zrasel tako obilno, da ga je bilo veselje trgati. Rumeno, mehko, čisto brez nitk stročje je bilo izvrstno za solato. Na drugi gredi sva posadila letošnje v semenarni kupljeno seme, a kljub okopavanju in zalivanju je bilo nekaj narobe. Toliko skrbne nege kot ta fižol ni bila deležna nobena druga naša vrtnina. Ko bi končno moral dozoreti, je bilo med listjem moč opaziti samo sem pa tja kakšen strok. Nekaj časa sem razmišljala, kaj bi z njim, navsezadnje pa vsega naenkrat populila. Malo prepozno, ker je bilo stročje že na pol osušeno in je bilo treba zrna iz vsakega posebej izluščiti. Tako sva neko pozno poletno popoldne, ko je iz tal še kar puhtela vročina, sedela v senci pred vrtno hiško s kupom fižolovke pred sabo. Najprej sva obtrgala stroke in nato iz njih luščila fižolova zrna. Delo je bilo zamudno, a nikakor zoprno. Ko sem videla, kam pes taco moli, sem šla v klet po steklenico ohlajenega roseja. Medtem ko so se roke ukvarjale z drobnjakarskim opravilom, sva premlevala vse mogoče in usklajevala različna stališča. Bilo je prav zabavno. Z delom sva končala šele v mraku, nato pa nekaj časa še obsedela pred svojim pridelkom. Tako lep večer je bil. Potem sem fižol stehtala. Naluščila sva natančno šestinštirideset dekagramov svežega zrnja, iz katerega sem dvakrat skuhala mineštro. Enkrat sem fižolu dodala krompir in korenje z domačega vrta, drugič brokoli in mlado blitvo.

Mislim, da nam je letošnji pridelek stročjega fižola odlično uspel. Zagotavljam vam, da se ga je splačalo saditi.

(Odprta kuhinja, 14. oktober 2013)

Prvi črvi

Jesen je takrat, ko se začne šola. Majčkeno žalost, ker se je končalo brezskrbno poletje, je nadomestilo  vznemirljivo pričakovanje novega, neznanega. Te dni so se od vsepovsod kotalili spomini na prvi šolski dan pred desetimi, dvajsetimi, petdesetimi (in več) leti. Mojih ni prav dosti, vem pa, da sem se šole neizmerno veselila, čeprav se mi je učiteljica zdela velikanka, oblečena v črno je zgledala zelo stroga, kdaj pa kdaj je koga pobožala po glavi. Zelo smo jo spoštovali, malo smo se je tudi bali. Že prvi dan smo se naučili postaviti v kolono po dva in dva ter biti čisto tiho. Tako je nastala lužica pod sošolkinimi nogami, ko smo mirno stali pred izhodnimi vrati. Učenje za življenje je začelo dobivati nove dimenzije.

Zdaj je marsikaj drugače, a bistveno ne. Če otroci do šole stopajo po zložnih stopničkah, morajo ob vstopu v šolo kar visoko dvigniti nogo. Čvrsta opora ni odveč. Tone Pavček, pesnik, je to nalogo naložil enemu od svojih angelov, jesenskemu:

...
A najlepše, kar dela angel jeseni,
je, da prve črve v vnemi in tremi
v šolo pospremi.
Med njimi sredi razreda
stoji in usmiljeno gleda,
če koga preveč, težke in mrke,
mučijo črke.
K temu prisede, ga k delu poziva:
Skupaj se, bratec, vse naučiva!

Letos smo prvič pospremili v šolo našo Katarino. Zelo se je veselila, malo pa jo je tudi stiskalo pri srčku, se mi zdi, čeprav tega ni hotela pokazati. Prvi dan je imela kar šest spremljevalcev, angelov, ki smo ji stali ob strani, če bi jo kaj zvilo. Seveda je ni, odlično se je držala, najprej je bila malo resna, potem pa vesela in razigrana kot vedno. Na šoli so prvošolčkom pripravili prijazen sprejem, tudi Pika Nogavička jim je pomagala premagati tremo in strah. Kdo ve, kaj bo Katarini ostalo v spominu na ta veliki dan.

Nočna potica, recept

Pred vsakimi prazniki se zelo poveča zanimanje za nočno potico (sama drugačne sploh ne delam). Nazadnje sva jo za Božič delali skupaj s Katarino, najino veselo delo si lahko pogledate tukaj.

Za nočno potico že leta uporabljam ta recept:
testo
70 dag moke
kocka kvasa (ali vrečka suhega kvasa)
15 dag masla
15 dag sladkorja
4 rumenjaki
2,5 dl mleka (približno)
ščepec soli
nadev
70 dag orehov
15 dag sladkorja
2 dl vrelega mleka
2 dl sladke smetane
žlica medu
limonova lupinica
malo ruma

Moko solimo, stresemo v posodo, na sredo naredimo jamico, v katero nadrobimo kvas in prilijemo malo mleka. Ko se naredijo mehurčki, dodamo sladkor in stopljeno maslo ter rumenjake. Vmesimo testo ter prilivamo mlačno mleko. Mesimo dolgo, da postane testo voljno in se ne prijema rok. Vse to veliko hitreje naredimo strojno (multipraktik)
Za nadev mlete orehe potresemo s sladkorjem, dodamo med, lim. lupinico, rum in prilijemo vrelo mleko ter premešamo. Dodamo sladko smetano in pazimo, da je nadev ravno prav gost. Na koncu vmešamo beljakov sneg.
Testa nič ne vzhajamo, pač pa takoj tanko razvaljamo in namažemo. Tesno ga zvijemo in damo v namazan pekač (lahko v več manjših). Pokrijemo s krpo in odnesemo na hladen prostor ali pustimo na kuhinjskem pultu.
Gremo spat. (To je nočna potica!)
Zjutraj prižgemo pečico na 170 stopinj, testo odkrijemo, premažemo z rumenjakom, pečemo eno uro ali malo več.

Zelo pomembno dodatno navodilo naše Katarine: " Z brez osmeha ni ospeha!"
Upam, da mi bo pomagala tudi pri peki velikonočne potice. Tako bo smeha veliko in uspeh zagotovljen.

Nočna potica

Zadnja leta najraje delam nočno potico. Prvič sem bila skeptična, če se bo posrečila, zdaj pa me ne skrbi več. Letos sem imela pri izdelavi izvrstno pomočnico, Katarino. Kaj pomočnico, pravo sodelavko! Kar naprej me je spraševala: "Ali lahko to tudi jaz poskusim narediti? Čisto sama?" In je. Natehtali sva vse sestavine in dali vzhajat kvas. Testo je umesil strojček, ki je ropotal četrt ure, da je bilo vse dobro pogneteno. Vzhajanje testa pri tem receptu ni potrebno, pač pa ga kar takoj tanko razvaljamo in nadevamo. Katarina je napela vse moči, da je močno pritisnila z valjarjem. Ob robovih sem ji malo pomagala. Čisto na koncu sva k sodelovanju privabili še dedija, ki se ni mogel upreti dobri volji, ki je vladala v kuhinji. Že prej sva pripravili orehov nadev. Orehova jedrca je stresala v strojček, kakšno je vmes končalo v njenem želodčku, zmleta pa je stresala v skledo. V zmes je dodala odmerjeni sladkor, jaz pa sem prilila vrelo mleko in sladko smetano. Katarina je naredila sneg iz beljakov ter ga je previdno vmešala v orehov nadev. Še kar na debelo sva ga razmazali po zvaljanem testu, potresli namočene rozine, nato pa sem ga tesno zvila. Naredila sem več zvitkov, dva velika za glavni pekač in nekaj manjših za okrogle lončene modle. Vse tako pripravljene potice sem pokrila s prtičem in odnesla v zimski vrt. Do jutra so bile na hladnem, zato niso še prav nič vzhajale, a nič zato. Pečico sem prižgala na 170 stopinj, potice pa premazala s stepenim rumenjakom in jih dala v pečico. Če kakšne pol ure so se dvignile in zadišale. Manjše sem pekla 40 minut, večjo pa slabo uro. Videz je po mojem mnenju soliden, prvi preskuševalec, ki je vedno strog kritik, je pohvalil tudi okus. Juhu, zmagali sva! In se pri tem neizmerno zabavali.

Vesoljsko drevo

S Katarino sva postavljali in krasili božično smrekico. Ona je bila šefica. Odobrila je moj predlog, da ga postaviva kar v jedilnici, kjer je toplo (ni se mi dalo postavljati na njenem običajnem mestu v mrzlem zimskem vrtu) in kjer ga bomo lahko ves čas do konca praznikov občudovali. Ko sva ga postavljali, je vzela vejo in mimogrede demonstrirala nekaj teniških zamahov, ki se jih prav zdaj uči v teniškem vrtcu. Dajala mi je navodila, kako naj drevo postavim, kar sem v celoti upoštevala. Nato se  je sproti odločala, kaj in kam bova obesili. Najprej rdeče in modre krogle. To so vesoljski planeti, je odločila. Potem so prišle na vrsto srebrne zvezde, teh v vesolju pač ne manjka. Nekaj je bilo tudi rdečih. To so pa severnice, ki je najbolj svetla zvezda, me je podučila. Samo zaradi nje zvečer nočem zaspati, ker jo čakam, da bi ji zaupala svojo skrivno željo. Kakšno pa, sem bila radovedna. Ja, skrivno, več pa ni povedala. Za zvezdami sva obešali steklene snežinke, ki se vrtinčijo med smrekovimi vejicami in odbleskujejo svetlobo lučk, ki mežikajo med njimi. Obesili sva tudi pisane vesoljce. Ne, vesoljci sploh niso zeleni, pač pa vseh barv, tudi punčke so med njimi. Da ne bo v vesolju preveč dolgočasno. Čisto za konec so nama ostali srčki, ki sva jih razporedili po vsem drevesu. Kaj pa ti pomenijo, me je zanimalo. To je pa ja logično, me je malo okregala. Da se imajo v vesolju vsi radi, a ne. Čisto na vrhu drevesa bo modra špica, oprostite, modra raketa, je odločila. Zdaj morava pa poklicati dedija, da jo namesti, on je moški, je rekla. Hm, ženske lahko marsikaj naredimo same, sem bila mnenja, torej sem stopila na pručko in postavila raketo na svoje mesto. Ni imela pripomb.

Galeb, ki odgovori na vsako vprašanje

Katarina je vzela dva prazna lista papirja in začela risati. Na prvega je narisala računalnik. Na zgornji polovici je narisala ekran, na katerem so bila odprta štiri okna z različnimi vsebinami. Spodaj je narisala tipkovnico s črkami in številkami ter tipkami za vklop in vsemi drugimi, ki so na računalniku. Za vsako od njih je razložila, čemu jo potrebuje. Posebne tipke so bile za internet, pošiljanje pošte, zemljevid, igrice, pogovor. Narisala je tudi tipko, s katero lahko pogledaš, koliko denarja imaš v banki. Na sredini je pustila prazen prostor in me prosila, da vanj po njenem nareku napišem: Moj računalnik lahko naredi vse.

Tale tipka je za vklop.

Na drugi list je čez vso širino narisala dve počevni črti, ki sta se spodaj združevali v majhen rdeč trikotnik, ki mu je bila dodana še manjša rumena pika. Vprašala sem jo, kaj je na sliki. "To je galeb, ki lahko odgovori na vsako vprašanje. Ima ogroooomni krili, ta rdeči trikotnik spodaj je njegova glava, rumena pika pa kljun. Ker je tako velik, lahko leti zelo visoko, skoraj do vesolja. Vidi ves svet, zato je tudi tako pameten. Lahko ga kaj vprašaš, če hočeš in ti bo odgovoril." Takoj sem izkoristila priložnost in ga vprašala, kaj je Katarina danes delala v vrtcu. "Ja babi, tega pa ne more vedeti, saj sem ga šele zdaj narisala, jaz sem bila pa že dopoldan v vrtcu."

Galeb, ki pozna vse odgovore

Ne eden, dva sta!

"Če bi bil sam, bi mu bilo dolgčas, zato sem vzela dva," je Katarina komentirala dva paličnjaka namesto enega, ki ju je v priročnem "avtodomu" prinesla iz vrtca. Eden je malce večji od drugega in je že opravil prvo levitev, kar pomeni, da pridno raste. Ime mu je Plezalko, manjšemu pa Srečko. Ali pa Srečka, ker je mogoče punčka, pravi Katarina. Iz avtodoma so ju že preselili v njuno pravo domovanje - terarij oziroma insektarij.
Danes je zapadel prvi letošnji sneg, a robide ni uničil in je imamo še dovolj, da mala posnemalca ne bosta lačna. Dva takšna suhca bomo pa že prehranili!
p.s.: Pravo fotografijo Plezalka in Srečke imam obljubljeno, a jo še čakam. Zaenkrat pripenjam tole, na kateri sta njuna sorodnika.

Švrgasta

Hkrati z vstopom v šolo se začne menjava mlečnih zob s stalnimi, eni otroci to opravijo prej, drugi kasneje. Naši Katarini je že sredi letošnjega poletja, dobro leto pred začetkom šole, zobozdravnica izpulila dva boleča mlečna zobka, ki ju je pošteno odkupila zobna vila. Še malo, pa bodo zrasli novi, eden že malo kuka na plan.
Od ponedeljka naša punčka preživlja dopoldneve spet v vrtcu med starimi prijatelji in danes mi je ponosna zaupala: "A veš babi, da sem najbolj švrgasta (škrbasta) med vsemi! No ja, tudi Pia je malo švrgasta, a njej manjka samo en zobek, meni pa dva! Pa za Matica še ne vem, kako je z njim, čeprav ga vsak dan gledam, a sploh ne odpre ust." Nato pa se je široko nasmejala. Res je frajerka ta naša švrgasta Katarina!

Prvič

Črna Mavrica

Danes je prvi šolski dan pa prvi vrtčevski dan pa prvi jesenski delovni dan in še kaj prvi. Začetek nečesa novega ima v sebi dobršno mero adrenalina in priznam, da pri meni (verjetno zaradi radovednega značaja) učinkuje predvsem pozitivno, tako da prekrije negotovost in strah pred neznanim. A ne čuti vsak tako. Biti ob nekom, da lažje prestopi prag novega, je častno dejanje, ki dobro dene tudi spremljevalcu ne le "prvčku". Danes sem imela čast, da sem za roko držala Katarino, ki se je po dvomesečnih počitnicah vrnila v vrtec. Kako se počuti, me je zanimalo. "Nisem vesela," je opisala svoje počutje, pred vrati pa potočila tudi nekaj solzic, "ker smo doma pozabili copate". Že dostikrat prej smo jih, a danes je bilo drugače.
Drugače je bilo tudi enega zadnjih vročih počitniških dni, ko so četrtošolec Gašper, prvošolka Eva in predšolka Katarina obiskali kmetijo Perles, kjer imajo poleg drugih živali tudi dva ponija, Brino in Mavrico, ki je še posebej naklonjena otrokom. Gospa Andreja jim je najprej dala krtače in pokazala, kako je treba konja pripraviti za ježo, mu počesati grivo, rep in pogladiti dlako ter očistiti kopita. Potem so šli skupaj na dolg sprehod in izmenično sedeli na njenem krotkem hrbtu. In kajod vsega  je bilo najlepše? "Ko je Mavrica legla na hrbet in se povaljala v travi," so si bili edini.

Priprava

Sprehod z Mavrico

Mavrične risbice

Včeraj zjutraj se je nenadoma ulil dež, ki je že proti poldnevu ponehal, dan se je prevesil v vroč popoldan.
Med dežjem sta Gašper in Katarina risala risbice za babico. Ko se je babica popoldan vrnila iz mesta, je Katarina risbice takole komentirala: "Narisala sva ti veliko sonce, da boš vedno vesela, ker bo toplo in te ne bo zeblo. Ker pada dež, se je za tebe naredila mavrica, čeprav se v resnici ni. Tukaj imata z dedijem vrt in to je vajina hiša. Gašper ti je narisal tudi trampolin. Lahko skačeš, če hočeš. Jaz sem ti narisala dva stola in mizo, na katero sem ti dala mavrično torto, ki sem jo spekla zate. Z dedijem sedita za mizo in dedi ti poje vse najboljše. Ali ga slišiš, babi?"

Ja, slišim, seveda ga slišim. Mavrica me je zelo razveselila in tudi toplo mi je pri srcu, da visoko skačem od veselja po svojem trampolinu. Mogoče mi bo uspel celo kakšen preval.

Ankaran

Katarina si je o hotelih ustvarila svojo predstavo: "Hotel (hotel Convent, junij 2012) je super, greš na zajtrk, večerjo, nič ne plačuješ, vse zastonj. Kuharice skuhajo razne jedi, ti si izbereš in lahko vzameš, kar hočeš. Če ti paše, lahko vsak večer ješ ribe (jih tudi je). Vsi so zelo prijazni, tudi pospraviti ti ni treba z mize."

Po večerji se je dobro še malo razmigati, zanimivejše od tekanja po travniku je plezanje po kamniti ograji. Dedi jo svari: "Nikar ne lezi po škarpi, si boš razbila glavo in rit!" Katarina se ne da: "Dedi, poglej kje je glava in kje je rit, ne moreš si razbiti oboje naenkrat."

V "naši" sobi sta zakonska postelja in raztegljivo ležišče. V začetku ji pomožno ležišče ni preveč všeč, zato odloči: "Tri noči bomo tukaj, vsak bo eno noč spal na kavču." Po prvi noči si premisli: "Poglejta me, kako sem velika! Zjutraj se vedno pretegnem in malo zrastem. Ta postelja je narejena prav za otroke, zato se ne bomo nič menjavali, samo jaz bom spala na njej."